FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Mirko: četrtek, 21. julij 2005, ob 14.12 uri; ogledov: 0

Prejšnji konec tedna sva izkoristila kratkotrajno izboljšanje vremena in se za tri dni odpravila v vzdodni del Dolomitov. Prvi dan sva parkirala pri Rif. Dibona ter se povzpela mimo Rif. Giussani po normalnem pristopu čez severna pobočja na Tofano di Rozes. Kljub temu, da sva pričakovala še zasnežena pobočja, sva naletela le na posamezna snežišča, ki niso predstavljala nobenih ovir. Pot je sicer označena z redkimi modrimi pikami in možici, drugače pa nezavarovana (razen dveh klinov tik pod grebenom). Do grebena se v lahkem plezanju vzpenjaš čez strmo skrotje in plošče (I), pri sestopu pa sva se zaradi rolerjev držala bolj levo (gledano navzgor, mestoma kakšen skok morda tudi slaba II). Drugi dan sva odšla na sosednjo Tofano di Mezzo. Na grebenu sva se priključila ferati Gianni Aglio, ki je vzorno zavarovana (jeklenica, lestve). V zadnjem delu lažje poplezaš (I) do vrha. Snega spet praktično ni bilo. Sestopila sva s Forc. del Foro po melišču do Rif. Dibona. Z avtom sva se prestavila do Rio Gere ter z žičnico do Rif. Lorenzi. Èas pred večerjo sva izkoristila za hiter skok po ferati Ivano Dibona na Cristallino. Naslednjo jutro sva se po ferati Marino Bianchi povzpela še na Monte Cristallo - Cima di Mezzo, ki je bila popolnoma kopna. Zadnje sneženje, ki je v Visokih Turah nasulo obilico snega, je Dolomite očitno obšlo, zato le še tu in tam naletite na kakšen zasnežen žleb ali grapo v severnih pobočjih. Lep pozdrav. Borut in Mirko

Mirko: četrtek, 21. julij 2005, ob 14.12 uri

Prejšnji konec tedna sva izkoristila kratkotrajno izboljšanje vremena in se za tri dni odpravila v vzdodni del Dolomitov. Prvi dan sva parkirala pri Rif. Dibona ter se povzpela mimo Rif. Giussani po normalnem pristopu čez severna pobočja na Tofano di Rozes. Kljub temu, da sva pričakovala še zasnežena pobočja, sva naletela le na posamezna snežišča, ki niso predstavljala nobenih ovir. Pot je sicer označena z redkimi modrimi pikami in možici, drugače pa nezavarovana (razen dveh klinov tik pod grebenom). Do grebena se v lahkem plezanju vzpenjaš čez strmo skrotje in plošče (I), pri sestopu pa sva se zaradi rolerjev držala bolj levo (gledano navzgor, mestoma kakšen skok morda tudi slaba II). Drugi dan sva odšla na sosednjo Tofano di Mezzo. Na grebenu sva se priključila ferati Gianni Aglio, ki je vzorno zavarovana (jeklenica, lestve). V zadnjem delu lažje poplezaš (I) do vrha. Snega spet praktično ni bilo. Sestopila sva s Forc. del Foro po melišču do Rif. Dibona. Z avtom sva se prestavila do Rio Gere ter z žičnico do Rif. Lorenzi. Èas pred večerjo sva izkoristila za hiter skok po ferati Ivano Dibona na Cristallino. Naslednjo jutro sva se po ferati Marino Bianchi povzpela še na Monte Cristallo - Cima di Mezzo, ki je bila popolnoma kopna. Zadnje sneženje, ki je v Visokih Turah nasulo obilico snega, je Dolomite očitno obšlo, zato le še tu in tam naletite na kakšen zasnežen žleb ali grapo v severnih pobočjih. Lep pozdrav. Borut in Mirko

markog: petek, 27. junij 2008, ob 17.18 uri

Lep pozdrav vsem skupaj! Letos bi rad za vrhunec sezone šel na Tofano Di Rozes, pa me zanima kakšna je ferata po zahtevnosti in po količini snega na poti. Najtežji vzpon ki se ga opravil je bila Kopiščarjeva na Prisojnik pa me zanima, če se lahko ta pot primerja s potjo na Tofano po zahtevnosti, ali je dolomitska ferata mnogo zahtevnejša. Pa če ima slučajno kdo kakšne slike bi si ji zelo rad ogledal! Hvala za odgovore!!

