FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

spozak: torek, 23. maj 2006, ob 10.56 uri; ogledov: 0

Pozdravljeni! Že dalj časa se s prijatelji odpravljamo na Triglav. Do pohoda bo letos naposled tudi prišlo. Odpravili bi se nekje v mesevu septembru, saj naj bi bil to najprimernejši mesec za vzpon na Triglav. Pohod bi sestavljala skupina 15 ljudi. Večina izmed teh nima izkušenj v gorah, zato me zanima če poznate koga ki bi bil pripravljen biti navzoč pri pohodu. Nekoga ki bi poznal pot mimo triglavskih jezer. Skratka bil naš vodič. ps. Vse ki poznate kakšno lepo pot se priporočam za informacije in kakšen zemljevid.... V upanju na odgovor in pomoč vas lepo pozdravljam! [img:4dc9a4400c]http://www.summitpost.org/images/medium/99582.jpg[/img:4dc9a4400c] [img:4dc9a4400c]http://www.summitpost.org/images/medium/47804.jpg[/img:4dc9a4400c]

spozak: torek, 23. maj 2006, ob 10.56 uri

Pozdravljeni! Že dalj časa se s prijatelji odpravljamo na Triglav. Do pohoda bo letos naposled tudi prišlo. Odpravili bi se nekje v mesevu septembru, saj naj bi bil to najprimernejši mesec za vzpon na Triglav. Pohod bi sestavljala skupina 15 ljudi. Večina izmed teh nima izkušenj v gorah, zato me zanima če poznate koga ki bi bil pripravljen biti navzoč pri pohodu. Nekoga ki bi poznal pot mimo triglavskih jezer. Skratka bil naš vodič. ps. Vse ki poznate kakšno lepo pot se priporočam za informacije in kakšen zemljevid.... V upanju na odgovor in pomoč vas lepo pozdravljam! [img:4dc9a4400c]http://www.summitpost.org/images/medium/99582.jpg[/img:4dc9a4400c] [img:4dc9a4400c]http://www.summitpost.org/images/medium/47804.jpg[/img:4dc9a4400c]

mangart: torek, 23. maj 2006, ob 11.35 uri

Ne bi bilo slabo, če se že zdaj začnete kondijcijsko pripravljat za vzpon na Triglav. Povprašajte po kakšnem planinskem vodniku z licenco. Pa srečno Jan

spozak: torek, 23. maj 2006, ob 11.48 uri

Je kakšen član foruma?

zzan: torek, 23. maj 2006, ob 12.34 uri

če potrpiš, že pišem nekaj na to temo. Morda bom pisanje kar razbil na več delov, da boš lažje dočakal branje. Opisal ti bom kar večino pristopov na Triglav, OK? Samo potrpi malo:)))

marfi: torek, 23. maj 2006, ob 12.45 uri

spozak, predlagam, da med čakanjem na opise prebereš že napisano: [url=http://www.geocities.com/vidpogacnik/Julijske_A/Triglavova_sk/Triglav/Triglav.htm]klik[/url].

spozak: torek, 23. maj 2006, ob 12.47 uri

če potrpiš, že pišem nekaj na to temo. Morda bom pisanje kar razbil na več delov, da boš lažje dočakal branje. Opisal ti bom kar večino pristopov na Triglav, OK? Samo potrpi malo:)))
hvala....bom....

zzan: torek, 23. maj 2006, ob 14.41 uri

Naj nadaljujem moje opisovanje poti na Triglav. Škoda, da se ne dajo dodajat slikce kar direkt, iz mojega računalnika. Tekst bi ti lahko popestril s slikami s poti. No, ampak potem ne bi pisal urco ali dve ampak dan ali dva. Pa vseeno bi bilo videt zanimivo. Tole se mi zdi je moje prvo pisanje tule gor, zato nimam izkušenj. In ker sem videl, da se ti mudi prebrat odgovore, sem pohitel. Rezultat si pa videl. Torej upam, da se znajdeš iz napisanega, saj je vsega kar nekaj za prebaviti. Ko se boste pa potem odločili kod boste šli in torej vedeli točno katera pot in njen ritem vaz zanima, vam pa lahko povem kaj podrobnejšega. Za začetek sem vam nasul samo bolj ko ne suhoparno statistiko. Prehodavci so torej zakon…. Tako nekako si lahko razbral iz mojega pisanja. Saj, lahko se odločite in prespite tudi ali pa samo nazaj grede (na Prehodavcih). Vsekakor se splača tam ujeti sončni zahod… pa naj je v dolini megla ali ne. Prehodavci, oziroma Zasavska koča na Prehodavcih, leži na vzpetinici s katere se proti zahodu vidi na Z Julijce, Zadnjiški Ozebnik in celo pot, ki vodi iz Zadnjice (iz Trente) tja gor (pa tudi s poti lahko na dveh mestih gledate na kočo). Od koče se pri lepem vremenu (noči) vidi celo do Tržaškega zaliva. Od koče se zelo lepo vidi na Triglav in prizor je zares veličasten, ko sonce povsod naokrog že izgine, vrh Triglava pa se koplje v svetlobi zahajajočega sonca. In če stopimo na JV stran koče, se lepo vidi na Rjavo jezero in Poprovec nad njim. Rjavo jezero je drugo od 7j. Nekoliko višje, pod vznožjem Vršaca je še eno jezero, prvo od 7j, ki pa se reši ledu in snežne oddeje šele nekje julija. Odvisno od sezone. Èe bi se odpravili proti Triglavu (kar pa se vi ne boste, ker je pot za vas prezahtevna) po poti pod Kanjavcem (zelo zahtevna pot – sicer, kar se mene tiče…za mene ne, ker sem navajen takšnih poti…čeprav previdnost vsekakor ni odveč…še več – ZELO NUJNA JE, če ne želi kdo pasti s ponekod samo slab meter široke »poti«, pod katero zija precej 100 metrov prepada in ponekod človek še zajle nima, da bi se prijel in se tako počutil bolj varnega). Torej to pot omenjam za ostale hribolazce, ki so prepadov vajeni in niso vrtoglavi. Pot vas čez prepade vodi na pot, ki pripelje iz Zadnjice (ali Luknje) na Dolič in ko se rešite prepadov in pridete na to glavno pot, boste kmalu zagledali kočo na Doliču. In kakšna je še drugače ta pot, pod Kanjavcem? Od koče na Prehodavcih se spustite navzdol in mimo Vršaca na vrh prelaza med Kanjavcem in Vršacem.. Močno priporočam vzpon po brezpotju nanj. Tisti, vajeni malce poplezavanje greste lahko nanj kar s poti in čez travno pobočje, malo poplezate po skalah in že ste gor. Enostavnejši dostop pa je s sedla in levo navzgor. Pot ni označena, je pa vidna. Z vrha je prečudovit pogled v Zadnjico in na dobršen del poti, ki vas je iz Zadnjice popeljala na Prehodavce. Kakšen kilometer globoka luknja zija pod vami in vsekakor je treba imeti dovolj jajc, da človek stopi na rob. Vsekakor vam bolj priporočam da se uležete na rob in občudujete globino pod vami. Povem vam, nepozabno doživetje. Po vrhu se malce sprehodite še v smeri koče in odkrili boste še eno čudovito razgledno točko. No, kdor nima za cilj Vršaca, se je gotovo namenil po poti pod Kanjavcem, proti Doliču (in morda naprej, proti Triglavu). S prevala se spustite rahlo levo in precej strmo navzdol (slabih 100? Metrov). Nato pridete do sten pod Kanjavcem. Tod se pa začne zelo zares, kdor ni že prej obupal. Previdno greste po markirani poti (še celo sam sem jo enkrat markiral) nad prepadi in najprej skoraj naravnost, nato nekoliko navzgor… pa se spet malo spustite čez kline, kot po stopničkah kakšna 2 metra dol in nadaljujete proti za mene najnevarnejši točki na poti. Spoznali jo boste po skalah, ki se spuščajo zelo nizko nad pot, spodaj pa je skoraj vedno nekoliko mokro. Torej dvojna nevarnost!!! Spolzko in malo prostora. Obstoji velika nevarnost za nepazljivega gornika, da se z nahrbtnikom zadene v skale nad njim in ga vrže v prepad pod njim. Potem se pot takoj rahlo dvigne in kmalu smo na snegu (junij, julij) in potem na poti na Dolič. Druga pot proti Doliču (od koder se spet razcepijo dve poti… pa tudi kakšno več lahko najdemo..ampak v glavnem sta dve) vodi od Prehodavcev mimo Rjavega jezera, nato pa zelo navzgor, tudi malo po melišču…torej malce težja hoja. Ko se pot položi, gre kar nekaj časa skoraj po ravnem, nato se pa ene pol urce pred Doličem preko melišča spušča kar strmo navzdol. Èe se boste odločili za pot na Triglav preko Planike (ali še daljše preko Kredarice), zavijete spodaj na desno, sicer pa greste na levo in ste v nekaj minutkah pri koči. Od tod se strmo vzpnete (jaz osebno priporočam to pot za pot na Triglav, ker se mi zdi lažja od tiste s Kredarice ali Planike…ima pa vsak svoje merilo, torej povprašaj še koga) na Triglavske pode, hodite malo po ravnem, malo gor, malo dol in pridete pod melišče, čez katerega se bo treba povzpeti pod samo steno, pod Triglavsko Škrbino. Tu vas čaka strm (šponarski, hehe) vstop po klinih, kot po lestvi več kot 10 m navzgor, nato se »pot« položi in gre skoraj vzporedno, potem pa spet bolj strmo gor, po ozki polički on zajlah in malce proti desni, proti najnižjemu delu med škrbino in Triglavom. Tam je malce strmejši vzpon pa ne tako izpostavljen kot prej, po poličkah. Na »vrhu« pot zavije »okrog vogala« levo in gor… ob zajlah samo gor in gor in ko boste pri stolpu, je to vrh)) Pot je od vstopa v steno kar nekoliko zahtevna, ja. Torej samo previdno pa bo šlo. Vedno upoštevajte pravilo treh opornih točk in če boste previdni, pride gor tudi manj vešč planinec (če že pridejo gor 70 let stare stare mamce, boste tudi vi). Aha, pravilo treh opornih točk: VEDNO BODITE ALI NA DVEH ROKAH IN ENI NOGI, DVEH NOGAH IN ENI ROKI…. Držite se tega in vzemite s seboj čelade, če ste kaj pametni. Pod stenami vam še kako pridejo prav. Èe te zadene padajoč kamen nad prepadom si lahko predstavljaš posledice. Zato morda ni neumno (za marsikoga se pa tako sliši), da ima vsak s seboj svoj plezalni pas, v katerega imate vpeto vponko in preko kratke vrvi se vsak z vponko na drugi strani vrvi vpenja v zajle v steni. Tako ste skor 100% ziher, da četudi dobite na glavo kamen ali če vam trenutno postane slabo ali vam zdrsne, da ne boste končali v prepadu pod vami ampak vas bo ustavila vrv… no ja, če se ne izruje klin iz stene in popusti zajla…kar pa je skoraj neverjetno. Pa vseeno POZOR!!!! Zajla je lahko koder koli in kadar koli natrgana ali pretrgana…ali zaradi padajočih skal, ki so zadeli v zajlo ali zaradi strele, ki lahko udari v zajlo. Torej 100 % varnosti ni. Sami poskrbite, da bo maksimalna. Od Doliča do vrha boste hodili do 4 urce. Gor si vzemite dosti pijače (pa ne alko, da kdo ne pade kam) ali pa vsaj denarja….včasih sem še jaz tam gori prodal kakšno piksno čaja ali kaj podobnega, da sem imel za bencin. Torej boste po vsej verjetnosti gor našli koga, ki vam bo rad prodal kakšen čajček, kolo ali še kaj. Vrnete se lahko po drugi smeri, recimo priti Planiki ali Kredarici. Vsekakor priporočam spet spanje na Prehodavcih (tako si lahko že prejšnji dan pustite kakšno nepotrebno stvar v koči in vam je ni treba nositi vso pot na Triglav pa tudi razgled boste imeli…saj že veste…super) Najbližja pot nazaj je po tisti, koder ste prišli. Bližja od ostalih dveh pa je preko Planike. To je to. Na vrh vodi še precej poti. Èe bo čas, opišem kak drug dan na kratko še druge. Ta, ki ste jo vi planirali je kar dolga…jaz sem jo sicer naredil v enem dnevu svoje čase….najbolje je vmes dvakrat prespati. Kaj priporočam, že veste. Torej….se kaj beremo. Srečno

