FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mariborcan: ponedeljek, 14. avgust 2006, ob 3.08 uri; ogledov: 0

Dobil sem občutek, da zadnje čase več pametujem tu po forumu kot pa planinarim, kar vsekakor ni dober znak. Z drugimi besedami - bil je že skrajni čas za nekaj akcije. Ker pa vreme za te stvari v zadnjem času nima posluha (torek, 08.08.2006, je zaradi napol napovedi (baje je bilo v resnici lepo) žal ostal neizkoriščen), sem se moral prilagoditi jaz. Za cilj sem si tako izbral kratko, a zahtevno plezalno pot Pittentaler Klettersteig. Dolga vožnja do tja se za tako kratek kos plezanja (dobrih 20min) normalno sicer ne bi izplačala, se je pa za mene, kajti posedujem vozovnico Jugend-Feriennetzkarte Österreich, s katero se lahko do 09.09.2006 skoraj neomejeno prevažam po avstrijskih železnicah (več informacij [url=http://www.slo-zeleznice.si/sl/mednarodni_promet/aktualna_ponudba/potepanje_po_avstriji_za_mlade_19_ali_49_evrov/]tukaj[/url] in [url=http://www.oebb.at/vip8/pv/de/Guenstiger_Reisen/Jugend_unter_26/Sommerticket_2006/index.jsp]tukaj[/url]). Seveda mi je pri odločitvi šlo na roko dejstvo, da je vstop te plezalne poti od najbližje železniške postaje oddaljen le okoli pol ure. Izhodišče za turo je vasica Gleißenfeld. Z vlakom jo dosežemo tako, da se najprej zapeljemo do Wiener Neustadta (direktna povezava iz MB), kjer prestopimo na lokalni vlak v smeri Aspang ter izstopimo na postajališču Gleißenfeld (iskalnik železniških povezav je na voljo [url=http://www.oebb.at]tukaj[/url]). Za avtom pa je najprimernejši dostop po avtocesti Graz-Dunaj, pri čemer izberemo izvoz Seebenstein ter se nato po lokalni cesti zapeljemo nekaj kilometrov nazaj do Gleißenfelda. Plezalna pot poteka čez veliko steno nad vasjo, ki je iz vasi ter tudi z avtoceste zelo dobro vidna. Z lokalne ceste skrenemo pri prehodu čez železniško progo (prav na tem mestu je tudi postajališče Gleißenfeld), nato pa se po ulicah (glej [url=http://mariborcan.moj-album.com/album/4432292/?os=4432683]sliko[/url]) prebijemo do mosta čez potoček na drugi strani vasi. Tukaj je začetek poti ter tudi dovolj parkirnih mest. Peš prečkamo potoček ter na drugi strani pri kažipotu izberemo smer "Türkensturz steil". Poti sledimo v serpentinah skozi gozd do znaka, pri katerem se naša plezalna pot odcepi v desno. Po stezici skozi gozd in čez trave pod steno v nekaj minutah do vstopa, ki ga označujeta kovinska lestev ter tabla z imenom poti. Z železniške postaje slabe pol ure, s parkirišča pri mostu dobrih 20 minut. Pred opisom plezanja naj še nekaj besed namenim lestvici, s katero v Avstriji ocenjujejo plezalne poti ("Klettersteig"). Lestvica ima stopnje od A do E (torej 5 stopenj). Pri tem je potrebno dodati, da nikakor ni primerljiva z Mašerino 5-stopenjsko lestvico, ki je prilagojena našim potem. Naše najzahtevnejše poti namreč segajo le nekje do sredine avstrijske lestvice (za Via Italiano, na primer, sem nekje na internetu zasledil neuradno oceno med C in D). Ocena poti Pittentaler Klettersteig je D. Najbolj problematično mesto celotne poti je vidno že z vstopa. Nad lestvijo, ki premaga majhen previs, nas namreč čaka zelo strma in izpostavljena zajeda, v kateri so le klini, ni pa žice za samovarovanje. Pri tem so omenjeni klini toliko redki, da si niti z njimi ne moremo pomagati pri samovarovanju. Mesto je tudi zelo izpostavljeno (neposredno nad vstopno lestvijo; ob morebitnem padcu ne bi imeli nobene možnosti, da se ustavimo; glej tudi slike) in posledično torej precej nevarno, kajti tudi plezanje samo ni lahko, četudi so nam v pomoč klini in nekaj kar solidnih stopov (od spodaj niso vidni, od tam izgleda zajeda zelo gladka). Na