mariborcan: petek, 27. junij 2008, ob 21.25 uri

Nekaj slik imaš recimo na [url=http://www.peters-bergseiten.de/]tej[/url] strani in tudi [url=http://www.vieferrate.it/ferratalipella.htm]tukaj[/url] (klik na galleria fotografica). Nisem še hodil po tej ferrati, po mojem vodničku sicer ne sodi v čisti vrh po zahtevnosti (ocena 4/5), je pa precej dolga. Menim, da lahko pričakuješ rahlo večjo težavnost od Kopiščarjeve, vendar še vedno nič kritičnega, predvsem je mogoče razlika ta, da je v dolomitskih ferratah manj pomagal (skob, klinov) kot pri nas. Računaj tudi na veliko gužvo ob konicah in na zelo zlizano skalo. Mogoče še informacija, da lahko to ferrato predčasno zapustiš (pred najtežjim delom). Trenutno je v vršnih delih gore še kar nekaj snega (informacija izpred par dni), kar pa je glede na njeno višino pričakovano. Ne pozabi upoštevati, da je stena, ki jo vidiš s ceste, obrnjena na jug in je torej prej kopna, medtem pa je na nasprotni strani, kjer poteka sestop, lahko še sneg. Vseeno pa mislim, da nekje proti koncu julija in kasneje sneg ne bi smel več predstavljati ovir. Lp

hari: torek, 1. julij 2008, ob 18.15 uri

Tofana de Rozes, Via Ferrata Giovanni Lipella. Glede na oznake ferat od A do F oz. G, se ta ferata v globalu označuje s C. Tehnično ni posebej zahtevna, je pa od Treh prstov naprej precej izpostavljena. Lahko se zgodi, da imajo tisti, ki so nekoliko nižje rasti, mičkene težave s plezanjem na vsaj enem ključnem mestu. Pot se začne pri koči Dibona (2037), do koder se pripelješ po grdi cesti, in poteka pod južnim delom Tofane, kjer tudi vstopi v tunel in vodi po stopnicah, kar nekaj višincev, se mi zdi, da eno sto metrov. Sama ferata G. Lipella pa vstopi, poteka in izstopi v zahodnem delu gore. Èe je kriza, lahko pri Treh prstih ferato zapustiš in se po navadni poti odpraviš do Rif. Giussani (2580). Se razume, s tem izgubiš najbolj mikavni del poti. Vzpona se nabere za 1300m, kjer smo mi kot majhna skupina porabili cca 5 ur gor in pol toliko nazaj do izhodišča. Omembe vredno je, da v A. Dibona lahko dobiš prenočišče le z večerjo in zajtrkom, kjer mislim, da prenočišče stane 2€ ostalo pa je hrana in za vse skupaj ti bodo zaračunali borih 40€. Hrane je v izobilju, prav tako pa vsega zajtrka ne moreš porabiti in si lahko reč odneseš s seboj na turo, kjer so nam pripravili celo lanč pakete. No, treba je priznati, da je spanje res poceni. :lol: Od izstopa iz ferate do vrha Tofane je pot povsem običajna in hodiš tako kot po strehi, poglej slike. Sam sestop pa poteka po bolj ali manj šodrastem terenu, skalovju in običajnih hribovskih rečeh, če ni snega. Itak, pa je treba malo merkat kje hodiš. Kakšne so trenutne razmere nimam pojma, tule je pa povezava na [url=http://picasaweb.google.com/harik.pzs/TofanaDeRozes][b:cc5467fa19]slikce[/b:cc5467fa19][/url]. Uživaj!