spozak: torek, 23. maj 2006, ob 20.13 uri

Naj nadaljujem moje opisovanje poti na Triglav...................................... Škoda, da se ne dajo dodajat slikce kar direkt, iz mojega računalnika. . Torej….se kaj beremo. Srečno
Kaj naj rečem druga, kot pa to ...da srečanje v gorah s človekom kot si ti...si lahko vsak samo želi. Zahvaljujem se ti za odgovor in pomoč pri iskanju določenih neznank. Èe bi imel čas bi bili veseli tvoje družbe na naši tako im. avanturi. Glede članka pa še enkrat: SVAKA ÈAST !!!

zzan: sreda, 24. maj 2006, ob 11.42 uri

Doma sem razmišljal... ja, res bi se lahko dogovorili, da vas pospremim na poti, ki si jo boste izbrali. Seveda je do takrat še veliko časa in za vse je še dovolj časa. Lahko se pa zgodi. da kaj pride vmes - človek nikoli ne ve. Vsekakor se bo treba dogovarjat, uskladit termine, vreme in tako naprej. Torej za natančnejše dogovore predlagam, da uporabljava kar maile, da ne bova pred vesoljno Slovenijo razpravljala o tako rekoč privatnih zadevah. Torej predlagam, da mi pošlješ svoj mail, mojega imaš: ensvet@gmail.com Potem ti tudi preko maila lahko pošljem nekaj slik z določenih poti, se bom pa potrudil, kot sem napisal že včeraj, da na kratko opišem še nekaj pristopov na Triglav. Tudi zaradi drugih hribolazcev, ki jim bo morda to prvi stik z gorami...ali kakor koli že... ker spominjam se sebe, ko sem začel hoditi v gore...ko me je obsedla goro-mania :) Lačen sem bil informacij, spraševal sem sodelavce (takih možnosti, kot so danes, da lahko preko računalnika izveš skoraj vse, takrat še ni bilo)... pa sem izvedel le delček od tega kar bi si želel...in potem sem raziskoval....gore sem odkrival po koščkih... prebral sem kar nekaj knjig o varnem gibanju po gorah...zares sem se želel dobro pripraviti... ker sem slišal in bral o preveč nesrečah v gorah...zato SEM SE ŽELEL PRIPRAVITI. Ampak verjemi - nobena knjiga te ne bo toliko naučila, kakor izkušnje...ampak vseeno - nekakšno podlago moraš imeti, neko osnovno znanje. Ne moreš se kar zaleteti v gore in tako začeti nabirati izkušnje...no, lahko...ampak zelo velika verjetnost je, da se sploh ne vrneš več dol... in preveč kruto je, da te dol prinesejo..... zato TOPLO PRIPOROÈAM, da se tvoja skupinica vsaj malo pouči o osnovah varne hoje (internet) in pojdite čez poletje vsaj nekajkrat nekam v gore. Recimo kaj nenevarnega, ampak "kilometre" in s tem izkušnje boste pa le začeli nabirati. Morda nekaj priporočil oziroma koncev, koder ob normalni pazljivosti skoraj nimaš kam pasti...no, so taka mesta...ampak treba je biti pazljiv...tako se nabirajo izkušnje... in moč v nogah. Torej predlagal bi recimo: [b:fdfbb4326e]Prvi izlet[/b:fdfbb4326e] Iz Pokljuke greste v smeri Triglava, torej proti Vodnikovi koči. Èe se vam zahoče, potegnete po potki še naprej, do razcepa, koder se ena pot obrne levo v breg in proti Planiki, druga pa nadaljuje proti Kredarici. Morda še zanimiv predlog: lahko zavijete desno in se čez Kurico (ampak POZOR!!! Tam vas čaka ena kar precej strma skalna stopnja pa ni panike) odpravite v Krmo. Pot je sicer zelo lepa, kakšne pol urce nižje boste celo našli pitno vodo, da si napolnete čutare. Prakticiral sem že, kar v temle slučaju priporočam tudi vam (aha, tak izlet bi bil kar celodneven.... ene 7, 8 ur hoje...), da se z avtom odpeljete na Pokljuko, dva, tri avtomobila pa v Krmo. Naredite lahko dvoje: ali vsak starta iz svojega starta in ko se na poti srečate, si izmenjate ključe ali pa potrebno število avtomobilov pustite v Krmi, z enim ali dvem se pa odpeljete nazaj na Pokljuko. Tako boste imeli na obeh koncih avtomobile in torej zagotovljen prevoz. Lahko pa tudi kdo pride po vas, greste z avtobusom....možnosti je dovolj. Meni se je že dogodilo, da ko sva šla s kolegom čez Prisojnik, sva na drugi strani srečala skupino planincev in eden nama je zaupal ključ od popolnoma novega Megana. Avto sva jim odpeljala potem z Vršiča v Vrata in ključ pustila na dogovorjenem mestu, oni pa so lahko nadaljevali krožno turo čez Pogačnikov dom v Vrata. Samo treba je pa "vedet", komu zaupati in komu ne...da ne bi slučajno kdo ostal brez avta :) [b:fdfbb4326e]Drugi izlet[/b:fdfbb4326e] Lahko se odpravite v Vrata in jo mahnete proti Luknji (ene2, 3 urce). Nekaj časa hodite tudi ob vodi. Lep izletek...lahko tudi z otroci. Ko ste v (ali na?) Luknji, se ali vrnete, ali izvedete prej opisani manever z avti in prej kakšnega odpeljete čez Vršič v Zadnjico. Tako se lahko z Luknje odpravite peš v Zadnjico (ene 3 urce) in potem domov. [b:fdfbb4326e]Tretji izlet:[/b:fdfbb4326e] Z avtom čez Vršič, v Zadnjico in potem sta vsaj 2, 3 glavne možnosti (podvariant je ogromno): S parkirišča...aha, naj najprej povem kod je Zadnjica....da se vam ne zgodi, kot se je nam, ko sem bil popolnoma prvič v gorah. Šli smo z ženinim bratrancem in stricem na Triglav. Iz Zadnjice prek Doliča. Ko smo prišli čez Vršič, smo namesto da bi pri zadnjem ovinku zavili levo, v Zadnjico, šli ene 20 km naprej in se potem vračali. Zoprna zadeva...sploh, če se ti mudi. Makadamska cesta vas popelje ene 2, 3 km naprej, nato se na parkirišču pred rampo ustavite. Èe greste levo gor, greste proti Križkim podom (4 do 5 urc). Pot je dokaj normalna, nenevarna če ste dovolj pazljivi, gor malo posedite, občudujete spodnje jezero (ene slabe pol urce pod kočo), eno jezero je na drugi strani pod kočo (ne rinite preveč tja, da kdo kam ne pade)...ravno tako se spodnje jezero lepo vidi, če se od koče odpravite na rob...ampak POZOR!!!! Da kdo od neizkušenih kam ne pade...ne približujte se preveč robu!!!! Je pa prilika idealna, da se malo navadite na vrtoglave višine. No, od koče jo lahko mahnete še do zgornjega jezera. Tudi tu je potrebno malo več spretnosti in pazljivosti, kar vam ne bo škodilo pri nabiranju kondicije in izkušenj za pot na Triglav. Do jezera je dobre pol urce. [b:fdfbb4326e]Èetrti izlet[/b:fdfbb4326e] Pri rampi nadaljujete od parkirišča v Zadnjici peš po cesti (ali bližnjicah...no, saj je na poti samo ena) dobre tri četrt ure do razpotja. Tu se smeri ločijo. Ena je lahko kdaj drugič peti izlet. Naravnost pridete na Dolič. Po tej sem šel takrat prvič na Triglav. Aha, nisem še povedal, kaj mi je nekdo rekel, ko sem takrat prvič z "žlahto" tam čez na Triglav: "ALI BOŠ REKEL NIKOLI VEÈ V GORE ALI PA SE TI BO DOBESEDNO "ODTRGALO" IN JIH BOŠ VZLJUBIL".... in vzljubil sem gore...tako močno, da ti ne morem povedat. Že res, da sem potem najraje pohajkoval po njih sam (kar ni najbolj priporočljivo)...ampak meni je bilo tako najlepše...zdaj sem se že malo spremenil....no, kaj vse sem doživel, ne bi opisoval tule....