FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mosovnik: ponedeljek, 9. oktober 2006, ob 10.53 uri; ogledov: 0

Zgodnje, prvo sobotno oktobersko jutro, me je naravnost izstrelilo iz postelje, tokrat na Pohorje, med jesensko listje, častitljive smreke in že obarvane macesne. Še v temi sem si na parkirišču pred vstopom v Bistriški vintgar oprtal svojega zvestega spremljevalca, ki me vedno znova pritiska k tlom, ki se v njem znova in znova najde kakšna navlaka, ki tisti dan ravno ni neobhodna , pa vendarle, kaj pa če..... Tokrat pa je z menoj tudi moj štirinožni prijateljček Capi, kot oglje črni labradorec, neučakanec in skupno jo v temi ureževa navzgor po soteski, čez prvi mostiček. :D Ko sva že čez dvajset minut pri Rimskem kamnolomu, se že prvi prameni svetlobe plazijo skozi krošnje dreves, ki zakrivajo pot. Ta Rimski kamnolom je naravni spomenik iz časov Antike. Rimljani so ga uporabljali za gradnjo, iz njega pa so pridobivali beli marmor. Kamnini, ki ju najdemo na tem mestu, sta marmor in tonalit. Malo višje je odcep za [b:eff39fa544]slap Šumi[/b:eff39fa544]. Do njega vodi lepa potka, ki se nato zopet priključi poti, ki pripelje skozi vintgar. Priporočam ogled, časovno pa izgubite mogoče 15-20 minut. Še nekaj višje je odcep poti na [b:eff39fa544]Ančnikovo gradišče [/b:eff39fa544]nad Jurišno vasjo. To so ostanki poznoantičnega utrjenega naselja iz obdobja 4.-6.stoletja, kjer so našli ob izkopavanjih kovaške in druge izdelke. Najzanimivejši med njimi pa je bronasti kipec Apolona. Pot proti Trem kraljem pelje naravnost navzgor ob potoku Bistrica, zopet mostiček in nadaljevanje po lepi potki navzgor ob žuborečem potoku, mimo ostankov mlina in že smo pri mogočni Maroltovi jelki, bolje rečeno, ostanku te mogočne jelke, ki jo je zob časa prekosil v nenehni tekmi z vremenom, pohorskimi zimami in vetrovi. Je pa še dobro viden precej visok ostanek te jelke in takole preko palca ocenjeno, štirje moški je menda ne objamejo. Pot se je že malo prej položila in do Močnika, ko izstopimo iz soteske na makadamsko cesto, kjer te pozdravi sonce, kot je mene ,v tem lepem jesenskem jutru, hitro zaviješ levo čez most in takoj nato desno po makadamu, približno 200 m pa zopet desno na markirano pot v gozd. Dokaj hitro prideš do travnika, ki se ga ob robu obhodi, zgoraj pa povprek, zopet do roba gozda in ob njem do oznake, ki nas pripelje do asfaltirane ceste, ki pelje do Treh kraljev. Takoj diagonalno v desno ,čez cesto, najdete rdečebelega "Knafeljca", ki vas varno pripelje do koče pri Treh kraljih. Do sem je dobri 2.5 ure. :D Tukaj sva si privoščila krajši počitek in ena klobasa iz ruzaka je padla, sva jo družno pojedla in moj štirinožec se ni nič pritoževal. Torej je bila dobra. :lol: Nadaljevanje poti poteka čez smučišča tamkajšnjega smučarskega centra in se višje odcepi v gozd, ter mimo Nežinega križa proti Èrnemu jezeru. Na razpotju pred jezerom je odcep proti Šumiku. Zelo lepa vršna pot, med smrekami, čez Pohorske frate kjer resnično lahko spustiš mozeg na "pašo". Jaz sem se zalotil, kako sem premišljeval, kako bom ponovil Šijo Brane in kje bom pustil oz.zabil za ponavljalce na oni laštici klin itd. To je resnično pot za premlevanje najrazličnejših misli in "baterije se polnijo" 300/h. Ha,ha ! :D Pri Bajgotu na Šumiku ni bilo žive duše kakor tudi prej ne in spustil sem se proti slapu Šumik. Pot je resnično dobro vzdrževana. Nekaj o Velikem Šumiku in okolici: Je v osrčju Pohorja, je najmogočnejši slap zunaj karbonatnega površja pri nas. Visok je 24 metrov in večina vode buta ob navpično skalo, ob kateri je kamnito korito najglobje vrezano. Slap je na območju Šumika, ki se ga je prijelo ime Pragozd Šumik, kar pa ni povsem ustrezno, saj obsega pragozd le manjši del rezervata (strmo desno pobočje nad Lobnico), vse ostalo pa je gozd, v katerega se več ne posega in zato postopoma prehaja v sekundarni pragozd.