slikah s te poti, ki sem jih našel na internetu, sem opazil, da se na tem mestu nekateri odločajo tudi za varovanje z vrvjo. Nad tem nevarnim mestom se zajeda za hip položi, takoj zatem pa nas klini, da slučajno ne bi zmanjkalo izpostavljenosti, povedejo na levi rob zajede nad navpično steno ter že zelo konkreten prepad. Po tem robu zajede nekaj prestopov navzgor (tu je vseeno lažje kot spodaj), nato pa se že z veseljem oprimemo prve jeklenice. Ta vstopna zajeda je ocenjena s C/II-. Pri tem se mi ocena II- zdi nekoliko podcenjena oziroma, povedano drugače, dvojke, ki smo jih vajeni iz naših brezpotniških vodničkov, so lažje. No, po drugi strani pa je treba res upoštevati tudi dejstvo, da nam plezanje olajšujejo klini, kar nedvomno zbije to oceno. Kakorkoli, tisti minus bi lahko brez strahu dali stran. Nad zajedo nas jeklenica povede levo okoli roba, kjer nas čaka en kar siten prestop, kajti takoj na začetku prečnice ni nobenega stopa in se moramo zanesti na trenje (s plezalniki smo seveda v prednosti). Stena pod nami je na tem mestu popolnoma odsekana, vendar pa nas, varno pripete na jeklenico, to morda celo razveseli. Vsekakor zelo lepo mesto! Za tem prvim prestopom nato naletimo na boljše stope, jeklenica pa nas povede navzgor v lažji svet. To mesto (prečnica) nosi oceno C. Nad to prvo prečnico še kratek čas plezamo ob jeklenici (lahko), nato pa le-te spet zmanjka. Tako prosto preplezamo razmeroma lahek žleb (I, ni izpostavljeno), na vrhu katerega dosežemo vpisno knjigo (ob njej ni dobrega stojišča, tako da je vpisovanje oteženo, trenutno pa je tudi polna). Od vpisne knjige se varovala (spet jeklenice) nadaljujejo levo okoli roba v novo prečnico. Pri tem prečenju proti levi in navzgor nas čaka en malo težji prag, vendar pa ni kaj ekstra zahteven. Ocena: B/C. Na koncu prečnice zavijejo jeklenice rahlo proti desni navzgor, od začetka čez lahek svet, v smeri izstopne zajede, ki leži levo od nekakšnega majhnega stebra. Ta zajeda je uradno tehnično najzahtevnejše mesto (je pa vstopna zajeda brez jeklenice nedvomno nevarnejša) in nosi oceno D. Res težavna je le na začetku, ko se moramo brez dobrih stopov (meni so plezalniki, ki sem jih imel predvsem tudi zato, ker jih je ob prevozu z vlakom lažje transportirati, kar precej pomagali) potegniti navzgor, nato pa bolj vise kot stoje prepeti samovarovalni komplet mimo vmesnega klina, da lahko nato plezamo naprej (zelo lepo plezanje!). Z višino težave nekoliko pojenjajo in po nekaj prestopih že dosežemo borovec na vrhu zajede, ki označuje konec največjih težav (tu nam je kar malo žal, da je že konec). Pri borovcu jeklenice namreč zavijejo levo in čez lahke skalnate police (A/B) smo v nekaj korakih na vrhu. Vsega plezanja je za dobrih 20 minut. Vsekakor velja posebej omeniti, da ves čas plezamo v zelo dobri skali!! Povedal bi še, da sem vse ocene, ki sem jih v opisu navedel, povzel po "uradnih" opisih z interneta (glej linke spodaj) in torej ne gre za ocene, ki bi si jih sam zmislil. Z vrha imamo lep razgled na bližnjo okolico, predvsem pa na vasico Gleißenfeld, ki jo vidimo tako rekoč v tlorisu. Na vrhu je, poleg lesenega križa, tudi razvalina, na kateri opazimo polmesec, vendar pa je mišljenje, da gre za razvalino kakšne turške utrdbe, napačno. Razvalina je namreč bila kot takšna že zgrajena, in sicer gre za spomenik. Legenda namreč pravi, da so okoliški kmetje čez steno, ki smo jo pravkar preplezali, v smrt pognali turške napadalce. Sestop poteka najprej rahlo navzgor mimo lesenega križa do zgornjih razvalin, nato pa po široki poti v isti smeri navzdol do lesene utice. Tukaj opazimo ob poti kažipot ter izberemo smer "Gleißenfeld steil". Po lahki poti