brane: ponedeljek, 25. avgust 2008, ob 13.27 uri

V soboto sva se tudi midva z prijateljem namenila povohati malo Dolomite. Prvotni cilj je bil Pelmo a ker napoved ni bila povsem sigurna sva se raje namenila do koče Dibona z ciljem vzpona na Tofano di Rozes po ferati Lipella. In res, v Cortini je v soboto popoldne lilo kot iz škafa kar ni bil nič kaj obetaven začetek najine mini odprave. V koči so nama najprej ponudili polpenzion za 40 eur, a ko sva malce mencala je prijazen oskrbnik le popustil, za skupna ležišča z zajtrkom sva tako odštela vsak po 28 eurov. Pozno pololdne je le prenehalo deževati in iz koče sva se namenila proti ostenju Tofane di Rozes kjer so prijatelja alpinista ob pogledu na številne smeri pošteno zasrbeli prsti.Ker je bilo do noči še kar nekaj uric sva se nato napotila po stezi pod ostenje Tofane di Mezzo ter se sprehodila po kratki feratici pod ostenjem do sedla in nato nazaj do koče. Nedeljsko jutro, kristalno čisto, dan za bogove, a glej ga zlomka okoliške vrhove je kar precej pobelil sneg in ker ferata Lipella poteka po senčni zahodni steni naju je kar malce zaskrbelo kaj naju bo pričakalo. In predvidevanja so se izkazala za še kako točna.Ko sva po še južnih pobočjih krenila ob ostenju proti zahodu so tla postajala vedno bolj pocukrana z snegom.Po prijetnem sprehodu skozi rov iz 1.svet.vojne je bil že sestop v dno melišč povsem snežen in tudi malce leden. V nadaljevanju nato prvi resnejši vzpon po zajlah, ki so bila nato na srečo bolj suha kakor tudi skala.A nato prehodi po policah povsem sneženi, tudi ponekod popolnoma poledeneli, tako da občutek kljub obveznemu samovarovanju ni bil nič kaj prijeten. Najhujše naju je pričakalo v ključnem finalnem delu ferate proti izstopu, kjer so varovala sicer zelo dobra, a drseča poledenela skala naju je kar močno namučila, ko sva se z rokami vlekla čez. Na izstopu nisva bila mogla biti deležna večje nagrade kot sonček, temno modro nebo in nepopisno lepi razgledi.Tudi do vrha po stezi cca 10 cm novega snega,a tam veliko ljudi tako da se je bilo možno po shojeni potki brez težav povzpeti na vrh. Sestop seveda opravila po normalki in iz vrha do razcepa za kočo Giussani je bilo potrebno skrbno popaziti na korak zaradi nevarnosti zdrsa. V koči še obvezno pivo ob kratkem sončkanju na terasi za kočo ter dolga pot domov. Naj tudi jaz pripomnim da ferata ni ekstremno zahtevna, seveda če te ne preiskuša v takih pogojih kot je naju ko postane izjemno zahtevna. Po osebnem prepričanju pa je zelo dolga, slikovita in kot je je omenil zgornji gornik varovala so bolj v obliki zajl, klinov in skob takorekoč ni in zato zahteva veliko moči v rokah ter bistro glavo in veliko zbranosti. :lol: :lol: [color=green:fa54cac356]Dovolil sem si izbrisati zadnjih X praznih vrstic. Mod.Rok[/color:fa54cac356]

pismo1: ponedeljek, 25. avgust 2008, ob 13.54 uri

.....A nato prehodi po policah povsem sneženi, tudi ponekod popolnoma poledeneli, tako da občutek kljub obveznemu samovarovanju ni bil nič kaj prijeten.
Poledenelo - obvezno varovanje. Poraja se mi vprašanje. Bi se samovaroval, tudi če ne bi bilo ledeno :?:

brane: torek, 26. avgust 2008, ob 8. uri

Vsekakor bi samovarovalni komplet uporabil v vsakem primeru. Že dejstvo da na poti nisva srečala nobenega da ga ne bi imel govori v prid temu. Upam, da na tem forumu ne bom razvil dolgovezne nepotrebne debate, ampak običajno se držim pri turah navodil in opisov vodnikov v katerem lepo piše kakšna je stopnja zahtevnosti, kakšno opremo potrebuješ itd. Seveda je potem stvar posameznikov, eni si upajo več, eni manj, vedno pa me je motilo to, da ko je nekdo napisal da je povsem lahko, da ne rabiš opreme itd. take zadeve lahko nekoga pošteno zavedejo in to ni pošteno.

