FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

brane: sobota, 9. junij 2007, ob 18.31 uri; ogledov: 0

Ko ti naenkrat zmanjka idej se podaš kot danes mi trije čisto malce čez mejo ( skromnih 50 km ) in odkriješ kaj novega, lepega in navdušujočega. Torej Stritarjev vodnik Karnijska potepanja nas vedno bolj razveseljuje, saj nam res odkriva nove razsežnosti in je lahko deležen vseh pohval. Krenili smo zelo zgodaj zaradi napovedi popoldanskih neviht :( in tako začeli hoditi že pred sedmo zjutraj kljub Ireninemu pritoževanju nad nehumano uro. :D Cesto do parkirišča ni bilo težko najti in že smo se podali po gozdu navkreber. Koča Grauzeria je zaprta ker jo prenavljajo in vse kaže da bo kmalu nared za otvoritev. Na prelazu Foran de la Gjaline se nam prvič odkrije naš mogočen lepotec. :D Odločimo se za vzpon po zahtevnejšem severozahodnem grebenu ter za sestop po normalki na vzhod. Sledimo poti št.437 navzdol in v dnu kotanje smo pozorni na levo stran kjer se na večji skali pojavijo velike rumene markacije, ki sprva po skromni nato pa po malce bolj izraziti stezici vodijo do izrazite škrbine. Od tam v levo gre nato zares. Sprva rdeče nato pa rumene markacije nas v enkratno uživaškem plezanju previdno vodijo malo levo, malo desno vseskozi navzgor. Malo bolj zahteven je le en prehod v desno ter pa z čvrsto skalo obdarjen vršni kamin po katerem se pripleza na vršni greben. :D Od tam nato v desno na prvi vrh z velikim križem ter malce naprej še na naslednjega ni nobenih težav več. Na vrhu srečamo prijetnega Italijana z še bolj simpatičnim majhnim kužkom, kar nam da slutiti da bo sestop po normalnem pristopu na vzhodno stran sigurno lažji. :lol: Po naužitju krasnih razgledov na sončnem vrhu ( plezanje poteka v glavnem po senci ) se po izdatni malici odločimo za sestop.Navzdol od križa poteka vijugasta markirana zanesljiva pot le parkarat moramo splezati čez nekaj krajših skokcev, ki pa niso zahtevni. Na prvem možnem markiranem odseku v levo se spustimo po kamniti grapi navzdol in nižje zavijemo v desno po krajšem melišču ki nas pripelje na označeno pot, ki se spusti navzdol ter nato ponovno v desno na markirano pot št. 419, ki privede nato v ponovnem krajšem vzpenjanju na prelaz Foran de la Gjaline. Tam si privoščimo še krajše poležavanje v travi ter nato ponovno navzdol do parkirišča ter domov. Res krasna tura v v popolnoma novem okolju, ter istočasno povabilo na sosednjo Creto Grauzario, ki se kar sama ponuja nasproti našega današnjega cilja. :D P.S. Oceno zahtevnosti pa brez zamere na tem forumu zaradi izkušenj v preteklosti ne bom dajal, sem pa bil in bom pristaš da če delaš turo po nekem vodniku so ocene avtorja vodnika točne, saj gre konec koncev za varnost široke populacuje ne pa za posameznike, kateri eni pač zmorejo več drugi manj.

brane: sobota, 9. junij 2007, ob 18.31 uri

Ko ti naenkrat zmanjka idej se podaš kot danes mi trije čisto malce čez mejo ( skromnih 50 km ) in odkriješ kaj novega, lepega in navdušujočega. Torej Stritarjev vodnik Karnijska potepanja nas vedno bolj razveseljuje, saj nam res odkriva nove razsežnosti in je lahko deležen vseh pohval. Krenili smo zelo zgodaj zaradi napovedi popoldanskih neviht :( in tako začeli hoditi že pred sedmo zjutraj kljub Ireninemu pritoževanju nad nehumano uro. :D Cesto do parkirišča ni bilo težko najti in že smo se podali po gozdu navkreber. Koča Grauzeria je zaprta ker jo prenavljajo in vse kaže da bo kmalu nared za otvoritev. Na prelazu Foran de la Gjaline se nam prvič odkrije naš mogočen lepotec. :D Odločimo se za vzpon po zahtevnejšem severozahodnem grebenu ter za sestop po normalki na vzhod. Sledimo poti št.437 navzdol in v dnu kotanje smo pozorni na levo stran kjer se na večji skali pojavijo velike rumene markacije, ki sprva po skromni nato pa po malce bolj izraziti stezici vodijo do izrazite škrbine. Od tam v levo gre nato zares. Sprva rdeče nato pa rumene markacije nas v enkratno uživaškem plezanju previdno vodijo malo levo, malo desno vseskozi navzgor. Malo bolj zahteven je le en prehod v desno ter pa z čvrsto skalo obdarjen vršni kamin po katerem se pripleza na vršni greben. :D Od tam nato v desno na prvi vrh z velikim križem ter malce naprej še na naslednjega ni nobenih težav več. Na vrhu srečamo prijetnega Italijana z še bolj simpatičnim majhnim kužkom, kar nam da slutiti da bo sestop po normalnem pristopu na vzhodno stran sigurno lažji. :lol: Po naužitju krasnih razgledov na sončnem vrhu ( plezanje poteka v glavnem po senci ) se po izdatni malici odločimo za sestop.Navzdol od križa poteka vijugasta markirana zanesljiva pot le parkarat moramo splezati čez nekaj krajših skokcev, ki pa niso zahtevni. Na prvem možnem markiranem odseku v levo se spustimo po kamniti grapi navzdol in nižje zavijemo v desno po krajšem melišču ki nas pripelje na označeno pot, ki se spusti navzdol ter nato ponovno v desno na markirano pot št. 419, ki privede nato v ponovnem krajšem vzpenjanju na prelaz Foran de la Gjaline. Tam si privoščimo še krajše poležavanje v travi ter nato ponovno navzdol do parkirišča ter domov. Res krasna tura v v popolnoma novem okolju, ter istočasno povabilo na sosednjo Creto Grauzario, ki se kar sama ponuja nasproti našega današnjega cilja. :D P.S. Oceno zahtevnosti pa brez zamere na tem forumu zaradi izkušenj v preteklosti ne bom dajal, sem pa bil in bom pristaš da če delaš turo po nekem vodniku so ocene avtorja vodnika točne, saj gre konec koncev za varnost široke populacuje ne pa za posameznike, kateri eni pač zmorejo več drugi manj.

igorz: četrtek, 15. november 2007, ob 20.27 uri

Ko ga takole gledaš skoraj vse leto iz različnih strani, ga je ob koncu leta skoraj treba obiskati. Monte Sernio je pač tak lepotec, ki je vreden obiska tudi ob tem času. Štartam razmeroma pozno, nekaj pred 9 jutranjo uro Po udobni stezi gre hitro proti koči Grauzaria, kjer se ustavim le toliko, da pogledam, ali je zgornji del, kjer sem pred časom že spal še odprt, vendar je sedaj vse zaklenjeno. Nadaljujem proti Foran de la Gialine, kjer me skoraj prevzamejo sončna pobočja na desni pri Monte Flopu, vendar sem trdno odločen za JV varianto Sernia. Tako se spustim rahlo navzdol in v levo, zatem opravim kratek vzpon proti Forci Nuvjernulis (1732 m). Tukaj čez kar pošteno vleče, zato je na na drugi strani sonce in brezvetrje še kako dobrodošlo. Spustim se malo navzdol, nato pa v desno po stezici, ki jo lepo zarašča rušje. Snega je le za vzorec in sonce lepo greje. Višje se pot prevesi v senco in postavi nekoliko bolj pokonci, tudi snega je nekoliko več, zato previdno preplezam nekaj vmesnih težjih mest. Višje pridem spet na sonce, sneg pa je kljub soncu povsem suh in tak tudi ostane ob sestopu. Tik pod vrhom, ko pot zavije na vzhodni greben kar pošteno piha, zato grem hitro mimo križa naprej in se nekoliko spustim z vrha v zavetje. Prav dolgo se ne zadržujem na vrhu, saj je treba še v dolino. Sestop je na tistih težjih mestih zaradi snega nekoliko zoprn, pa vendar sem kar hitro dol in v vsega 5,30 ure opravim z vzponom in sestopom. Sicer pa zelo lep dan s širnimi razgledi.

igorz: četrtek, 21. avgust 2008, ob 18.54 uri

Monte Sernio vabi vedno znova. Tokrat se na pot podam z Ladotom. Že drugič Spigolo nord ovest. Ob 6.30 štartava na parkirišču, v zraku je nekaj vlage, zato čelo hitro postane vlažno, pri sedaj že odprti koči Grauzaria se ustaviva le za majhen prigrizek in nekaj požirkov, potem pa hitro naprej. Na sedlu Foran da la Gjaline ne uzreva tistega značilnega pogleda, saj del gore zakriva megla, napotiva se navzdol in ob grapi spet gor po označenem brezpotju, ki ga kar noče biti konec. Ko sva končno pod steno sledi še kratek počitek, potem pa se povzpneva proti vrhu. Plezanje gladko poteka, vmes napraviva še nekaj posnetkov in kar prehitro je konec razgibanega plezanja. Prav razkošnih razgledov tokrat ni, zato kmalu sestopiva. Ustaviva se v koči, kjer nadomestiva nekaj izgubljene tekočine, Marco pove, da bo koča odprta še ves September in vikende v oktobru, torej se še vidimo.