sestopimo v serpentinah do odcepa plezalne poti ter dalje po že znani poti do izhodišča, kar nam vse skupaj vzame kakih 20 minut. V celoti zanimiva tura, ki, kljub majhni dolžini in nizki nadmorski višini, ponuja nekaj lepega in zahtevnega plezanja. Žal vstopna zajeda nekoliko pokvari celoten vtis, saj tam, če ne uporabimo dodatnega varovanja, kar pa je spet zamudno in komplicirano, po mojem mnenju tvegamo več, kot bi nam bilo ljubo. Enostavna namestitev jeklenice bi rešila situacijo, vendar pa na to ne gre računati (pot je bila zgrajena 1930 in, če jeklenice do danes niso namestili, je tudi v prihodnje verjetno ne bodo). Samo zaradi te ture (ki je žal pač kratka) se skoraj ne splača voziti tako daleč, zato pa si jo lahko privoščimo kot priboljšek, če se znajdemo v tistih krajih. Ker je neposredno ob avtocesti Graz-Dunaj (stena, čez katero pelje pot, je z AC lepo vidna), jo lahko priključimo izletu na Dunaj (vendar pa pri tem upoštevajmo, da gre za zelo zahtevno plezanje, ki terja popolno opremo in koncentracijo, in ne za kakšno turistično poplezavanje, s katerim bi popestrili družinski izlet ter svoje otroke prvič spoznali s plezalno potjo - se pa v tisti regiji najdejo tudi takšne variante, kogar zanimajo, naj pobrska po spodaj objavljenih linkih). Možna je tudi kombinacija s kakšno drugo planinsko turo v bližini (pred dvema letoma sva z očetom v enodnevni izlet, poleg Pittentaler Klettersteig, skombinirala še plezalno pot Haidsteig na Preinerwand, ki je razmeroma blizu (če koga zanima še kaj o tej poti, naj se javi)). Za konec naj, povsem dobronamerno, še enkrat opozorim na zahtevnost opisane poti in, da je nikakor ne gre podcenjevati (čeprav gre za "smešno "nadmorsko višino). Pot je vsekakor težja od katerekoli zavarovane plezalne poti na ozemlju Slovenije, po mojem mnenju pa tudi za kakšne pol stopnje težja od razvpite Via Italiane; povrh vsega pa je zaradi nezmožnosti samovarovanja na začetku tudi nekoliko nevarna. Kdor obvlada nemški jezik, si lahko še več informacij (tudi nekaj slik) poišče na naslednjih dveh povezavah: [url]http://bergsteigen.at/de/touren.aspx?ID=12[/url] (s klikom na ikonico s fotoaparatom dostopamo do slik) [url]http://www.oeav-events.at/service/topos/klettersteige/bucklige_welt/topo_pittentalersteig.htm[/url] Še nekaj mojih slik: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/4432292/[/url] P.S.: Mimogrede naj namignem, da so na zgoraj omenjeni strani [url]http://www.bergsteigen.at/[/url] na voljo opisi skoraj vseh plezalnih poti v Avstriji, nekaterih plezalnih poti v tujini (izven Avstrije) ter tudi mnogih plezalnih smeri. Vsaka tura je dobro opisana (dostop, opis poti / smeri, sestop + mnoge ostale koristne informacije) ter tudi dokumentirana s slikami. Èe obvladate nemški jezik (če ne, pa vam kako malenkost tudi z veseljem prevedem), je omenjena stran res perfektna baza podatkov! Lahko le upamo, da bo sčasoma tudi pri nas nastalo kaj podobnega... Še skici poti: [img:39feedadcd]http://bergsteigen.at/pic/pdf/tuerkentopo.jpg[/img:39feedadcd] [img:39feedadcd]http://www.oeav-events.at/service/topos/klettersteige/bucklige_welt/topo_pittentalersteig_600.jpg[/img:39feedadcd]

mariborcan: ponedeljek, 14. avgust 2006, ob 3.08 uri