Irena: nedelja, 31. avgust 2008, ob 22.29 uri

Vsekakor bi samovarovalni komplet uporabil v vsakem primeru. Že dejstvo da na poti nisva srečala nobenega da ga ne bi imel govori v prid temu. Upam, da na tem forumu ne bom razvil dolgovezne nepotrebne debate, ampak običajno se držim pri turah navodil in opisov vodnikov v katerem lepo piše kakšna je stopnja zahtevnosti, kakšno opremo potrebuješ itd. Seveda je potem stvar posameznikov, eni si upajo več, eni manj, vedno pa me je motilo to, da ko je nekdo napisal da je povsem lahko, da ne rabiš opreme itd. take zadeve lahko nekoga pošteno zavedejo in to ni pošteno.
Seveda se s prijateljem ne strinjam popolnoma, ampak to midva že dolgo veva, kajne . Midva sva ferato Lipella obiskala 29.8.08. Priznam, da morda s premalo predhodnega branja; le vodniček Tofane (Priloga PV) mi je bil osnova za načrtovanje ture. Ta opisuje pristope - ferate na vse tri Tofane, ne pa tudi njihove težavnosti - vendar pa za vse priporoča samovarovanje. Seveda sem to navodilo in Branetovo priporočilo spoštovala, vendar ga v idealnih razmerah kot sva jih imela midva, nisem uporabljala. Vsekakor stvar osebne odločitve, a ferata Lipella res ni tehnično zelo zahtevna. Res pa je tudi, da tujci samovarovanje bolj striktno uporabljajo :!: ; zagotovo je bil moj prijatelj edini, ki pasu na nobeni od ferat (Lipella, Punta Anna, G. Agni in Formenton) ni niti imel, čeprav je zadnja tehnično povsem enostavna. Ferata Lipella je dolga, po mojem osebnem mnenju kljub mnogim ostankom iz prve svetovne že kar nekoliko dolgovezna :oops: , saj se plezalni odseki izmenjujejo z doooomi prečenji, sam pristop na vrh pa nekoliko spominja na najlažji pristop na naš domači Grintovec. Za pod 5 h od Dibone do vrha se je potrebno kar potruditi - in še to le brez uporabe samovarovanja. Sestop je pa kot omenja vodnik in predhodniki, a s previdno uporabo melišč se ga da malo popestriti . Za zaključek še eno povsem osebno mnenje - od zgoraj omenjenih ferat na Tofane je Lipella zagotovo manj atraktivna in privlačna od P. Anna in G. Aglio, ki vodita na Tofano di Mezzo.