če se dobimo in gremo skupaj tja gor, bo časa za pripovedovanje več kot dovolj. Naj samo povem, da sem si prav zaželel, da bi se izogibal poti in ljudi in da bi, če bi naletel na kakšno oviro na mojem pohajkovanju izven poti, znal kaj malega poplezat in tako bil sposoben nadaljevat pot. Takrat, ko sem bil na Prehodavcih kot oskrbnik, je nekega dne prišel gor k nam alpinist Ničo (kregar) s kolegom. Plazala sta Vršaca. Nekako smo mu še našli prostor za spat v kuhinji, se mi zdi in govorila sva o tečaju za alpinista. No, jeseni sem se že vozil v Ljubljano na ta tečaj in ga tudi naredil. Sedaj se malce bolj znajdem, če sem kdaj v "zagati". Aha...spet sem "zašel" s smeri... torej proti Doliču.... pot je zanimiva, tudi ne nevarna (ne bom več poudarjal, da je vseeno treba biti zelo pazljiv)...morda se pojavlja že nekaj več "zračnosti", kar je samo v plus za izkušnje. Na Doliču boste v ene 5 do 6 urah. Skoraj bi se izplačalo prespati tam gor. Sicer se mi zdi, da je markacija od spodaj 4 urce...ampak jaz se ne bi preveč zanašal na to. Boste pa že videli in izprobali. Naslednji dan pa se lepo vrnete. [b:fdfbb4326e]Peti izlet:[/b:fdfbb4326e] Namesto na Dolič zavijete pri zgoraj opisanem križišču rahlo desno, prečkate potok, greste precej časa skoraj po ravnem, zavijete rahlo desno (sledite markacijam) spet prečkate potok in kmalu ste na "podrtiji"...torej ogromnem nanosu skal in proda. Največkrat je na začetku sezone pot zasuta in tako markacije uničene. Nadelajo jih kasneje. V glavnem treba se je držati smeri naprej in rahlo desno. Potem greš po desnem robu doline ob gozdu in višje gori se pot obrne čisto do druge strani, pod stene. Še nekaj ovinkov in strm vzpon in že si na tem, da boš zavil levo, skoraj po ravnem proti prevalu. Tu se ustavi in poglej nazaj in navzgor in videl boš del koče na Prehodavcih. No, potem pot nadaljuje čez preval ali naj rečem sedlo in zavije levo gor. Èe greš desno ali bolj naravnost, zaobideš sosednji Zadnjiški Ozebnik in se po drugi poti vrneš v Trento od tam pa lahko prideš nazaj v Zadnjico. No, po dobre pol urce hoje se spet z enega mesta vidi koča. Ampak do tja je še kar kako urco ali več. Kakor koli že..iz doline do koče boste hodili ene dobre 4, 5 ur. Seveda se da priti tudi v 2 ampak to mi je uspelo v mojih najboljših časih in še to od tistega križišča za Dolič. Na Prehodavcih se izplača prenočiti in če imate še dovolj moči, se po kosilu le odpravite tisti izkušenejši na Vršaca. Ne bo vam žal. Je pa na Prehodavcih tako, da so odlično izhodišče za kar nekaj dni potepanja naokrog. Vsak dan drug izlet. V koči samo spite, sicer pa greste vsak dan lahko drugam:Na Vršaca, pod Kanjavcem na Dolič, čez Hribarice na Kanjavec (odličen razgled) in potem kar po grebenih s Kanjavca proti Poprovcu. Fenomenalen razgled se vam obeta. S Poprovca potem ne moreš dol, se je treba vsaj malo vrniti nazaj in potem sestopiš na najprimernejšem mestu. Jaz sem sicer na Poprovec splezal direktno od Rjavega jezera gor... to je bilo moje prvo plezanje v življenju...brez izkušenj, brez opreme...noro tveganje, ki ga verjetno niti sedaj, ko že stvari vsaj malo obvladam, ne bi ponovil. Hm...čakaj, če najdem, prilepim pisanje o tej prigodi...kakor sem jo videl jaz...zapisal sem si jo ...ZA OPOMIN IN V SPOMIN [b:fdfbb4326e] Na vzpetinico nad Rjavim jezerom, sem se povzpel z lahkotnimi koraki. Ko sem krenil proti vznožju Poprovca, je pot zavila po melišču strmo navzgor. Vodna gladina se je lesketala na soncu, kot košček bisera v ogrlici zasanjane lepotice. Stene, na pogled nedostopno mogočne so se strmo dvigovale na moji levi. Njih mogočno vznožje, se je skoraj dotikalo jezerske gladine. Nekaj mi ni dalo, da bi krenil na desno, po lažjem svetu navzgor. Zazdelo se mi je, da me neka nevidna sila vleče v drugo smer. Kot da sem slišal iz stene nežen, žameten glas, ki me je zapeljivo vabil k sebi: »Pridi!« me je nagovarjal; »Pridi! Zavij k meni; ne obotavljaj se! Tu bo vzpon zanimivejši!« In zastal mi je korak in krenil sem na levo, v težji svet. Ali bom sploh zmogel smer proti kateri sem zavil ali pa bom morda obtičal nekje v steni Poprovca? Na to sploh nisem pomislil. Srce je prevladovalo nad razumom. Ljubezen do plezanja je bila močnejša in se je že takrat oglašala močno. Še enkrat se ozrem nazaj in navzdol proti Rjavem jezeru. Njegova gladina se mi je sedaj zazdela kot oko velikana, ki mi je pomenljivo pomežiknil:«Kaj še sploh čakaš?!« Zasučem se za 90 stopinj in nadaljujem proti levi. Spodaj, tik pred vstopom v steno se ustavim. Z veliko voljo in željo, da bi vzpon zmogel, vstopim v steno. Prvi »koraki« so zanesljivi, roke močne. Brez problema najdem najboljše prehode in se vlečem navzgor. Noge iščejo opore. »Lahko je, prelahko!« si mislim. Ne za dolgo. Skala je krušljiva in včasih mi v rokah ostajajo deli oprimkov, ki bi mi sicer morali služiti za trdno oporo rok in nog pri vzponu. Skale postajajo vse bolj gladke, svet vse bolj strm. Za moj nasploh prvi takšen vzpon: brez vrvi, klinov, vponk in vseh drugih pripomočkov, postaja vse moje početje, vsak moj gib vse bolj nevaren. Saj sem brez vsakršnega varovanja in že z vsakokratnim le rahlim napredovanjem navzgor, se tega vse bolj zavedam. Še kako sem si na jasnem, da trenutna slabost, izpuljen oprimek in izguba ravnotežja, že najmanjši zdrs, pomenijo za mene siguren padec... Pomikati se pričnem rahlo v desno. Oko mi išče prehode, poizkušam najti čim lažje variante. Ozrem se navzdol, v globino pod seboj. Jezero postaja vse manjše in manjše. Kot biserna školjka se leskeče na soncu. Napredoval sem že za slabo polovico. Okrog 200 m globine je pod menoj. Moja prva izkušnja takšne vrste in vprašanje je, če jo bom sploh še kdaj ponovil. Imam občutek, da je vse skupaj preveliko izzivanje usode. Pogled navzdol bi me moral navdajati z grozo, ko pomislim kaj bi bilo, če padem. Nič tako dramatičnega se mi ne primeri; le vsake toliko se prihuljeno priplazi nekoliko strahu v moje telo in mi da nekaj snovi za resno razmišljanje. Vrvi