Dobil sem občutek, da zadnje čase več pametujem tu po forumu kot pa planinarim, kar vsekakor ni dober znak. Z drugimi besedami - bil je že skrajni čas za nekaj akcije. Ker pa vreme za te stvari v zadnjem času nima posluha (torek, 08.08.2006, je zaradi napol napovedi (baje je bilo v resnici lepo) žal ostal neizkoriščen), sem se moral prilagoditi jaz. Za cilj sem si tako izbral kratko, a zahtevno plezalno pot Pittentaler Klettersteig. Dolga vožnja do tja se za tako kratek kos plezanja (dobrih 20min) normalno sicer ne bi izplačala, se je pa za mene, kajti posedujem vozovnico Jugend-Feriennetzkarte Österreich, s katero se lahko do 09.09.2006 skoraj neomejeno prevažam po avstrijskih železnicah (več informacij [url=http://www.slo-zeleznice.si/sl/mednarodni_promet/aktualna_ponudba/potepanje_po_avstriji_za_mlade_19_ali_49_evrov/]tukaj[/url] in [url=http://www.oebb.at/vip8/pv/de/Guenstiger_Reisen/Jugend_unter_26/Sommerticket_2006/index.jsp]tukaj[/url]). Seveda mi je pri odločitvi šlo na roko dejstvo, da je vstop te plezalne poti od najbližje železniške postaje oddaljen le okoli pol ure. Izhodišče za turo je vasica Gleißenfeld. Z vlakom jo dosežemo tako, da se najprej zapeljemo do Wiener Neustadta (direktna povezava iz MB), kjer prestopimo na lokalni vlak v smeri Aspang ter izstopimo na postajališču Gleißenfeld (iskalnik železniških povezav je na voljo [url=http://www.oebb.at]tukaj[/url]). Za avtom pa je najprimernejši dostop po avtocesti Graz-Dunaj, pri čemer izberemo izvoz Seebenstein ter se nato po lokalni cesti zapeljemo nekaj kilometrov nazaj do Gleißenfelda. Plezalna pot poteka čez veliko steno nad vasjo, ki je iz vasi ter tudi z avtoceste zelo dobro vidna. Z lokalne ceste skrenemo pri prehodu čez železniško progo (prav na tem mestu je tudi postajališče Gleißenfeld), nato pa se po ulicah (glej [url=http://mariborcan.moj-album.com/album/4432292/?os=4432683]sliko[/url]) prebijemo do mosta čez potoček na drugi strani vasi. Tukaj je začetek poti ter tudi dovolj parkirnih mest. Peš prečkamo potoček ter na drugi strani pri kažipotu izberemo smer "Türkensturz steil". Poti sledimo v serpentinah skozi gozd do znaka, pri katerem se naša plezalna pot odcepi v desno. Po stezici skozi gozd in čez trave pod steno v nekaj minutah do vstopa, ki ga označujeta kovinska lestev ter tabla z imenom poti. Z železniške postaje slabe pol ure, s parkirišča pri mostu dobrih 20 minut. Pred opisom plezanja naj še nekaj besed namenim lestvici, s katero v Avstriji ocenjujejo plezalne poti ("Klettersteig"). Lestvica ima stopnje od A do E (torej 5 stopenj). Pri tem je potrebno dodati, da nikakor ni primerljiva z Mašerino 5-stopenjsko lestvico, ki je prilagojena našim potem. Naše najzahtevnejše poti namreč segajo le nekje do sredine avstrijske lestvice (za Via Italiano, na primer, sem nekje na internetu zasledil neuradno oceno med C in D). Ocena poti Pittentaler Klettersteig je D. Najbolj problematično mesto celotne poti je vidno že z vstopa. Nad lestvijo, ki premaga majhen previs, nas namreč čaka zelo strma in izpostavljena zajeda, v kateri so le klini, ni pa žice za samovarovanje. Pri tem so omenjeni klini toliko redki, da si niti z njimi ne moremo pomagati pri samovarovanju. Mesto je tudi zelo izpostavljeno (neposredno nad vstopno lestvijo; ob morebitnem padcu ne bi imeli nobene možnosti, da se ustavimo; glej tudi slike) in posledično torej precej nevarno, kajti tudi plezanje samo ni lahko, četudi so nam v pomoč klini in nekaj kar solidnih stopov (od spodaj niso vidni, od tam izgleda zajeda zelo gladka). Na slikah s te poti, ki sem jih našel na internetu, sem opazil, da se na tem mestu nekateri odločajo tudi za varovanje z vrvjo. Nad tem nevarnim mestom se zajeda za hip položi, takoj zatem pa nas klini, da slučajno ne bi zmanjkalo izpostavljenosti, povedejo na levi rob zajede nad navpično steno ter že zelo konkreten prepad. Po tem robu zajede nekaj prestopov navzgor (tu je vseeno lažje kot spodaj), nato pa se že z veseljem oprimemo prve jeklenice. Ta vstopna zajeda je ocenjena s C/II-. Pri tem se mi ocena II- zdi nekoliko podcenjena oziroma, povedano