FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

igorz: sobota, 28. julij 2007, ob 19.25 uri; ogledov: 0

Spet me je potegnilo v raziskovanje gora nad Dunjo. Zapeljem se nekaj (4) km proti Rudnemu vrhu. Na ovinku, kjer se odcepi pot 640 dol proti potoku Dunja parkiram. Ta sestop je čista izguba višine (nekaj čez 100 višincev), ampak s tem se je potrebno sprijazniti, težje bo popoldne nazaj gor. Torej se spustim do mostu, na drugi strani navzgor proti ruševinam zapuščene planine Costa di Goliz, tukaj v desno po poti 651 (pot Umberta Pacifica), prečim dve vodnati grapi, pri tretji je velik podor, ko se prebijem čez, na drugi strani najdem odcep poti v levo navzgor, pot 619 je v kaj klavrnem stanju, vsaj na začetku bolj stezica, ki pa se višje nekoliko razširi in spominja celo na mulatjero a kaj, ko je tako zaraščena, da se je ponekod potrebno dobesedno plaziti pod rušjem in se prebijati čez podrta drevesa. Na nekem mestu naletim celo na neke betonske podstavke, temelje stebrov žičnice. Na višini okoli 1400 m se pot usmeri v desno in se nekoliko izravna, preči številne grape in grapice, tudi voda. Po treh urah in pol pridem na neoznačeno sedlo, kjer se pot prevesi na južno stran proti Reklanici, vendar le za kratko, pridem namreč do razpotja, v levo navzdol vodi pot 620 v vas Patoc. Obrnem v desno in rahlo navzgor, kmalu spet odcep v desno in oznaka poti 619, kar pa se s karto ne ujema. Jaz grem naravost naprej po lepo urejeni markirani poti (ki na karti ni vrisana) še kakšnih 15 minut in pridem do zidov nekakšne kasarne, še malo naprej sem na vršnem delu Cuel de la Barete, ki je ves preluknjan, spodaj je več sto metrov rovov in podzemnih dvoranic, pred vstopom v glavni rov je celo obvestila tabla, na samem vrhu pa miza in klopci. Že se lepo namestim, ko me napadejo majhne leteče mravlje, zato vrh hitro zapustim in se ustavim na strehi nekega bunkerja nekoliko nižje. Razgled na znane vrhove Muzcev, Pisimonija, M. Chivalsa, Zuc del Bora, pa seveda na Naborjetske gore vse od vrh Dunje do Poldanšnje špice in Strmo peč ter velikana Montaža. Sestop opravim po poti vzpona. Divje, samotno, zaraščeno, odštekano, pa vendar zanimivo, kot je zanimiva vsa dolina Dunje, še bolj pa razne škrbine, grape, stolpi. V kolikor pa navedene poti ne bodo očistili in uredili jo lahko pri naslednjem ponatisu karte Tabacco 027 mirno umaknejo, ker so pri nas nekatera znana brezpotja bolje prehodna.