nimam s seboj in ničesar bi ne zadržalo mojega padca. Strah se mi vedno bolj plazi po vsem telesu. Zavedati se pričenjam nekakšne nove, do sedaj neznane dimenzije, s katero se še nikdar prej nisem srečal. Takrat se mi je to dogajalo prvič. Kdo bi rekel, da mi bo že v naslednjih mesecih postal ta občutek, to »blaženo stanje«, način; nepogrešljivi sopotnik na poti, ki ji pravimo življenje. Èudno. Lepo je. Bolj, ko me je strah, lepši so občutki. Težje ko je, bolj me je strah. Zavedam se, da mi stvar lahko uide iz vajeti; da lahko pričnem izgubljati kontrolo. Zato se z glasnim prigovarjanjem samemu sebi k skrajni previdnosti, poizkušam kontrolirati. Vsak gib, vsak dvig; pa naj je še tako malenkosten, mi nudi nepopisne užitke in narekuje maksimalno previdnost. Zaustavim se. Skrbno si poiščem prostor, koder bom lahko odložil nahrbtnik iz katerega potegnem fotoaparat. Posnetek. Pa spet. In spet. Kmalu spet nadaljujem. S pogledom tipam navzgor. Pogledu se pridružijo še prsti in noge. Zopet sem »v elementu«. Napor je vse večji, saj je telo vedno bolj utrujeno. Za prvič, sem že kar dobro pretiraval, vendar poti nazaj ni. Navzdol gre vedno težje, kakor gor in še pogled dol, zbuja grozo, če predolgo buljim v majcene poke na svetlem traku, ki naj bi bila potka, pike pa ljudje. Sedaj se mi trese telo od prestanega napora in ne več od strahu. Strah sem že vzel za svojega običajnega sopotnika in se sprijaznil s tem, da brez njega ne bo šlo. Nikjer in nikoli. Strah je tako in tako večni spremljevalec alpinistov. V več oblikah. Koliko časa, vztrajnosti in potrpljenja, veselja in ljubezni; včasih tudi poguma in strahu zahtevjo alpinistični vzponi. Od vseh teh občutij, je prav strah tisti, katerega v gorah lahko najbolje spoznavam, ko ga doživljam; skozenj pa samega sebe in ves tisti napor, ki ga vložim za premagovanje preprek. To spoznanje se mi je potrdilo kasneje, ko sem se začel malo resneje ukvarjati s plezanjem. Dogajajo se mi prav zanimive stvari. Kadar sem naprimer na meji še možnega za svoje trenutne sposobnosti, kadar čutim, da stvar postaja preriskantna in se lahko znajdem v veliki nevarnosti... Stvari vidim in jih dojemam čisto drugače, kot sicer. Skozi strah, postajam previdnejši; skozenj največkrat doživljam vse tiste užitke v steni, vsa nova odkrivanja in spoznanja, vse nevarnosti in lepote. Da, skozenj celo uživam! Le ogromno previdnosti in somoobvladovanja je potrebno, da človeka ne zanese predaleč in da ve, kod so meje. Potem ti to preide v kri; človek se navadi na to, da mu je previdnost prva; da se stalno boji in je stalno pripravljen na vsakršna presenečenja. Saj drugače se potem več ne da: ali se navadiš in živiš s tem, da se znaš tudi bati ali pa imaš vse možnosti, če si preveč pogumen, da vseh teh stvari ne boš nikdar več počel. Prava norost je, izigravati junaka in biti pogumen ter strah potlačiti v ozadje; še kako hitro in drastično, se stvari lahko obrnejo proti tebi. Že nepreviden korak ali prijem, napačno reagiranje, trenutna slabost ali oklevanje so lahko pogubni. Samo norci ne poznajo strahu. In kdor se boji in se zna bati, je lahko kvečjemu bogatejši in dovzetnejši za vse tisto, kar doživlja. Do celotnega tega spoznanja, sem prišel mnogo kasneje, že takrat pa so se mi porajali prvi zametki, ki so me vodili na pravo pot. Napor. Znojne kaplje mi polze iz vseh por, se zbirajo v podivjale potočke in se mi z obraza curkoma razlivajo naokrog po skalah. Obraz se mi koplje v znoju. Peče. Usta imam osušena, da mi že dihanje predstavlja velik napor. Kako prija spoznanje, da sem še v senci, saj sem krenil dovolj zgodaj, da sem imel vseskozi do sedaj sonce na drugi strani hriba. Moje veselje pa je kratkotrajno. Sonce je že prišlo v takšen položaj in jaz sem že tako visoko, da so njegovi zlato rumeni žarki že pričeli tipati po steni. Ne mine veliko časa in kar naenkrat tudi mene oblije zaslepljujoča svetloba. Oko se kar samo zapre. Objame me tema. Nato spet previdno počasi odprem oči. Pogled mi spet tiplje v brezno pod menoj. Nato se zazrem navzgor in ocenim trenuten položaj. Več kot polovica je že za menoj. Odmor…….. Počitek…….. Pijača……. Spet naredim nekaj posnetkov. Navzgor in navzdol, da se bom lahko pohvalil doma in pred prijatelji, kaj sem počel in kod sem lezel. Saj mi sicer, tako ne bi verjeli. Zato sem še svoj nahrbtnik postavil tako, da bo na sliki. Svet se je tam čudežno za nekaj metrov precej »položil« in sem si lahko privoščil razkošen počitek. Sonce vse bolj žge. Nadaljevati bo treba, sicer bo še bolj vroče. Umaknem se z roba poličke in se še enkrat zagledam v vrtoglavo globino pod seboj. Misli bliskovito sledijo pogledu. "Èe padem..." Streha koče na Prehodavcih, se leskeče na soncu in priteguje na sebe poglede daleč naokrog. Še s Triglava. Tudi od tam sem jo že opazoval. Kako neznaten je videti ponosni Vršac, ki je od koče videti tako mogočen in ponosen. In Ledvička nekako postaja vse večja, vse bolj vidna. Odpira se mi prečudovit pogled na dolino Sedmerih jezer. Kakšno doživetje, kakšen razgled! Kakšen užitek, kako sem vzhičen, ponosen sam na sebe! Nekje sredi stene sem, lahko da za malenkost višje; ampak res le za malenkost in spodnjega dela stene, ki je že za menoj, sploh ne vidim. Izgubil se je pod robom - v prepadu. Tu se stena prične spet bolj strmo vzpenjati. Šele sedaj se popolnoma zavem situacije v kateri sem se znašel. »Kaj počneš? Si znorel? Kaj, če se zaplezam in ne bom mogel naprej? Povratka nazaj ni, to dobro veš!« mi je vrtalo po glavi. Za trenutek me je prevzela nora panika, ki sem se jo k sreči še pravočasno zavedel in jo zavestno potlačil. Plezanje nazaj je res veliko težje; brez varovanja praktično nemogoče in brezglavo početje, ki bi ga pa moral uporabiti, če bi sicer bila situacija zares brezizhodna. Potem nahrbtnik spet roma na hrbet. Spet sem miren; kot nekakšen stari gorski maček, se zdim samemu sebi. To mi dvigne moralo. »Bom zmogel! Zmorem! Naprej!!!« Kot bi me kdo izstrelil, nadaljujem. Močna volja in ljubezen do neusmiljene skale me ženeta dalje. S pogledom trmasto tipam navzgor. Prsti grabijo za oprimke, kot kovaške klešče za razbeljeno železo. Že rahlo utrujen, predvsem pa močno pregret in potreben pijače, se zlagoma vse bolj previdno a vztrajno vlečem navzgor. Ko zopet iztegnem roko, primem za nekaj vlažnega: »Mokre skale! Pazi! Previdno! Nisi frajer! Ne prenagli se! Počasi! Ne izgubljaj glave!