Irena: torek, 2. september 2008, ob 10.48 uri

Tofana di Mezzo: Kot lepo pravi zgoraj omenjeni vodniček, je najboljše izhodišče zanjo (če seveda ne uporabljamo žičnice) Rifugio Pomedes, le kake pol ure in 300m višje od Dibone. Zato se nisva prav nič razburjala, ker v Diboni nisva dobila prenočišča za ta dan (tujci so pač navajeni rezervirati). Mimogrede, 40-evrski polpension je sicer drag, a Dibona je lepo urejena (tudi topla voda), postelje nove, večerja pa zares razkošna in v velikih količinah. Pomedes ponuja za isto ceno precej manj, pa tudi osebje je manj prijazno. Zajtrka pred 7 ne dobiš nikjer, uh kako je bilo dobro spati :lol: . Na Tofano di Mezzo sva začela po ferati Punta Anna. Èeprav sorazmerno kratka, je prav napeta, a lepo speljana. Samovarovanje pravijo, da je obvezno. Èeprav ga sama ne uporabljam kaj dosti, mi je tukaj na parih mestih kar prijalo . Ta ferata se konča nekje na 2900m, in po malo skrotja se začne druga, G. Aglio, ki me je osebno navdušila in preizkusila . Izvrstno speljana, dobro zavarovana, a mestoma izjemno izpostavljena. Ne le to, za nevajenega je presneto naporna za roke... In na teh predelih sem bila res vesela, da imam samovarovalni pas na sebi, čeprav vsi niso takega mnenja.... Ko se jeklenice končajo, se v lahkem poplezavanju in skrotju povzpnemo na sam vrh Tofane di Mezzo. Midva kot vajena "vsega hudega" in dokaj hitra, sva bila od Pomedesa na vrhu v nekaj več kot 4 urah. Vmes, ko sva si ogledovala zanimivo naravno okno Bus de Tofana, so naju prehiteli trije starejši domačini. Gospa, 60+, je tako suvereno opravila z najbolj izpostavljenimi mesti, da me je bilo kar sram mojega vzdihovanja :oops: . OK, sem si mislila, morda je "tehnična", strmo skrotje in pripekajoče sonce bo naredilo svoje. Nikakor, v celotnem nadaljevanju poti in v sitnem sestopu so bili veterani res "veličastni". Ko sem ji na koncu dala kompliment je skromno pripomnila, da pač celo življenje to dela.... Hm, da mi je dano pol toliko, pa bom povsem zadovoljna. S T. di Mezzo sva nadaljevala po ferati Formenton na Tofano di Dentro. Najprej se spusti na najnižjo točko grebena, potem pa vzpne na sam vrh. Ferata je tehnično povsem lahka (a še vedno ferata) in zelo kratka - midva sva potrebovala do di Dentre slabih 50 min. V lepem dnevu vikenda so se tam vile kolone ljudi, tudi otrok, ki se na di Mezzp pripeljejo. Kot sem v prejšnjem sestavku omenila, samovarovanje imajo prav vsi!!! A za nekoga, ki je vajen gibanja v gorskem svetu in izpostavljenosti je tukaj dejansko bolj ali manj nepotrebno. Seveda pa je čelada zaradi obljudenosti nujna še dosti bolj kot na težjih feratah. Kljub odsvetovanju severnega sestopa v vodničku, sva se midva (in najini trije starejši znanci) odločila zanj. Navsezadnje sva imela avto pri koči Dibona. Z najnižje točke grebena se je potrebno spustiti na melišče daleč spodaj. Zagotovo zame najbolj zoprn del celotnega pohajkovanja po Tofanah. Nekako sva se prebila do melišča, skrenila s poti in se po snegu posmučala po ostankih ledenika do ledeniškega jezerca, nekje na 2900m. Ker ni bilo nobenega znaka o prepovedi kopanja , se prijatelj ni mogel upreti usvežujoči kopeli - ob robu vode je bil led in kamenje je po talečem se ledeniku drselo v vodo. Hm, za "korajžo" je požel konkreten aplavz najinih novih znancev zgoraj na poti, jaz pa sem izgubila stavo in bom morala kuhati večerjo . S tega jezerca pot preči severna pobočja Tofane di Mezzo in je res nemarno zagruščena in nevarna za zdrs. Ko se končno prevesi na jug se po začetnem sitnem spustu začne krasno, udobno melišče :lol: , ki se konča šele pod kočo Giussani (2500m). Z nje vodi do Dibone široka mulatjera - v lepem sobotnem popoldnevu pravo mravljišče, ki pa se jo da pod lovsko kočo skrajšati po melišču in shojenih potkah in se pol ure spustidi do parkirišča pri koči. S kopanjem in počitki vred sva sestom opravila v dobrih 2 urah in pol. Toplo priporočam vsem ljubiteljem ferat, a posebej za G. Aglio je potrebna precejšnja moč v rokah, za vse omenjene ferate na Tofane pa čista glava .

