FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

igorz: nedelja, 20. maj 2007, ob 20.14 uri; ogledov: 0

Za današnji cilj je dal pobudo prijatelj Bruno. Našel ga je v knjigi I Sentieri Montani del Friuli - Venezia Giulia, (Mario GALLI). Okrog 9.00 ure se odpravimo skupaj z Marjeto iz vasi Patoc v dolini Reklanice. Sprva po udobni mulatjeri 620, zatem po 621 (Tabacco 027) Na višini okoli 1100 m z Visoke poti (Via Alta), zavijemo strmo navzgor, stezica, (začetek je označen z napisom na skali Sbrici) ki je označena z rdečimi in občasno rumenimi pikami je res strma, kašnih 400 višinskih metrov se neprestano strmo vzpenja med borovci, nad prepadnimi grapami. Iščem primerjavo s kakšno znano potjo, vendar je ne najdem. Na višini okoli 1700 m pridemo iz gozda med redke macesne. Pred nami, so strme trave in grape, usmerimo se v levo, skale sploh še nismo potipali in je vse do škrbine Puartate tudi nismo, do sem dobre 4 ure. Na škrbini se odpre krasen pogled v dolino Dunje. Na zahodno ostenje Montaža in na razne Jofe. Pod previsno zahodno steno škrbine najdem skrinjo z vpisno knjigo, prvi vpis leta 1987, v tem letu so na škrbino Puartate prišli le štirje, popisanih, je kakšnih 7 ali 8 strani, pri bežnem pregledu slovenskih imen nisem našel. Èe je Strma peč (Monte Cimone najzahodnejši velikan Julijskih Alp), potem je Forca de la Puartate najbolj divja. Menda je bil to stari pastirski prehod z planine Pecol pod Montažem v dolino Dunje. Sestopimo ob izredni pazljivosti po poti vzpona. Priporočam le zelo izkušenim, vajenim brezpotja, orientacije in ob suhem vremenu. In za konec nas v vasi Patoc prijazni vikendaši iz Udin povabijo še na kozarček rdečega vina, kateremu se seveda ne odrečemo. Izredno slikovita in divja pokrajina nad Reklanico. Dostop iz Nevejskega sedla ali iz Chiusaforte, primerno za gorske raziskovalce.

igorz: nedelja, 20. maj 2007, ob 20.14 uri

Za današnji cilj je dal pobudo prijatelj Bruno. Našel ga je v knjigi I Sentieri Montani del Friuli - Venezia Giulia, (Mario GALLI). Okrog 9.00 ure se odpravimo skupaj z Marjeto iz vasi Patoc v dolini Reklanice. Sprva po udobni mulatjeri 620, zatem po 621 (Tabacco 027) Na višini okoli 1100 m z Visoke poti (Via Alta), zavijemo strmo navzgor, stezica, (začetek je označen z napisom na skali Sbrici) ki je označena z rdečimi in občasno rumenimi pikami je res strma, kašnih 400 višinskih metrov se neprestano strmo vzpenja med borovci, nad prepadnimi grapami. Iščem primerjavo s kakšno znano potjo, vendar je ne najdem. Na višini okoli 1700 m pridemo iz gozda med redke macesne. Pred nami, so strme trave in grape, usmerimo se v levo, skale sploh še nismo potipali in je vse do škrbine Puartate tudi nismo, do sem dobre 4 ure. Na škrbini se odpre krasen pogled v dolino Dunje. Na zahodno ostenje Montaža in na razne Jofe. Pod previsno zahodno steno škrbine najdem skrinjo z vpisno knjigo, prvi vpis leta 1987, v tem letu so na škrbino Puartate prišli le štirje, popisanih, je kakšnih 7 ali 8 strani, pri bežnem pregledu slovenskih imen nisem našel. Èe je Strma peč (Monte Cimone najzahodnejši velikan Julijskih Alp), potem je Forca de la Puartate najbolj divja. Menda je bil to stari pastirski prehod z planine Pecol pod Montažem v dolino Dunje. Sestopimo ob izredni pazljivosti po poti vzpona. Priporočam le zelo izkušenim, vajenim brezpotja, orientacije in ob suhem vremenu. In za konec nas v vasi Patoc prijazni vikendaši iz Udin povabijo še na kozarček rdečega vina, kateremu se seveda ne odrečemo. Izredno slikovita in divja pokrajina nad Reklanico. Dostop iz Nevejskega sedla ali iz Chiusaforte, primerno za gorske raziskovalce.

Bronson: ponedeljek, 9. julij 2007, ob 13.55 uri

Včeraj smo trije norci odkljukali eno od starih želja in stoodstotno povečali slovenski obisk na Forci de la Puartate, vsaj sodeč po vpisni knjigi. Igorjevemu opisu ni kaj dodati, razen da je potka do planine Sbrici solidno ohranjena, ves čas označena in silno strma. Ko pridemo iz gozda in zagledamo cilj, se še kar naprej dvigujemo ob travnatem razu naravnost navzgor skoraj do stene Ciuca di Vallisetta. Na 1700 m zavijemo levo po strmih travnatih gredinah pod stenami. Kar nekaj časa prečimo, celo malo navzdol, zadeti moramo prehod tik pod trebušastim razom, ki se spusti s Ciuca. Od tu naprej pa res samo še po travah naravnost na sedlo! Krasen, odštekano samoten svet, razen nekaj gamsov nismo videli žive duše. Pa še se bo treba vrniti: pristop iz Dunje je videti še malo bolj zafrknjen in še malo zanimivejši!