«……… se mi kot blisk vrste misli druga za drugo. Zavedam se, da moram biti skrajno previden. Prav zares se močno zavedam situacije: »Kot kakšen star profi!« si dajem poguma. Noge in roke iščejo trde, nekrušljive opore; pogled mi tipa naprej. »Kako je življenje lahko čudovito. Vsaj za trenutek!« Besede iz vpisne knjige na Prehodavcih mi odmevajo v mislih. Prebral sem jih nekega zimskega dne, ko sem taval tam naokrog in prespal v bivaku. Èudovita misel se mi je zdela takrat, zapisana v knjigo od nekega planinca iz sosednje Hrvaške. Misel, ki si jo velja zapomniti: »Dovoljno je samo gledati, slušati vjetar in pustiti dušu, da poleti kao ptica. Ništa više. Kako život ponekad može biti ljep. Bar na trenutak.« »Vsaj za trenutek! Vsaj za trenutek!« mi odmeva v mislih. Sem v navpičnem delu skal, v ogromni gmoti, ki ji ne spodaj, ne zgoraj ni videti konca. Roka tipa, prsti stiskajo. Èelo je potno, telo preznojeno. Globina... »Vsaj za trenutek!« Prilepljen sem za skale. Ves čas se držim pravila iz knjige o plezanju, ki se imenuje pravilo treh opornih točk in pravi, da moraš imeti pri plezanju vedno tri oporne točke naenkrat: dve roki in noga ali dve nogi in roka, medtem, ko četrta išče novo oporo. Nadaljujem. Kot avtomat. Kar preenostavno je že vse skupaj. Poiščem oprimek, telo je iztegnjeno, ko se potegnem in odrinem z nogami. Pa spet nogo na oporo in spet roko višje. Avtomat.... Levica zagrabi velik oprimek nekoliko nad menoj. Telo omahne. Gora se premakne. Trenutek groze. Tišina. Smrtna tišina. .... Dogodki se zvrste eden za drugim kot utrinek bliska, kot neskončni drobec neskončne večnosti: Visim na desni roki, oprt sem na obe nogi. »Pridi!« me vabi sladki, mili glas. Stena. Globina.... »Vsaj za trenutek!«……… »Pridi! Pojdiva rajši drugam. Tam bo lažje, kot tu. Tam ni tako nevarno!« Levica še vedno drži za velik kos kamna, ki pa ni več v steni. Začuden strmim nekam nad desnico, od koder sem slišal glas. Tam vidim le steno in nič drugega. »Krušljiva stena!!!« me kot blisk spreleti spoznanje. Alarm se mi oglaša v notranjosti, spremenim se v podivjan stroj, katerega varnostne lučke bodo pregorele od divjega utripanja. Desnica obupano grabi, prsti stiskajo do bolečine. Kot v meglicah, se kar na lepem prične porajati nad mojo desnico močna roka, ki mi ponuja odrešilni prijem. Telo se prilepi, zlije s steno. Velik kamen se je izruval iz stene, tega se zdaj že zavedam. Levica od teže izruvanega kamna ne zdrži več. Kamen mi zdrsne iz roke. Udarec po roki. Kamen pada naprej. Udarec po nogi. Telo zaniha, ko mi iz stene izbije še levo nogo. Leva roka mi krvavi, kot ugotovim pozneje; po njej mi že kljuva bolečina. Smešno…….. pa šele nekaj hipov je minilo od takrat, ko me je skala zadela. Obvisim na desni roki in se opiram na desno nogo. »Primi se! Hitro!« Globina... »Vsaj za trenutek!« »Kako naj podam desnico, če se z njo držim in je to moja še edina vez z življenjem?« me prešine. Pogled uprem v še vedno iztegnjeno ponujeno roko in s pogledom sledim roki. Levica obupno išče izhod. »Nov oprimek! Poišči nov oprimek!!!« Pogled mi tipa po ponujeni roki navzgor in prebija meglico, ki mi zastira pogled. Zdi se, kot da bi roka postajala na pogled vse slabotnejša. Zastrmim se v obraz, ki tudi nekam čudno izginja. Levica mi otipa nov, rešilni oprimek. Roka, obraz… celo telo se spreminja. Kot v filmih o volkodlakih. Mar sanjam ali pa sem že tik pred koncem? Zopet dvignem pogled in se zastrmim v obraz. Kri mi zaledeni v žilah, od groze sem paraliziran; ohromel. Ogromno volje in želje je potrebno, da se oklenem odrešilnega oprimka, ki sem ga malo prej otipal. Še vedno strmim v obraz; v podobo iz katere najbolj izstopajo močni zobje. In oči. Prazne, izgubljene, srepo bolščijo v mene. »Prišla sem po tebe; greva!« je rekla smrt. Sedaj mi uspe tudi levo nogo postaviti nazaj na oporo. Držim se. Uspel sem! Ponujena roka izgine, nesramnega režanja ni več. »Kako čudovito je včasih lahko življenje……Vsaj za trenutek!« Držim se. Bobnenje. Grmenje. Kot bi se komaj sedaj prebudil iz večnega spanja. Kamen pada z oglušujočim ropotom v brezno pod menoj. Spodaj pri jezeru so ljudje. Kot majhne pike. »Bi me sploh kdo videl, če bi padel?« se sprašujem in že plezam dalje. Tu je svet nekoliko položnejši in težave veliko manjše. Ne za dolgo. Sem v nekakšni zajedi, pred precej gladkim, dokaj navpičnim delom stene, visokim kakih pet metrov. Èe bi ocenil prejšnje največje težave z opisom »še kar težko«, bi rekel za ta del stene »zelo težko«. To pa pomeni nadaljevati za čistega začetnika, ki se je odpravil v to steno popolnoma sam, brez opreme, varovanja in vsakršnih, tovrstnih izkušenj toliko, kot čisti samomor. Kljub temu se odločim, da bom poizkusil najti najlažji prehod, ki ga morda od tu ne vidim. Trenutek za tem, že lezem dalje. Levica mi še kar krvavi, tudi leva noga je potolčena. Še sam ne vem kako, a nekako sem čez polovico najtežjega dela. Zadnji del težav je pred menoj. Vsaj tako si mislim. Stojim na zelo majhni polički, koder je prostora le za eno nogo. Z rokama si prizadevam prijeti za oprimek, precej višje nad menoj. Poizkusi končno obrode rezultat. Toda oprimek je premajhen. Skale so tu gladke, izlizane od voda, ki se tod čez vale v globino. Vsi poizkusi, da bi se dvignil višje so neuspešni. Nekako se mi posreči obdržati se za nekaj trenutkov na res majhnem oprimku in kot po nekem čudežu, se končno le bolj potegnem, kot dvignem malo višje. Spet tipam dalje in poizkušam na vse načine. Sploh ne potrebujem veliko časa, da ugotovim, da za kaj takšnega še nisem zrel. Enostavno, nastali situaciji nisem več kos, kar si tudi glasno dopovedujem. Pod menoj je dobrih 350 m brezna nad menoj le še nekaj deset metrov do vrha, do katerega mi ne pusti teh dva, tri metre usrane, gladke, za mene in moje trenutno znanje nepremagljive ovire. »Treba se bo vrniti za nekaj metrov navzdol in se pomakniti kakih dvajset metrov v desno. Nato se bom po precej lažjem terenu lahko povzpel na vrh.« si dopovedujem. Že večkrat prej, sem namreč od koče na Prehodavcih opazoval, kam naj bi se pomaknil, če bom kdaj plezal to smer in bo postalo »prevroče«. Èe bi ne bil več kos situaciji, poteka le nekaj deset metrov v desno nekakšen greben, ki se vleče prav do vrha Poprovca in je veliko lažji za plezanje. Pravi izhod v sili pač. Rešitev je bila skoraj na dosegu roke; bolj žalostno pa je bilo spoznanje, ki me je prešinilo v istem trenutku: »Zaplezal sem se!!!