drugače, dvojke, ki smo jih vajeni iz naših brezpotniških vodničkov, so lažje. No, po drugi strani pa je treba res upoštevati tudi dejstvo, da nam plezanje olajšujejo klini, kar nedvomno zbije to oceno. Kakorkoli, tisti minus bi lahko brez strahu dali stran. Nad zajedo nas jeklenica povede levo okoli roba, kjer nas čaka en kar siten prestop, kajti takoj na začetku prečnice ni nobenega stopa in se moramo zanesti na trenje (s plezalniki smo seveda v prednosti). Stena pod nami je na tem mestu popolnoma odsekana, vendar pa nas, varno pripete na jeklenico, to morda celo razveseli. Vsekakor zelo lepo mesto! Za tem prvim prestopom nato naletimo na boljše stope, jeklenica pa nas povede navzgor v lažji svet. To mesto (prečnica) nosi oceno C. Nad to prvo prečnico še kratek čas plezamo ob jeklenici (lahko), nato pa le-te spet zmanjka. Tako prosto preplezamo razmeroma lahek žleb (I, ni izpostavljeno), na vrhu katerega dosežemo vpisno knjigo (ob njej ni dobrega stojišča, tako da je vpisovanje oteženo, trenutno pa je tudi polna). Od vpisne knjige se varovala (spet jeklenice) nadaljujejo levo okoli roba v novo prečnico. Pri tem prečenju proti levi in navzgor nas čaka en malo težji prag, vendar pa ni kaj ekstra zahteven. Ocena: B/C. Na koncu prečnice zavijejo jeklenice rahlo proti desni navzgor, od začetka čez lahek svet, v smeri izstopne zajede, ki leži levo od nekakšnega majhnega stebra. Ta zajeda je uradno tehnično najzahtevnejše mesto (je pa vstopna zajeda brez jeklenice nedvomno nevarnejša) in nosi oceno D. Res težavna je le na začetku, ko se moramo brez dobrih stopov (meni so plezalniki, ki sem jih imel predvsem tudi zato, ker jih je ob prevozu z vlakom lažje transportirati, kar precej pomagali) potegniti navzgor, nato pa bolj vise kot stoje prepeti samovarovalni komplet mimo vmesnega klina, da lahko nato plezamo naprej (zelo lepo plezanje!). Z višino težave nekoliko pojenjajo in po nekaj prestopih že dosežemo borovec na vrhu zajede, ki označuje konec največjih težav (tu nam je kar malo žal, da je že konec). Pri borovcu jeklenice namreč zavijejo levo in čez lahke skalnate police (A/B) smo v nekaj korakih na vrhu. Vsega plezanja je za dobrih 20 minut. Vsekakor velja posebej omeniti, da ves čas plezamo v zelo dobri skali!! Povedal bi še, da sem vse ocene, ki sem jih v opisu navedel, povzel po "uradnih" opisih z interneta (glej linke spodaj) in torej ne gre za ocene, ki bi si jih sam zmislil. Z vrha imamo lep razgled na bližnjo okolico, predvsem pa na vasico Gleißenfeld, ki jo vidimo tako rekoč v tlorisu. Na vrhu je, poleg lesenega križa, tudi razvalina, na kateri opazimo polmesec, vendar pa je mišljenje, da gre za razvalino kakšne turške utrdbe, napačno. Razvalina je namreč bila kot takšna že zgrajena, in sicer gre za spomenik. Legenda namreč pravi, da so okoliški kmetje čez steno, ki smo jo pravkar preplezali, v smrt pognali turške napadalce. Sestop poteka najprej rahlo navzgor mimo lesenega križa do zgornjih razvalin, nato pa po široki poti v isti smeri navzdol do lesene utice. Tukaj opazimo ob poti kažipot ter izberemo smer "Gleißenfeld steil". Po lahki poti sestopimo v serpentinah do odcepa plezalne poti ter dalje po že znani poti do izhodišča, kar nam vse skupaj vzame kakih 20 minut. V celoti zanimiva tura, ki, kljub majhni dolžini in nizki nadmorski višini, ponuja nekaj lepega in zahtevnega plezanja. Žal vstopna zajeda nekoliko pokvari celoten vtis, saj tam, če ne uporabimo dodatnega varovanja, kar pa je spet zamudno in komplicirano, po mojem mnenju tvegamo več, kot bi nam bilo ljubo. Enostavna namestitev jeklenice bi rešila situacijo, vendar pa na to ne gre računati (pot je bila zgrajena 1930 in, če