igorz: sobota, 28. julij 2007, ob 19.25 uri

Spet me je potegnilo v raziskovanje gora nad Dunjo. Zapeljem se nekaj (4) km proti Rudnemu vrhu. Na ovinku, kjer se odcepi pot 640 dol proti potoku Dunja parkiram. Ta sestop je čista izguba višine (nekaj čez 100 višincev), ampak s tem se je potrebno sprijazniti, težje bo popoldne nazaj gor. Torej se spustim do mostu, na drugi strani navzgor proti ruševinam zapuščene planine Costa di Goliz, tukaj v desno po poti 651 (pot Umberta Pacifica), prečim dve vodnati grapi, pri tretji je velik podor, ko se prebijem čez, na drugi strani najdem odcep poti v levo navzgor, pot 619 je v kaj klavrnem stanju, vsaj na začetku bolj stezica, ki pa se višje nekoliko razširi in spominja celo na mulatjero a kaj, ko je tako zaraščena, da se je ponekod potrebno dobesedno plaziti pod rušjem in se prebijati čez podrta drevesa. Na nekem mestu naletim celo na neke betonske podstavke, temelje stebrov žičnice. Na višini okoli 1400 m se pot usmeri v desno in se nekoliko izravna, preči številne grape in grapice, tudi voda. Po treh urah in pol pridem na neoznačeno sedlo, kjer se pot prevesi na južno stran proti Reklanici, vendar le za kratko, pridem namreč do razpotja, v levo navzdol vodi pot 620 v vas Patoc. Obrnem v desno in rahlo navzgor, kmalu spet odcep v desno in oznaka poti 619, kar pa se s karto ne ujema. Jaz grem naravost naprej po lepo urejeni markirani poti (ki na karti ni vrisana) še kakšnih 15 minut in pridem do zidov nekakšne kasarne, še malo naprej sem na vršnem delu Cuel de la Barete, ki je ves preluknjan, spodaj je več sto metrov rovov in podzemnih dvoranic, pred vstopom v glavni rov je celo obvestila tabla, na samem vrhu pa miza in klopci. Že se lepo namestim, ko me napadejo majhne leteče mravlje, zato vrh hitro zapustim in se ustavim na strehi nekega bunkerja nekoliko nižje. Razgled na znane vrhove Muzcev, Pisimonija, M. Chivalsa, Zuc del Bora, pa seveda na Naborjetske gore vse od vrh Dunje do Poldanšnje špice in Strmo peč ter velikana Montaža. Sestop opravim po poti vzpona. Divje, samotno, zaraščeno, odštekano, pa vendar zanimivo, kot je zanimiva vsa dolina Dunje, še bolj pa razne škrbine, grape, stolpi. V kolikor pa navedene poti ne bodo očistili in uredili jo lahko pri naslednjem ponatisu karte Tabacco 027 mirno umaknejo, ker so pri nas nekatera znana brezpotja bolje prehodna.

igorz: torek, 27. november 2007, ob 16.55 uri

Lepi jesenski dnevi so kot nalašč za potepanje po sredogorju, sicer visokih a samotnih gora, tokrat nad Reklanico. Preko Nevejskega sedla se zapeljem v od sveta pozabljeno in zapuščeno dolino Reklanice (Val Racollana). V spodnjem delu doline zavijem v desno proti vasici Patoc, znak sicer še vedno označuje, da je cesta zaprta iz napisa pa razberem, da gre za 900 m ceste in čas zapore velja, ko izvajajo dela (zamreženje pobočja nad cesto) Tega dne niso nič delali. Iz senčne doline se tako povzpnem do vasi v strmem bregu. Na osrednjem parkirišču parkiram, nato pa med opuščenimi hišami, nekatere so že prave ruševine, nekatere lepo obnovljene, odkorokam gor proti po poti 620. V dobre pol ure sem na križišču, kjer desna pot zavije proti Pecolu (preko 5 ur po kažipotu) jaz grem v levo proti mojemu cilju. Pot je čudovita, le rahlo se vzpenja, kakšne pol ure pa potem hodim zgolj na višini med 1200 in 1260 metri, vsaj tako mi kaže na uri. Pot se vije nad globokimi prepadi, obkroža številne hrbte in se zajeda med grapice in velike grape. V neki grapi se iz doline priključi pot 619, po kateri potem nekoliko bolj strmo navzgor nadaljujem vse do vrha. Razgledi čudoviti, kot prvič, ko sem prišel iz Dunje, sonce pa je tudi že prijetno ogrelo južna pobočja. Po kratkem postanku se vrnem po isti poti nazaj. Vmes si ogledam še neke rove, potem pa v dolino oz. do avtomobila. Obhodim celotno vas, vendar razen dveh mačk ne srečam nikogar. Lepo, samotno in zanimivo. Priporočam do prvega snega. V zgodnjem in visokem poletju odsvetujem.