Rožle: torek, 2. september 2008, ob 14.17 uri

Dodam lahko samo to, da ni kaj dodati :lol: Lp M

matta: torek, 2. september 2008, ob 15.27 uri

"Èe je potrebna čeleda zaradi množic, ki domnevno kdaj pa kdaj kaj odvalijo v globino, je zadetek v polno za tarčo brez samovarovanja lahko ubijalsko nevšečen, kajne?" Hvala lepa za vse dobre nasvete, jih bom upoštevala, a če kdo pozna primerjavo npr. s ferrato "Senza confini" v Karnijcih, bi mu bila zelo hvaležna za kakršenkoli podatek (tam sem imela lani dosti opraviti in v Tofane se ne bom podajala, če so poti tehnično zahtevnejše oz. je potrebno še več moči v rokah...) Pozdrav Meta

FRAN943: torek, 2. september 2008, ob 21.56 uri

Pred kratkim sem bil tudi sam na ferati Punto Anna. Od Koče Dibone. do koder smo prišli z avtomobilom, je res prijetna stezica do koče Pompades, do katere pripelje tudi žičnica iz strani Cortine. Za samo ferato do punte Anne priporočam, da si pred vstopom vsak nadene pas, samovarovalni komlet in čelado. Pojdimo na pot pripravljeni, od naše odločitve pa je odvisno, kdaj bomo varovanje tudi uporabljali. Tisti, ki radi tvegate , ne zapeljite v tveganje še ostalih. Mi smo s Punte Anne sestopili do koče RIF. Giussani. Predhodniki so variante lepo opisali, sam bi rad le opozoril tiste, ki bi si izbrali to varianto, da jih na melišču, kjer stezica vabi proti koči, čaka past. Začetek pasti je sicer označen s kamnito pregrado, mi smo jo vehemntno prestopili in nadaljevali do prepadne grape, kjer smo šele ugotovili čemu je namenjena. Ker nismo tvegali plezanja po izostavljenih nezavarovanih stenah grape, smo se raje vrnili do zložene kamnite pregrade in se po melišču spustili pod izostavljeni del in nato v rahlem vzponu po meličšu nadaljevali do koče. Zelo lepi tereni, ki si jih lahko privošči vsak, ki ima kaj izkušenj s hojo po feratah. Pot smo opravili z prijatejem, ki se je odločil, da po zamenjavi kolka, preiskusi kaj lahko počne z umetnim kolkom. Priskus je odlično uspel, tako da nas kakšna ferata še čaka. Bil sem tudi na ferati Lipella, za katero pa si moraš vzeti čas za uživanje, tudi za zadnji del do vrha, ki ni ferata, je pa steza do vrha. Tisti ki bi želeli pot skrajšali pa imjo dvakrat možnost sestopiti do koče Giussani .

marco: sreda, 3. september 2008, ob 12.39 uri

Za matta: Hvala lepa za vse dobre nasvete, jih bom upoštevala, a če kdo pozna primerjavo npr. s ferrato "Senza confini" v Karnijcih, bi mu bila zelo hvaležna za kakršenkoli podatek (tam sem imela lani dosti opraviti in v Tofane se ne bom podajala, če so poti tehnično zahtevnejše oz. je potrebno še več moči v rokah...)
[url]http://www.dolomiti.org/dengl/Cortina/ce/ferrate/index.lasso?Gruppo=Tofane&cima=&nvia=&diffeng=&-nothing=Search[/url] [url]http://www.vieferrate.it/ferratasenzaconfini.htm[/url] ...morda ti pa kaj pripomorejo zgornje povezave...