(povzeto iz Naravni park Pohorje-Naravno bogastvo). Nizvodno je še slap Mali Šumik, visok 9 m. Nadaljevanje je uživanje ob spokojnosti narave, slapišču, ki ga ustvarja desni pritok Lobnice, potok Verna, in ogledovanju kamnitih skulptur, ki jih je iz teh kamnin ustvaril zob časa. Pa še tole: ob celotni strugi Lobnice so leta 1838 zgradili Lobniško rižo. Za vzorec ,kako izgleda, jo je možno delček videti na takozvanem piknik placu na Bajgotu na Šumiku.Po njej so spuščali hlodovino v dolino, v Ruše, na takozvani holcplac (fonetično). Ko prehodiš to pot in si zamisliš kakšno delo je bilo potrebno na tem področju, da so speljali rižo v dolino, težko verjameš da je to spoh obstojalo. Pa vendarle je. Jaz se je spomnim in z mamo sva dostikrat sopihala navzgor po njej (ko niso spuščali vode in lesa) proti Šumiku. Ukinili so jo, mislim da v 60 letih prejšnjega stoletja. Točnega datuma pa ne bi vedel. :?: Tako te kar naenkrat zdrami hrup avtomobilov in to je znak, da si se približal asfaltirani cesti, ki pelje iz smeri Ruš navzgor proti Smolniku in dalje Šumiku in.... In nato še dolgočasno klepanje po asfaltu do naselja, do avtobusne postaje, ali do dogovorjenega mesta, ali .... :cry: Za to lepo pot, ki jo resnično priporočam vsakomur ki zahaja v hribe, sem porabil 7.5 ure s krajšimi postanki. Zelo sem bil zadovoljen, ko sem se končno vsedel v gostišču Malec na Glažuti in se dal postreči prijazni lastnici Nadi, ki je poskrbela tudi za mojega štirinožnega spremljevalca. Še bom prišel. :lol: Pa srečno vsem skupaj. Aja, mogoče samo še to. Na tej ruški strani poti so lepo izdelane table na vidnem mestu, kjer so nekoč stale žage trdnih Pohorskih kmetov in nekaj podobnega bi bilo lepo, če bi se zgodilo tudi na Bistriški strani, da bi obiskovalci vedeli kaj pomenijo , oz. komu pripadajo ostanki še vedno vidnih zgradb. prišel :lol: !!

mosovnik: ponedeljek, 9. oktober 2006, ob 10.53 uri

Zgodnje, prvo sobotno oktobersko jutro, me je naravnost izstrelilo iz postelje, tokrat na Pohorje, med jesensko listje, častitljive smreke in že obarvane macesne. Še v temi sem si na parkirišču pred vstopom v Bistriški vintgar oprtal svojega zvestega spremljevalca, ki me vedno znova pritiska k tlom, ki se v njem znova in znova najde kakšna navlaka, ki tisti dan ravno ni neobhodna , pa vendarle, kaj pa če..... Tokrat pa je z menoj tudi moj štirinožni prijateljček Capi, kot oglje črni labradorec, neučakanec in skupno jo v temi ureževa navzgor po soteski, čez prvi mostiček. :D Ko sva že čez dvajset minut pri Rimskem kamnolomu, se že prvi prameni svetlobe plazijo skozi krošnje dreves, ki zakrivajo pot. Ta Rimski kamnolom je naravni spomenik iz časov Antike. Rimljani so ga uporabljali za gradnjo, iz njega pa so pridobivali beli marmor. Kamnini, ki ju najdemo na tem mestu, sta marmor in tonalit. Malo višje je odcep za [b:eff39fa544]slap Šumi[/b:eff39fa544]. Do njega vodi lepa potka, ki se nato zopet priključi poti, ki pripelje skozi vintgar. Priporočam ogled, časovno pa izgubite mogoče 15-20 minut. Še nekaj višje je odcep poti na [b:eff39fa544]Ančnikovo gradišče [/b:eff39fa544]nad Jurišno vasjo. To so ostanki poznoantičnega utrjenega naselja iz obdobja 4.-6.stoletja, kjer so našli ob izkopavanjih kovaške in druge izdelke. Najzanimivejši med njimi pa je bronasti kipec Apolona. Pot proti Trem kraljem pelje naravnost navzgor ob potoku Bistrica, zopet mostiček in nadaljevanje po lepi potki navzgor ob žuborečem potoku, mimo ostankov mlina in že smo pri mogočni Maroltovi jelki, bolje rečeno, ostanku te mogočne jelke, ki jo je zob časa prekosil v nenehni tekmi z vremenom, pohorskimi zimami in vetrovi. Je pa še dobro viden precej visok ostanek te jelke in takole preko palca ocenjeno, štirje moški je menda ne objamejo. Pot se je že malo prej položila in do Močnika, ko izstopimo iz soteske na makadamsko cesto, kjer te pozdravi sonce, kot je mene ,v tem lepem jesenskem jutru, hitro zaviješ levo čez most in takoj nato desno po makadamu, približno 200 m pa zopet desno na markirano pot v gozd. Dokaj hitro prideš do travnika, ki se ga ob robu obhodi, zgoraj pa povprek, zopet do roba gozda in ob njem do oznake, ki nas pripelje do asfaltirane ceste, ki pelje do Treh kraljev. Takoj diagonalno v desno ,čez cesto, najdete rdečebelega "Knafeljca", ki vas varno pripelje do koče pri Treh kraljih. Do sem je dobri 2.5 ure. :D Tukaj sva si privoščila krajši počitek in ena klobasa iz ruzaka je padla, sva jo družno pojedla in moj štirinožec se ni nič pritoževal. Torej je bila dobra. :lol: Nadaljevanje poti poteka čez smučišča tamkajšnjega smučarskega centra in se višje odcepi v gozd, ter mimo Nežinega križa proti Èrnemu jezeru. Na razpotju pred jezerom je odcep proti Šumiku. Zelo lepa vršna pot, med smrekami, čez Pohorske frate kjer resnično lahko spustiš mozeg na "pašo". Jaz sem se zalotil, kako sem premišljeval, kako bom ponovil Šijo Brane in kje bom pustil oz.zabil za ponavljalce na oni laštici klin itd. To je resnično pot za premlevanje najrazličnejših misli in "baterije se polnijo" 300/h. Ha,ha ! :D Pri Bajgotu na Šumiku ni bilo žive duše kakor tudi prej ne in spustil sem se proti slapu Šumik. Pot je resnično dobro vzdrževana. Nekaj o Velikem Šumiku in okolici: Je v osrčju Pohorja, je najmogočnejši slap zunaj karbonatnega površja pri nas. Visok je 24 metrov in večina vode buta ob navpično skalo, ob kateri je kamnito korito najglobje vrezano. Slap je na območju Šumika, ki se ga je prijelo ime Pragozd Šumik, kar pa ni povsem ustrezno, saj obsega pragozd le manjši del rezervata (strmo desno pobočje nad Lobnico), vse ostalo pa je gozd, v katerega se več ne posega in zato postopoma prehaja v sekundarni pragozd.(povzeto iz Naravni park Pohorje-Naravno bogastvo). Nizvodno je še slap Mali Šumik, visok 9 m. Nadaljevanje je uživanje ob spokojnosti narave, slapišču, ki ga ustvarja desni pritok Lobnice, potok Verna, in ogledovanju kamnitih skulptur, ki jih je iz teh kamnin ustvaril zob časa. Pa še tole: ob celotni strugi Lobnice so leta 1838 zgradili Lobniško rižo. Za vzorec ,kako izgleda, jo je možno delček videti na takozvanem piknik placu na Bajgotu na Šumiku.Po njej so spuščali hlodovino v dolino, v Ruše, na takozvani holcplac (fonetično). Ko prehodiš to pot in si zamisliš kakšno delo je bilo potrebno na tem področju, da so speljali rižo v dolino, težko verjameš da je to spoh obstojalo. Pa vendarle je. Jaz se je spomnim in z mamo sva dostikrat sopihala navzgor po njej (ko niso spuščali vode in lesa) proti Šumiku. Ukinili so jo, mislim da v 60 letih prejšnjega stoletja. Točnega datuma pa ne bi vedel. :?: Tako te kar naenkrat zdrami hrup avtomobilov in to je znak, da si se približal asfaltirani cesti, ki pelje iz smeri Ruš navzgor proti Smolniku in dalje Šumiku in.... In nato še dolgočasno klepanje po asfaltu do naselja, do avtobusne postaje, ali do dogovorjenega mesta, ali .... :cry: Za to lepo pot, ki jo resnično priporočam vsakomur ki zahaja v hribe, sem porabil 7.5 ure s krajšimi postanki. Zelo sem bil zadovoljen, ko sem se končno vsedel v gostišču Malec na Glažuti in se dal postreči prijazni lastnici Nadi, ki je poskrbela tudi za mojega štirinožnega spremljevalca. Še bom prišel. :lol: Pa srečno vsem skupaj. Aja, mogoče samo še to. Na tej ruški strani poti so lepo izdelane table na vidnem mestu, kjer so nekoč stale žage trdnih Pohorskih kmetov in nekaj podobnega bi bilo lepo, če bi se zgodilo tudi na Bistriški strani, da bi obiskovalci vedeli kaj pomenijo , oz. komu pripadajo ostanki še vedno vidnih zgradb. prišel :lol: !!