jack: ponedeljek, 26. oktober 2009, ob 10.07 uri

Včeraj sem se s kolegom odpravil po poti št. 620 iz Patocka proti Coel de la Bareta. Presenetila me je izredna slikovitost poti (ena lepših kar sem jih videl), ki se vije nad dolino Bele. Na sedlu Forca Galandin 1222m sem opazil stezico, ki pride iz Bele, skoraj čez vrh M. Sflamburga 1347m. Bi jo bilo enkrat zanimivo potipati, saj mora biti kar zanimiva, pa še na vrh M. Sflamburga bi se dalo, saj ni videti težko, izgleda pa res divje. Med prečenjem Rio Fontanisa (Rio Cadramazzo) sem iskal svedrovce za canyoning pa jih nisem opazil saj so navrtani samo zadnji trije slapovi, ki jih opazimo med vožnjo po cesti med Chiusafortejem in Dogno na desni strani. Na Coel de la Bareti je bilo včeraj kar nekaj ljudi, tako da je vrh kar obiskan, ponuja pa res nor razgled na okoliške hribe (ne bom našteval). No in ker sva malo pred vrhom opazila napis Dogna 2 uri sva se za sestop odločila, da greva v Dunjo. Pot št.619 pa se je izkazala za kar zanimivo, sicer sem vedel iz zapisa Igorja Zlodeja izpred dveh let, da je pot v zelo slabem stanju, nisem pa pričakoval, da je res tako slaba. Pot je v zgornjem delu, ko preči pod stenami Jof di Miezzda res slikovita, ampak kasneje se začne izgubljati in stalno imaš opravka z prehodi čez grabne, kjer so le ti odnesli pot. V srednjem delu je močno zaraščena in skoraj brez vidnih markacij in ko se skoraj vidiš na drugi strani rečice Dunje imaš pred sabo še kar nekaj prečenja in vzponov. Pot št.619 je res markirana ampak spada bolj v kategorijo najbolj divjih lovskih poti s stalno možnostjo zdrsa, kjer ni nobene možnosti, da bi se ustavil in to te spremlja skoraj na celi poti. Èas dve uri je kar podcenjen, kar se mi še nikoli v življenju ni naredilo na markirani poti. obstaja velika verjetnost, da kmalu ne bo več prehodna. Sama sicer nisva imela težav, ampak ne bi jo priporočal ravno vsakemu. Glavni atribut te poti pa je neverjetna divjina in ta odvrne vse pomisleke. Iz Patoca sem se zagledal v pobočja Žrda in P. di Mezzodi nad Reklanico in si rekel "A gre kle gor kakšna pot ?" Potem sem na karti opazil, da iz Pezzeit (rojstni kraj Ignazia Piussia), vodi pot št.633 na bivak Igor Crasso. Ali ima kdo kakšno informacijo o tej poti?

Bronson: ponedeljek, 26. oktober 2009, ob 10.54 uri

Pot iz Pezzeita do sedla Buja sem prehodila lani jeseni, ko sonca ni več videla, letos pa smo je ponovili dobršen del, ko smo šli soteskat v Rio de Lis Cladis/Rio Impresis. Pot je nedvomno manj divja kot ona s Cuel de la Barete v Dunjo, a vseeno vredna spoštovanja. Dve uri in pol solidno označenega, a zelo strmega vzpona - najprej ob zgoraj omenjenem potoku, potem po strmem gozdnem hrbtu. Zadnji del vodi čez smotano listnato-skalno stopnjo (50 m), potem pa greš slikovito desno pod stenami na greben, od koder ni daleč do zavetišča Crasso. Za letos verjetno ne bo več primerna, so pa tudi južne poti do super udobnega zavetišča Crasso izjemno priporočljive. Nekaj fotk na: http://www.kibuba.com/kks/?content=3&project_id=12&unit_id=225#unit225.

jack: ponedeljek, 26. oktober 2009, ob 12.59 uri

Bronson, hvala ti za hiter odgovor. Mogoče jo pa le skočim pogledat med tednom. Me pa zanima, če imaš kaj slikc iz canyoninga, da vidim kako kaj izgleda. Informacije za canyoning si verjetno dobila na italijanski internet strani, ker Rio Impresis/Cladis ni v nobenem vodničku. Sicer vem za ta canyoning ampak ga še nisem šel. Vprašal pa bi te, če si bila še na kakšnem canyoningu v tistih koncih.

brane: ponedeljek, 24. maj 2010, ob 17.03 uri

No za tole turico smo dobili idejo v PV 11/09 ( članek od koga drugega kot Andreja Stritarja ) in kot jo opisuje Igor ji slikovitosti za uvod v kopno sezono res ne manjka. Najlepši del je pravzaprav osrednji del ko se stezica v pobočjih vleče okoli hribovja skoraj po ravnem vseskozi med zdaj res prav dišečimi bori. Tik pred zadnjim vzponom so nas pričakale še tri prečenja manjših snežišč, ki niso nevarna, no previdnost ni odveč za zadnjim v veliki grapi z zajedo pa je pot odnesel najverjetneje plaz prejšne zime in tam res potrebujemo zanesljiv korak. O razgledu kot predhodniki ne bi izgubljal besed, zato le pot pot noge v ta odmaknjen svet zahodnih julijcev ki z vrhom z skromno višino res ponudi ogromno. Na majsko nedeljo 23.5.2010 smo uživali dva Ivana, Borut ter Brane.