Rožle: četrtek, 4. september 2008, ob 8.44 uri

Ferata Lipella v Tofani di Rozes je približne težavnosti ferate Via Amalia na Montaž, vendar pa precej drugačna - nobenih skob. Avtorji Lipelle so se trudili nabrati čimveč kilometrov. Meni mnogo lepša je ferata Punta Anna v Tofani di Mezzo, malenkost večja zlizanost skal priča o bisku in je tudi na splošno težja od Lipelle. Logično nadaljevanje poti - ferata G. Aglio je tudi težja od Lipelle. Detajl v njej je prečnica, kjer te, ob uporabi samovarovalnega kompleta, zaradi prepenjanja le tega utegne preveč naviti v roke, da bi zmogel detajl. Èe samovarovanja ne uporabljaš te utegne naviti v psiho. Tako je pogoj: ali natrenirana psiha ali natrenirane roke. Ferata na di Dentro bi lahko bila brez jeklenic, ampak omenjeni vrh je cilj "turistov", ki se na di Mezzo pripeljejo z gondolo. Lp M

mariborcan: četrtek, 4. september 2008, ob 9.48 uri

Meni pa se je detajl ferrate G. Aglio zdela vertikala pred tisto izpostavljeno prečko. Celo dva klina za stopit sta tam v plošči, ampak še vedno ni čisto lahko pa tudi bolj za psiho je, ker v vertikali tudi s samovarovanjem ni fajn pasti (nisem še sprobal sicer), na prečki pa s kompletom skoraj nič ne padeš. Zahteven je tudi neobvezen kos, ki pripelje prav na vrh tistega stolpa (Torrione Gianni), pred prečko se odcepi in gre naravnost čez plato na vrh, tudi dol se gre potem po isti poti. Lp

Irena: četrtek, 4. september 2008, ob 10.46 uri

Marco (hvala!!!) je podal link, na katerem so omenjene ferate tudi rangirane - ocenjene po dveh lestvicah. Èe bi pred obiskom malo bolj brskala, bi bila bolje poučena :oops: . Vem za drugič! Mariborčan, se strinjam , da tudi vertikala ni od muh, a vsaj oprimki in stopi so dobri. Je pa seveda konkretna gimnastika . A bistvena razlika; na tisti izpostavljeni prečki gre izključno za moč/natreniranost :!: rok, ki je ne more nadomestiti nadomestiti nobena spretnost, v vertikalah pa se osebno kljub pomanjkanju centimetrov nekako pretelovadim skozi :lol: .

Rožle: četrtek, 4. september 2008, ob 11.10 uri

Mariborčan, bo držalo. Na splošno kjer se jeklenica pne navpik nad polico in gre razdalja med klini proti 10metrom, si lahko samovarovalni komplet nekam vtakneš. Še najbolje za pas, da ne moti. Pri petzlu pravijo, da je že 1,4m padec s statičnim varovanjem lahko smrten. Koliko ti pomagajo dinamični inserti pri samovarovalnih kompletih nimam izkušenj, vseskupaj pa prav gotovo nič, če je spodaj polica. V primeru večjih razdalj med klini bi bilo po moje bolj smiselno uporabiti prusikov vozel na jeklenici, ampak s tem lastnih izkušenj nimam. Bi mogoče kdo na tem forumu, ki redno uporablja samovarovanje vedel več o tem, kaj storiti v primeru prevelikih razdalj med klini v katere je vpeta jeklenica. Še eno hipotetično vprašanje. V prečki kot suha prekajena salama zabigljaš na samovarovalnem kompletu, bodisi ker te navije v roke, bodisi ker ni skob in je, recimo, stena za noge prespolzka (mokra). Kako se po pomožnih vrvicah (pustimo široke trakove nekaterih štacunskih kompletov), na katerih obvisiš, spet spraviš nazaj do jeklenice?

marfi: četrtek, 4. september 2008, ob 11.55 uri

Hm, če padeš, obvisiš kvečjemu na 2 m dolgem štriku. Èe je pripet nekje okoli pasu, imaš do jeklenice oz. klina zgolj okoli meter dviga, ki ga lahko opraviš z drugo pomožno vrvico, s katero si pripraviš stopno zanko. Na daljše razdalje se pleza z dvema (ali tremi) pomožnima vrvicama. Na daljši imaš stopno zanko, na krajši pa prsno zanko, obe pa sta na glavno vrv privežeš s prusikovim vozlom. Najprej obremeniš stopno zanko, dvigneš vozel prsne zanke navzgor, nato obremeniš prsno zanko in potegneš po glavni vrvi gor še vozel stopne zanke. Postopek ponavljaš in vmes počivaš. Èe večkrat prakticiraš vzpenjanje po vrvi, ti prideta prav ročna in prsna prižema, ki nadomestita prusikova vozla.