jeklenice do danes niso namestili, je tudi v prihodnje verjetno ne bodo). Samo zaradi te ture (ki je žal pač kratka) se skoraj ne splača voziti tako daleč, zato pa si jo lahko privoščimo kot priboljšek, če se znajdemo v tistih krajih. Ker je neposredno ob avtocesti Graz-Dunaj (stena, čez katero pelje pot, je z AC lepo vidna), jo lahko priključimo izletu na Dunaj (vendar pa pri tem upoštevajmo, da gre za zelo zahtevno plezanje, ki terja popolno opremo in koncentracijo, in ne za kakšno turistično poplezavanje, s katerim bi popestrili družinski izlet ter svoje otroke prvič spoznali s plezalno potjo - se pa v tisti regiji najdejo tudi takšne variante, kogar zanimajo, naj pobrska po spodaj objavljenih linkih). Možna je tudi kombinacija s kakšno drugo planinsko turo v bližini (pred dvema letoma sva z očetom v enodnevni izlet, poleg Pittentaler Klettersteig, skombinirala še plezalno pot Haidsteig na Preinerwand, ki je razmeroma blizu (če koga zanima še kaj o tej poti, naj se javi)). Za konec naj, povsem dobronamerno, še enkrat opozorim na zahtevnost opisane poti in, da je nikakor ne gre podcenjevati (čeprav gre za "smešno "nadmorsko višino). Pot je vsekakor težja od katerekoli zavarovane plezalne poti na ozemlju Slovenije, po mojem mnenju pa tudi za kakšne pol stopnje težja od razvpite Via Italiane; povrh vsega pa je zaradi nezmožnosti samovarovanja na začetku tudi nekoliko nevarna. Kdor obvlada nemški jezik, si lahko še več informacij (tudi nekaj slik) poišče na naslednjih dveh povezavah: [url]http://bergsteigen.at/de/touren.aspx?ID=12[/url] (s klikom na ikonico s fotoaparatom dostopamo do slik) [url]http://www.oeav-events.at/service/topos/klettersteige/bucklige_welt/topo_pittentalersteig.htm[/url] Še nekaj mojih slik: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/4432292/[/url] P.S.: Mimogrede naj namignem, da so na zgoraj omenjeni strani [url]http://www.bergsteigen.at/[/url] na voljo opisi skoraj vseh plezalnih poti v Avstriji, nekaterih plezalnih poti v tujini (izven Avstrije) ter tudi mnogih plezalnih smeri. Vsaka tura je dobro opisana (dostop, opis poti / smeri, sestop + mnoge ostale koristne informacije) ter tudi dokumentirana s slikami. Èe obvladate nemški jezik (če ne, pa vam kako malenkost tudi z veseljem prevedem), je omenjena stran res perfektna baza podatkov! Lahko le upamo, da bo sčasoma tudi pri nas nastalo kaj podobnega... Še skici poti: [img:39feedadcd]http://bergsteigen.at/pic/pdf/tuerkentopo.jpg[/img:39feedadcd] [img:39feedadcd]http://www.oeav-events.at/service/topos/klettersteige/bucklige_welt/topo_pittentalersteig_600.jpg[/img:39feedadcd]

mertseger: ponedeljek, 14. avgust 2006, ob 8.06 uri

Lepo mariborčan za tole si se pa res potrudil pa tudi slike so zelo nazorne :D :D

mariborcan: nedelja, 3. junij 2007, ob 4.48 uri

Verjamem, da za tukaj opisano pot med slovenci ne vlada kakšno posebno zanimanje, ampak vseeno en kratek UPDATE... Žal vstopna zajeda nekoliko pokvari celoten vtis, saj tam, če ne uporabimo dodatnega varovanja, kar pa je spet zamudno in komplicirano, po mojem mnenju tvegamo več, kot bi nam bilo ljubo. Enostavna namestitev jeklenice bi rešila situacijo, vendar pa na to ne gre računati (pot je bila zgrajena 1930 in, če jeklenice do danes niso namestili, je tudi v prihodnje verjetno ne bodo).
Kot kaže, sem se z lani zapisanim, na srečo, nekoliko prenaglil. Pred nekaj dnevi sem namreč na že omenjeni spletni strani [url]www.bergsteigen.at[/url] zasledil, da so pot obnovili in da je sedaj v celoti zavarovana z jeklenico. Samovarovanje je tako po novem možno na celi dolžini poti. Menim, da je pot s tem precej varnejša in mnogo bolj priporočljiva, kot je bila prej...