« Zdaj sem se zavedal, kaj so alpinisti, ki sem jih večkrat imel priložnost poslušati pri pogovorih, mislili s temi besedami povedati. Spoznanje me je navdalo z grozo, ki se je ne da opisati. Paniko sem potisnil globoko nazaj, saj ni bil primeren trenutek za njo. Zavedel sem se, da imam samo še eno možnost; žal, res zadnjo: vrniti se teh par metrov, kar se mi je zdelo popolnoma nemogoče. Gor ne morem, ker situaciji nisem dorastel (in če se na to spomnim sedaj, ko sem mnogo izkušenejši in sem že marsikaj preplezal vem, da če bi nadaljeval še tista 2 metra, bi bil padec neizogiben) in tega se zavedam. Zato moram dol! Druge variante ni. Brez vrvi, bo to noro tveganje, skoraj tako noro, kot če bi nadaljeval. Že za vzpon do tu, do kamor sem prišel do sedaj, sem uporabil vse svoje znanje in pogum. In ravno v najtežji smeri, se mi je zgodilo najhujše, če izvzamem padec: zaplezal sem se! »Kaj sedaj? Kako naj se vrnem?« se sprašujem in nemočno na pol visim, na pol se držim za tisto malenkost oprimka, ki mi je sploh na voljo. Sem v precej nerodnem položaju, iz katerega moram najti čim prej izhod, sicer se bodo mišice utrudile in ne bom se več mogel držati. Navijati me je pričenjalo, kot se v alpinističnem žargonu reče temu stanju, ko te roke od držanja tako pečejo, da se ne da več viseti na rokah. Èe pride do te situacije, je le še vprašanje nekaj sekund in držanja ne zmoreš več kontrolirati. Neizogibno sledi tresenje rok in nog in popuščanje mišic. In do trenutka, ko se enostavno izpustiš, ni več daleč... Ena, sicer majhna možnost se mi ponuja, ker imam noge sicer na majhni opori, pa vendar premajhni, da bi to stanje lahko trajalo v nedogled. Na vsak način moram dol. Centimeter za centimetrom, se pomikam nazaj. S skrajno previdnostjo pa vendar me je strah, da malokdaj tako. Rjavo jezero spodaj pa me še vedno opazuje; kot veliko kiklopovo oko. In živa duša ne ve, kje se nahajam v tem trenutku in da bijem boj, ki bi lahko bil zadnji v mojem življenju. Zberem se, kolikor sem sploh sposoben zbrati se v tem trenutku in nadaljujem s pomikanjem nazaj. Končno mi uspe navpičen spust in čaka me še nekaj zelo težkih metrov v desno, predno se konfiguracija terena na hitro iz težkega, spremeni v precej lažjega. Znoj mi lije, sonce pripeka. Milimeter za milimetrom polzim v desno in rahlo navzdol. Je to strah?... ..... ..... Končno sem čez in oddahnem si. Poiščem najlažje prehode in se umaknem na »lažji svet«. Vidim, da sem se od daleč precej uštel in da je teren, ki sem ga opazoval s koče hudičevo nevaren. Že res, da je položnejši, zato pa obilno posut z zdrobljenimi kamni in peskom. Prava past za naivne. Po vseh štirih lezem počasi in skrajno previdno navzgor in se meter za metrom bližam cilju, katerega sem načrtoval osvojiti po skrajni desni najlažji varianti, če bo to potrebno. Bližam se svojemu cilju, svojemu hrepenenju, izpolnitvi mojih želja in koncu naporov in strahu. Veter! Divji veter mi suši premočen, izmučen obraz. Noge se mi tresejo, telo trepeta od prestanih naporov. Vrh! Na vrhu sem! Dobrih 400 m višine sem izpeljal v uri in tričetrt. In izplačalo se je! Trpljenje je v hipu pozabljeno, srce mi vriska. Toliko novih stvari sem se naučil, toliko novega vem. Bilo je vredno vsega tega strahu, vsega tega trpljenja. Bila je velika lekcija o tem, kaj lahko in kaj se ne sme početi, kadar si sam. Neuspeh v tistem zaključnem najtežjem delu, tik pod vrhom, me sploh ni razžalostil. Obljubil sem si, da se vrnem in ga preplezam, ko bom izkušenejši. »Vidimo se v naslednji borbi« bi lahko rekel. Telo se umirja, duša mi poje. Avantura, s srečnim koncem. Moj prvi plezalni podvig; moja prva prvenstvena smer, ki je kot takšne do sedaj še ni preplezal nihče pred menoj. Oko mi tipa po globini: Prehodavci! Kot majhen drobec razbitega ogledala se sveti njena streha na soncu! Vršac, Špičje, Ledvička... Ponosno stojim na vrhu. »Kako je življenje lahko včasih čudovito. Vsaj za trenutek!« Toda hrepenenje, hrepenenje je ostalo. Naj še tako hodim in plezam, naj se še tako ubijam po tem visokem svetu, naj dosežem še toliko novih spoznanj, obiščem še toliko novih krajev, premagam še toliko vrhov. Vedno znova se prebudi, kot divja zver v meni, ko preteče določen čas in me požene na pot. Novim in novim preizkušnjam, novim spoznanjem in novim potem naproti. Izpolnjevat in iskat nova hrepenenja![/b:fdfbb4326e] Ja, tole je bila moja čisto resnična in čisto prva izkušnja s plezanjem. Nekako se mi je zazdelo, da bi zgodba pasala v tale sestavek....da poudarim, kako neumno in brezglavo se je podajati v gore nepripravljen. Zdaj bom pa kar nadaljeval koder sem zgoraj nehal: Torej naslednji izlet s Prehodavcev je lahko čez Lepo Špičje in do 7j in nazaj pa dolini 7j do Prehodavcev. in še bi se našli. Recimo proti Hribaricam, pred vrhom potem desno in proti Zelnaricam, po grebenih na Tičarico in dol, do koče pri 7j. Potem pa spet po dolini 7j nazaj do Prehodavcev. [b:fdfbb4326e]Šesti izlet:[/b:fdfbb4326e] Èez Vršič (ali iz Bohinjske strani) v Trento. Potem zavijete po cca 20 km ko pridete z Vršiča levo, v dolino Lepena. Na koncu pri koči parkirate in stalno skozi gozd, po udobni poti se vzpnete na Kočo pri Krnskem jezeru. V dobrih dveh urcah bi skoraj mogli biti gor, morda treh, no. Od koče je do jezera lep sprehod (ene 15 minutk). Tam lahko poležete v trave in malo uživate, potem pa nazaj domov. Pot je popolnoma nenevarna. Menda bo izletov za priprave dovolj. Vsaj na dva, tri pa le pojdite, izkušnje in kondicija ne bodo škodovale. Lahko bi vam jih natrosil še kar nekaj pa me čas priganja. Pa saj kar nekaj jih pa le je, ane? Upam da bo marsikdo, ki se z gorami še ni srečal tako podrobno, odnesel kaj iz mojih prispevkov. Èeprav so zmetani skup grozno na hitro in morda zato včasih kar težko berljivi in sledljivi. Ampak pozoren bralec bo tu že našel marsikaj, kar potrebuje zase. Tisti, izkušenejši pa tako te stvari poznajo in bi morda lahko še kaj dodali. Naslednjič se bom pa potrudil in na hitro opisal, kot sem že obljubil, še nekaj dostopov na Triglav. Lep pozdrav za danes Bojan

primoz: sreda, 24. maj 2006, ob 13.34 uri

Svaka čast ZZAN!!! Nimam besed! To pa je poročilo, upam da se ne bojo prestrašil tile nadebudni planinci :lol: bravo Primož

zzan: sreda, 24. maj 2006, ob 13.40 uri

No ja...hvala obema za pohvalo. Mal sem se res potrudil....ampak ni problema...rad pomagam, če lahko. Sej pravim....sam sem bil v podobni situaciji, ko se praktično nisem imel na koga obrniti, bil pa sem žejen informacij. Torej vem kako je to za nekoga, ki si teh informacij želi. Zdajle letim na eno službeno dolžnost.....jutri pa (upam) spet kaj napišem. Papa

primoz: sreda, 24. maj 2006, ob 13.40 uri

aja , te posnetke ki si jih delal, se dajo kje videt al.....

zzan: sreda, 24. maj 2006, ob 17.27 uri

Moje posnetke misliš...z gora....seveda bo treba nekaj narediti, da bodo vidni za ljubitelje gora. No, čeprav niso kaj posebnega. Ampak vseeno si bom vzel čas (marsikdo bo pa morda vesel kakšne slikce, da bo imel boljšo predstavo krajev) in jih zbral skupaj (raztreseni so povsod naokrog po CD-jih in v računalniku) Včasih sem že imel naslov kao enega strežnika, kamor lahko shraniš slike in jih daš potem drugim na ogled. Mislim, da je stvar delovala v sklopu Gmaila pa sem pozabil in ime in geslo in naslov, ker nisem veliko uporabljal, delo me pa stalno priganja, da se nisem imel časa temu posvečat. Sedaj, ko je računalnik in internet tudi doma, bo tonekoliko enostavneje. Torej moram si samo vzet čas. In ko bom imel link in kaj za pogledat, javim kar tule naslov, OK?

primoz: sreda, 24. maj 2006, ob 20.34 uri

Ma ja, lahko tule al pa na ZS. Dej kr sem, naj še drugi vidjo. ajde Primož

spleza: sreda, 24. maj 2006, ob 21.09 uri

zzan, fotke lahko objaviš na strežniku... [url]http://www.moj-album.com/[/url] ... 1GB prostora pa tudi ni talo malo . Si pa kar pridno spisal vse tole, bo že čas, da si v miru preberem 8) ... Pohvalno. :D

zzan: četrtek, 25. maj 2006, ob 9.58 uri

Obljuba dela dolg. Pripravil sem nekaj slik s Prehodavcev in okoliških vrhov ter pogledov z njih ali na Prehodavce ali v drugo smer. Že vnaprej se opravičujem glede kakovosti slik, ker jih je precej zelo starih in slabo poskeniranih. Kaj čemo, v tistih letih (dobrih 10 nazaj) še ni bilo digitalcev. Ob priložnosti bom dodal še druge slike, trenutno pa imam ogromno dela, ki se bo zavleklo vsaj za 1 teden, tako da se opravičujem tudi glede tega: obljubljenih opisov ne bom imel časa narediti vsaj dober teden (razen kar mi bo uspelo doma, če bo kaj časa). Bom pa opise dodal, kot se obljubil. Lepo se imejte. Pa še link za slike: http://zzan.moj-album.com/

zzan: četrtek, 25. maj 2006, ob 10.03 uri

Pa še en odgovor sem dolžan, hehe...ja Boris, seveda si me prepoznal, kaj čemo :) Vse kar si napisal je seveda res. Kot je res, da sem popolnoma odprt, kar se sklenjenih novih poznanstev in prijateljstev v gorah tiče. Èlovek takoj ve, ali je srečal pravega človeka. In verjemite mi, v gorah se da srečati kar nekaj dobrih ljudi. Lep pozdrav tudi tebi, Boris in tvoji ženi in....... papa

zzan: četrtek, 25. maj 2006, ob 10.07 uri

Jap...da koga ne pozabim...torej hvala vsem za vse pohvale. Sicer tudi pred grajami ne bom obrnil glave stran. Se pa trudim, da napišem vse čim bolj objektivno. Samo škoda res, da mi tako primanjkuje časa. Lep pozdrav torej vsem in že vnaprej hvala za vse komentarje.

nena: petek, 26. maj 2006, ob 19.26 uri

Tisti stavek tam zgoraj na začetku je resničen: Ali vzljubiš gore ali pa jih zasovražiš in ne greš nikoli več. Kako lahko človek zasovraži tolikšno lepoto ? LP!

Griha: petek, 26. maj 2006, ob 22.25 uri

Tisti stavek tam zgoraj na začetku je resničen: Ali vzljubiš gore ali pa jih zasovražiš in ne greš nikoli več. Kako lahko človek zasovraži tolikšno lepoto ? LP!
Ni težko. Toda dokler nisem videl moškega 40+ let, ki je malo pod Luknjo (Triglav) tepel 10letnega sina, ker ni hotel več hoditi (utrujenost ali karkoli), tudi sam nisem mogel vrjeti. Res dvomim, da bo ta sine še kdaj z veseljem hodil v gore.

zzan: sobota, 27. maj 2006, ob 9.55 uri

No.... da bi jaz "zasovražil" kdaj gore, to seveda nikakor. Mislil sem na stavek, ki ga je takrat izrekel znanec. Tudi on takrat ni, ker ga dobro poznam, s tem mislil direktno tega. Mislil je pač na to, da se mi bo hoja v gore uprla in bom rekel"nikoli več". Sto razlogov je, da se ti (sploh začetniku) gore res uprejo. Največjo napako pa mislim, da delajo ljudje, ki nekoga "vzamejo" prvič s seboj v gore. In potem divjajo naprej, ker se mu hočejo dokazati, češ."Poglej me, kako sem hiter in spreten. Potrudi se še ti malo!" Ampak tako ne gre, res ne. Èlovek, ki ga "teramo", bo res dobil odpor, da bi še kdaj še. Mislil si bo, da tako "trpljenje" pa res ni potrebno...saj je res bolje doma. Zato je potrebno, če nekomu želiš vdihniti ljubezen do gora, veliko potrpežljivosti. Hoditi je treba počasi...naj gre novinec naprej, privoščimo mu dovolj odmorov. Še kako hitro (že po drugem, tretjem izletu) bo že sam rad kdaj pa kdaj stopil malce živahneje. Sploh pa ni stvar v tem....da divjamo gor... vsa tista pot tja gor je zame lepša od cilja...čeprav je seveda tudi užitek stati na vrhu, veter pa ti tuli v obraz....ali pa te pričaka tišina, "da bi jo z žlico rezal". Pravzaprav človeku odgovarjajo kar vse situacije, bi si upal trditi. Jaz pravim, da se resnično "izplača reskirat" tisti dan, dva. Ko takole gledam znance, kako težko se odločijo, da gredo kam.... pa nima časa in ne vem kakšni izgovori še so na sporedu...ampak ko se pa enkrat odloči in gre z menoj...ja, potem pa še doma nisva in že mi reče, kako lepo da je bilo in kako rad bi čim prej spet šel...in potem, ko je treba zopet iti....ja, potem so spet na vrsti isti izgovori....kako čudni smo (so) ljudje. Imel sem kolega, ki se je stalno pogovarjal, kako da bova šla v gore. Ko pa je prišel tisti dan, dva prej, je pa vedno našel sto izgovorov. In največkrat se je primerilo, da potem sem šel pa na pot kar sam. Kar nekaj sem že prehodil po gorah...in lahko z gotovostjo trdim, da mi ni žel niti enega koraka, ki sem ga zato naredil. Pa niso samo gore tiste, ki me tako neustavljivo vlečejo. Vsa narava, še morda najbolj pa voda. Lahko bi rekel, da sem nor na vodo... Tako je recimo že lahko čudovito doživetje, če se odpravimo v recimo... Blejski Vintgar (poizkusil bom najti nekaj slik in jih dodati na spodnji link, kamor sem že sicer uspel dodati recimo kratek "opis" poti od Savice, čez Komarčo na Sedmera in še nekaj malega drugega. Ko bom imel več časa, bom postopoma dodajal še druge). http://zzan.moj-album.com/ Pa niso samo v "nižinah" vode, ki človeka pritegnejo. Višje gori, ki je vse še bolj divje, je stvar še veliko lepša. Obredel sem že kar nekaj vodovja s slapovi in podobnimi stvarmi (če ima kdo kakšno izkušnjo, predlog, nasvet bi ga lepo poprosil za opise, slike, oceno "tveganja"... dobrodošel je vsak nasvet - HVALA). Morda se mi je še najbolj vtisnil v spomin Gačnik. Ja, mnogi se boste vprašali, kaj vraga je pa zdaj to...oziroma kod. Bom na tole mesto kar skopiral moj tekst iz enega mojega, že pred leti dodanega prispevka, na nekem drugem forumu: [i:825ccf6007][b:825ccf6007]V času AVSTROGRSKE, je grapa Gačnik s svojim istoimenskim potokom, ki izvira na višini okrog 1000 metrov blizu Vojskega nad Idrijo in se v nizu skočnikov (zelo strm ali pa navpičen vodni tok, visok do enega metra), slapišč (niz slapov, skočnikov in brzic), sopot (zelo strm ali navpičen vodni tok, visok od 1 do 5 metrov) in pravih srednje velikih slapov in celo takšnih, visokih do 40 metrov, spusti do nadmorske višine 225 metrov, koder se izliva v Trebuščico in koder se praktično grapa tudi konča, slovela, kot najbolj divja in nepristopna in sploh nepriljudna grapa. Grapa je utesnjena med dva strma, deloma ali pa kar pretežno prepadna bregova, poraščena z gozdom, ki je praktično nedotaknjen. Vse skupaj je že kar malo podobno pragozdu. Lažje prehoden in za spoznanje manj strm je desni breg. V zgornjem toku, pod domačijo Gačnik, se potok zaje v sotesko, polno slapov, brzic (hitri tek vode v strmem teku), skočnikov, sopotov… Občudujemo lahko, kakšne oblike je evorzija, to je delovanje tekoče vode, ki je s pomočjo vrtečega se proda z brušenjem in dolbenjem kamnine, ustvarila v strugi. Že na samem vstopu, nas v zgornjem delu pozdravi čudovita drasla (evorzijski lonec, to je kamnita vdolbina, v obliki skleda ali lonca), če ji ne bi rekel že kar kotla (velika drasla), ki je nastala pod nekoliko višjim slapom. Potok se nato sprva položneje pa potem vedno strmeje zajeda med oba bregova grape. Vmes lahko občudujemo tudi kakšen tolmun (poglobljen del struge z mirno, oziroma vrtečo se vodo), rastlinje in uživamo v obilici prijetnega šumenja. Nor sem na vodo ne vem: morda mi je usojena, saj je bilo prerokovano, da bo eden od naju, z bratom v njej slabo končal... Nor sem na njeno igrivo poplesovanje, vrtinčenje, nežno šumenje in silovito bučanje, ko se z velikih višin ubija v globinah tam spodaj, v milijone drobcenih kapljic. [/b:825ccf6007][/i:825ccf6007] Ja, Gačnik se mi je zelo priljubil...noter sem bil mislim da tri ali celo štiri krat. Enkrat še celo s prijateljem Borisom (Bor_Kum), ane Boris :) Enkrat sva šla pa noter pozimi s sinom. Preplezal sem en ledeni slap. Saj niso ne vem kako visoki, bilo je pa res fenomenalno. Naj samo pripomnim, da Gačnik ni ravno za vsakogar, ker so njegove stene (grape) zares strme in prepadne in hoja navzdol (ali pa gor) je pravi mali podvig in izziv. Brez štrika tam notri (skoraj) ne bo šlo. Jaz sem ga uporabljal, da sem se z njegovo pomočjo spuščal po strmih pobočjih navzdol. Ker vodnega toka se ne da stalno slediti. Včasih se je treba zagristi od vode v (ponavadi... no, največkrat...ali skoraj vedno) desni breg Gačnika, slediti višje gori vodnemu toku, potem pa se z vrvjo spuščati spet do vode ji slediti....občudujemo lahko vse kar nam vodni tok nudi, slikamo, snemamo.... Pot je, kot pravim, zelo zahtevna. Ljudem brez alpinističnega znanja in vsaj nekaj opreme, ne bi priporočal vstopa. Tudi smisel za iskanje prehodov je potrebno imeti dober. V neki knjižici sem bral, ko sem iskal, kod je sploh Gačnik in kako notri izgleda....aha, naj najprej povem, da sem za Gačnik izvedel, ko sem bil oskrbnik na Prehodavcih. Z nekom sva debatirala o vsem mogočem in ko sem mu povedal, da sem nor na vodo, mi je povedal za Gačnik.. pa sem se odločil, da ga poiščem in obiščem. Kupil sem knjižico, ki mi jo je priporočal in notri izvedel vse potrebno. No, saj ni bilo veliko...to pač, da brez alpinističnega znanja ne priporočajo vstopa...ali vsaj v spremstvu alpinista...pa da sta za ogled celotne grape potrebna dva cela dneva, torej da je treba notri prespati....ko sem torej prvič prišel tja, sem se "oborožil" do zob. Spalka, hrana, vrv, vponke, klini...kaj vem kaj vse. Nameraval sem seveda spati nekje na sredini. In ker človek nikoli ne ve, kako na tesnem bo s časom, in še pozno sem prišel noter (šele malo pred deveto zjutraj), sem se seveda zagnal kot norc v grapo. Nekako logično sem sledil prehodom (in moram reči, da sem bil prvič od vseh obiskov notri najuspešnejši....vsakič kasneje sem moral bolj zagnano iskati prehode), se dvigoval, spuščal z vrvjo, slikal (nekaj skeniranih slik s prve avanture še imam...bom dodal na moj link)...in užival. Ko je človek mlajši, je hitrejši. Takrat sem bil, izgleda ultra hiter. Pa ni moja lastnost, da bi se pa sedaj hvalil, kako hitro sem kod prišel...ampak tole je vredno omeniti. Iz grape sem bil (spodaj, ob iztoku in cesti) ob ali pol 2 ali pol 3, ne bom trdil kdaj točno. Torej 5, največ slabih 6 ur!!! Kar se mi je zdelo noro. Avtor knjige je malo pretiraval pri dveh dneh. Èeprav...... ja, tule bi pa lahko povedal še eno zgodbo (mar ne Boris??? :) ) Takrat je bil z menoj Boris in moj sin. Ujela nas je menda kar prava mala nevihta. Noro...ampak to je že druga zgodba...morda vam jo pove Boris :) Naj samo še pripomnim, da je povratek nazaj do avtomobila prava mala nočna mora. Èe bi šli nazaj po cesti...ja ene 8 ur se mi zdio, da bi bilo treba. Sicer obstoji nekje ena "pot" nazaj po vrhu pa še nisem šel. Jaz sem si "pomagal" ali z Borisom, ki je prišel pome ( :D hvala ti prijatelj) ali sem malo hodil, malo štopal, ali malo več hodil, enkrat so me gor na vrh celo zapeljali prijazni domačini (takrat prvič). Torej slike sledijo. Lepo se imejte vsi skupaj

aaandrej: ponedeljek, 29. maj 2006, ob 11.10 uri

Najprej vse čestitke za veliko poučnih in predvsem lepih stvari v sestavkih izpod peresa zzan-a. Verjamem, da je napisano prebralo že veliko gornikov. Rad bi opis poti iz naslova, predvsem me zanima potreben čas in varovanje. Hvala že vnaprej.

BOR_KUM: torek, 30. maj 2006, ob 16.41 uri

Gačnik ne paše k Triglavu, paše pa v kontekst ... Res, Bojan, bili smo skupaj v tisti grapi ... Bila je avantura, da je veselje ... S tisto nevihto vred! :D Lepo si takrat izplezal po strmem stranskem mokrem žlebu ... Tudi zato smo spali na suhem v posteljah, namesto v mokrem listju med klopi ... 8) Ampak zgodba je daljša, zahteva čas in predvsem pravi navdih ... Kdor oboje prvi ujame, piše!? Morda bi pa ponovitev ture k navdihu kaj prispevala in morda za to celo spet najdeva utrinek časa ... :D

zzan: sreda, 31. maj 2006, ob 7.23 uri

Ne boš verjel :) ampak o tem, da bo treba kaj o Gačniku napisati kot samostojno pisanje, ne pa v kontekstu pisanja o poti na Triglav, to sem prejšnje dni že razmišljal. In kot dokaz, kako sva res nekako "povezana"... pa čeprav duhovno, je tudi moje enako razmišljanje, kot je tvoje - da bi bilo treba Gačnik ponoviti čim prej, da se "obnovijo" spomini, doda kakšna nova slikca.... o tem sem nazadnje razmišljal včeraj zvečer. Seveda doma, kolikor imam časa, pridno pripravljam slikce, kolikor jih še imam. Se zna zgoditi, da bodo že danes zvečer gor. No, če bova Gačnik res že letos ponovila... tega se že vnaprej veselim....saj o tem govoriva že kar nekaj let. In morda bo šla zraven tokrat tudi tvoja boljša polovica :) , kdo bi vedel. Kakor koli že...jaz imam veliko željo, ponoviti zadevo. Upam, da brez neviht tokrat. In upam, da te pridobim na svojo stran, da se ta želja letos tudi uresniči :) :)