igorz: četrtek, 4. september 2008, ob 12.04 uri

V bistvu je tako, da si padca dejansko ne smemo privoščiti, pa naj gre za samovarovanje na jeklenico, na cepin pozimi ali z vrvjo pri plezanju. V večini primerov nas bo takšno ali drugačno varovanje verjetno obvarovalo najhujšega, kakšno poškodbo pa bomo verjetno pri padcu staknili. Kako nazaj na pot? Èe imamo pravilno dolge varovalne trakove-gurtne oz. vrvice (dolžina iztegnjene roke) prav daleč ne bomo padli in se bomo na vodoravnem delu verjetno brez težav potegnili nazaj na pot, v vertikali bomo sicer padli dlje, odvisno od razdelje med klini, ostali pa bomo na zavarovani poti. Koliko bi si lahko pomagali s prusikovim vozilom-dvojnim na jeklenici ne vem (bom preizkusil) verjetno ne kaj dosti, ker bi ob obremenitvi zdrsel, žemarja oz. ročne prižeme za jeklenice še niso izumili, zadeva bi delovala, če bi namesto zob imela kakšno specialno gumo, z dobrim oprijemom, oboje tako prusikov vozel, kot takšna prižema pa bi vzela precej časa za nameščanje oz. vpletanje. Samovarovanje nam sto procentne varnosti torej ne zagotavlja, je pa v precejšnjo psihično pomoč, seveda le v primeru, da smo se poprej dodobra izurili v uporabi, ker drugače bo z vpenjanjem precej težav. Zadevo precej olajšajo ustrezne vponke, o katerih pa je že bilo govora pod neko drugo temo.

Rožle: četrtek, 4. september 2008, ob 13.21 uri

Moje vprašanje izhaja iz dveh dejstev. Eno je, da imajo mnogi samovarovalni komplet narejen iz pomožnih vrvic relativno majhne debeline (funkcionalno nič narobe) in pa moje izkušnje izpred mnogih let, ko so se stroji še uporabljali s pomožnimi vrvicami vpetimi v pas. Èe si se obesil, se niti v sanjah nisi mogel po pom. vrvici potegniti tistih borih 10cm nazaj do ročaja stroja če na njej na sredini ni bilo vozla za boljši oprijem. Igor, prižemo za jeklenico bi bilo po moje tehnološko možno naredit. Eto, nova tržna niša. Prusikov vozel na 5/4 colski pokončni cevi preizkušeno deluje, na jeklenici ga še nisem preizkusil, mogoče bi deloval s kakšnim ovojem več.

mariborcan: četrtek, 4. september 2008, ob 15.52 uri

Še eno hipotetično vprašanje. V prečki kot suha prekajena salama zabigljaš na samovarovalnem kompletu, bodisi ker te navije v roke, bodisi ker ni skob in je, recimo, stena za noge prespolzka (mokra). Kako se po pomožnih vrvicah (pustimo široke trakove nekaterih štacunskih kompletov), na katerih obvisiš, spet spraviš nazaj do jeklenice?
Smiselno vprašanje. Tole zna biti res problem. Zato pa za [url=http://www.bergsteigen.at/pic/709_3_efdbd6f8-8738-455b-9150-c36a021abf7c.jpg]tole[/url] ferrato (Leoganger Süd) recimo priporočajo, da imaš sabo dva kompleta (dve vponki povezani z gurtno), da se lahko na prečki na kratko pripneš na jeklenico.

Filip: petek, 5. september 2008, ob 4.46 uri

Prusikov vozel na 5/4 colski pokončni cevi preizkušeno deluje, na jeklenici ga še nisem preizkusil, mogoče bi deloval s kakšnim ovojem več.
točno tako :!: