FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

igorz: ponedeljek, 23. julij 2007, ob 20.31 uri; ogledov: 0

Zjutraj ob 6.00 h je bil vrh Montaža ovit v meglo. En avto sva z Marjeto pustila na Pecolu, z drugim sva se zapeljala v Zajzero. Štartala sva nekaj po 7.00 h mimo planine po cesti, potem v desno po poti 639, ki se vije skozi lep bukov gozd, višje sva se priključila na pot 611, ki pripelje od koče Grego in nadaljevala mimo bivaka Stuparič naprej. Tudi severna vršna stran Montaža je bila v megli, ampak prav dosti se zaradi tega nisva sekirala, namreč glede na izkušnje se bi moral okoli poldneva vrh očistit. V dveh urah sva bila tako pod steno oz. na začetku Amalie. Marjeta je pred vstopom postregla z obilnim in okusnim kosom tiramisu, ki je zelo prijal. Prvi plezalni del sva hitro premagala, se povzpela naprej skozi nekaj krnic in se ustavila na krajšem počitku na travnati zeleni rebri pod severnim stolpom (Torre nord). Tam sem odkril tudi naraven bivak, delno opremljen. Kakor sva se dvigovala, tako je izginjala megla, ko sva prišla na Pleče, pa je megla popolnoma izginila. Od tam sva se spustila za kakšnih 100 višinskih metrov na zahodno stran in se ponovno dvignila do bivaka Suringar. Od bivaka nekaj sto metrov po polici proti vzhodu, nato pa v Findenegov ozebnik. Kašnih novih markacij ni bilo opaziti, (kot se navaja ponekod) pa tudi kakšnih posebnih težav nisva imela. Po vseh postankih sva bila ob 13.00 uri na vrhu, kjer je pihal kar precej zoprn JZ veter, zato sva takoj sestopila do bivše opazovalnice (ostanki ruševin in premoga), kjer sva si prevoščila daljši postanek, potem pa po klasiki čez Pipanovo dol do koče Brazza. Pot je v spodnjem delu Amalie odlično zavarovana, v zgornjem delu je precej potrganih jeklenic, naletela sva še na nekaj snežišč, ki pa so že vsa nad potjo, tako, da s snegom ni nobenih težav. Sestop z Montaža je pač klasika, greben je takšen kot je, od lestve navzdol je več ali manj grušč, kjer je potrebno biti previden. Na Montažu sva bila popolnoma sama, srečala nisva vse do koče nikogar, tam pa samo osebje koče, ki je zelo prijazno. No srečala sva seveda precej kozorogov, svizcev in nad Pecolom celo enega gada, pa tudi v zraku je bilo pestro. Priporočam plezalni pas s samovarovalnim kompletom in čelado, ki je seveda tam obvezna, čeprav nisva zasledila niti enega kamenčka, ki bi padel iz stene. In kot zanimivost, na Pecolu vrtajo vrtine, ampak ne iščejo nafte, temveč vodo, ki je tam še posebej v Avgustu zelo primanjkuje.

igorz: ponedeljek, 23. julij 2007, ob 20.31 uri

Zjutraj ob 6.00 h je bil vrh Montaža ovit v meglo. En avto sva z Marjeto pustila na Pecolu, z drugim sva se zapeljala v Zajzero. Štartala sva nekaj po 7.00 h mimo planine po cesti, potem v desno po poti 639, ki se vije skozi lep bukov gozd, višje sva se priključila na pot 611, ki pripelje od koče Grego in nadaljevala mimo bivaka Stuparič naprej. Tudi severna vršna stran Montaža je bila v megli, ampak prav dosti se zaradi tega nisva sekirala, namreč glede na izkušnje se bi moral okoli poldneva vrh očistit. V dveh urah sva bila tako pod steno oz. na začetku Amalie. Marjeta je pred vstopom postregla z obilnim in okusnim kosom tiramisu, ki je zelo prijal. Prvi plezalni del sva hitro premagala, se povzpela naprej skozi nekaj krnic in se ustavila na krajšem počitku na travnati zeleni rebri pod severnim stolpom (Torre nord). Tam sem odkril tudi naraven bivak, delno opremljen. Kakor sva se dvigovala, tako je izginjala megla, ko sva prišla na Pleče, pa je megla popolnoma izginila. Od tam sva se spustila za kakšnih 100 višinskih metrov na zahodno stran in se ponovno dvignila do bivaka Suringar. Od bivaka nekaj sto metrov po polici proti vzhodu, nato pa v Findenegov ozebnik. Kašnih novih markacij ni bilo opaziti, (kot se navaja ponekod) pa tudi kakšnih posebnih težav nisva imela. Po vseh postankih sva bila ob 13.00 uri na vrhu, kjer je pihal kar precej zoprn JZ veter, zato sva takoj sestopila do bivše opazovalnice (ostanki ruševin in premoga), kjer sva si prevoščila daljši postanek, potem pa po klasiki čez Pipanovo dol do koče Brazza. Pot je v spodnjem delu Amalie odlično zavarovana, v zgornjem delu je precej potrganih jeklenic, naletela sva še na nekaj snežišč, ki pa so že vsa nad potjo, tako, da s snegom ni nobenih težav. Sestop z Montaža je pač klasika, greben je takšen kot je, od lestve navzdol je več ali manj grušč, kjer je potrebno biti previden. Na Montažu sva bila popolnoma sama, srečala nisva vse do koče nikogar, tam pa samo osebje koče, ki je zelo prijazno. No srečala sva seveda precej kozorogov, svizcev in nad Pecolom celo enega gada, pa tudi v zraku je bilo pestro. Priporočam plezalni pas s samovarovalnim kompletom in čelado, ki je seveda tam obvezna, čeprav nisva zasledila niti enega kamenčka, ki bi padel iz stene. In kot zanimivost, na Pecolu vrtajo vrtine, ampak ne iščejo nafte, temveč vodo, ki je tam še posebej v Avgustu zelo primanjkuje.

peter2: petek, 27. julij 2007, ob 12.06 uri

Midva sva bila na Montažu včeaj. Za prvič sva izbrala najlažjo pot s Pecola. Zjutraj sva opazovala kozoroge na paši, potem pa po skalah in grušču do lestve. Po lojtrci gor in po razglednem grebenu do vrha. Med vzponom so se čez škrbine vlekle rahle meglice, ki so se medtem, ko sva bila midva na vrhu, združile v bolj goste oblake. Kljub temu je bil razgled zaradi velike višine obširen Potem sva se s sončnega vrha spustila po lestvi skozi oblak nazaj na nekoliko oblačen Pecol. Na skalah pod lestvijo in naprej do vrha so bili na poličkah in v grapicah ostanki sodre, zato je bilo potrebno nekaj dodatne pazljivosti na mokrih skalah in klinih. Prav zavarovan del pod lestvijo je bil ob povratku najbolj moker in drsljiv. Tudi letečega kamenja ni manjkalo, zato je čelada obvezna :!: Sicer pa čudovit in mogočen vrh, vreden obiska. Nekaj utrinkov pa je [url=http://petersfoto.s5.net/]na običajnem mestu[/url]

mcotar: ponedeljek, 18. avgust 2008, ob 11.51 uri

Vtise z včerajšnje poti na Montaž bom opisala kar tukaj. S planine Pecol sva mimo koče Brazza po udobni poti krenila najprej proti Špiku Hude police. Kar kmalu je celotno pogorje zajela megla, ki se ni razpršila do popoldneva.Pot proti Montažu sva nadaljevala po zavarovani plezalni poti Leva. Pot je na novo obnovljena, razen na začetku, ko se spustiš proti Škrbini nad Cijanerico.(Informacijo o obnovi sem že prej nekje zasledila). Pot vzorno zavarovana, priporočam v lepem vremenu ( brez megle). Pogled na planino Pecol in kaninsko pogorje sva si lahko samo predstavljala s spomini prejšnjih obiskov te poti.Na delu poti, kjer ni jeklenic je potrebno biti še posebno previden zaradi nanosa peska in kamenja na pot. Za pot Leva ( do stičišča poti , ki pelje na Montaž mimo Škrbine Vrh Strmali) sva potrebovala uro in pol. Od tu dalje pa pot vse prej kot pot. Nedavno neurje je že tako sitno stezico , ki vodi prek melišča proti Pipanovim lestvom popolnoma porušilo, posulo.Nadaljevanje poti je bilo tako kar težavno, saj sva zaradi goste megle hodila malo po občutku, le včasih zagledala markacijo, po načelu dva koraka naprej, tri nazaj. Kljub ne najlepšemu vramenu sva srečala( najprej slišala, videla šele na razdalji petih metrov)kar nekaj planincev. Nekako sva se prebila do lestvi, pot naprej normalna. Pri povratku se je megla na območju melišča in tudi nižje razkadila, tako da se je videlo razdejanje neurja. Kar veliko pozornost bodo morali planinci v naslednjih dneh posvetiti prečenju melišča (globoki kanali, premikajoče kamenje), dokler pač ne " naredijo " nove poti.Tudi dalje proti Škrbini Vrh Strmali je ponekod pot zasuta, nasuta. Pri sestopu na planino je tišino zmotil hrup rumenega helikopterja, ki je letel proti Škrbini nad Cijanerico , se oddaljiv, pa zopet bdel nad zeleno travo pod škrbino .... Na Pecolu sve se še enkrat ozrla na prehojeno območjo, ki se je v popoldansklih urah kar smejalo od sonca.... na svidenje do prihodnjič