FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

igorz: nedelja, 12. avgust 2007, ob 18.55 uri; ogledov: 0

Zjutraj ob 5 h je bilo ravno toliko jasnine na še nočnem nebu, da me je potegnilo v gore. Zapeljem se v Jezersko dolino, kak km in pol pred spomenikom oz. odcepom ceste za Viško planino parkiram na parkirišču med smrekami. Prestopim suho strugo Rio Torto, na drugi strani poiščem stezo in že jo maham gor proti Viški planini. Lagodno hojo ovira nekaj podrtih dreves, ki pa tam ne ležijo od tega leta. Očitno so to pot povsem zanemarili od kar so tako lepo in še urejajo cesto na Viško planino (zaprta za javni promet). Na Viški planini se odpre krasen pogled na ostenja od Trbiške Krniške špice do Špika nad Špranjo, zadaj pa modro nebo, ki še bolj povleče naprej. Mahnem jo mimo lepo obnovljene Viške planine, na kateri pa žal ni živali, no že malo višje naletim na celo jato planinskih jerebov, še višje na trop koz z mladički, svizci pa tako ali tako ves čas žvižgajo naokoli. V tako lepem spremstvu sem kmalu na Škrbini prednje Špranje. Pogled na severno stran mi obudi spomine na krasno smučanje v Zajzero, ki se je odvilo na prehodu v pomlad. Nadaljujem po stezici proti Koštrunovim špicam. Tukaj je res bolj stezica, kot pot, včerajšnja moča se na soncu lepo suši, kljub temu je potrebna pazljivost. Ker pot ne vodi na sam vrh jo tik pod vrhom zapustim in splezam na sedelce med vzhodno in srednjo špico, nato pa se sprehodim po kamnitih stopnicah in še malo plezam na srednjo, ki je mislim tudi najvišja. Po ogledih vseh kavern in krajšem počitku sestopim na Škrbino zadnje Špranje, pogledam v grapo po kateri sem se po snegu v začetku Maja tako lepo sprehodil sem gor, potem pa odhitim še na Viš. Od juga iz jezerske doline se občasno dvignejo meglice, večinoma pa je sončno in kar prijetno toplo. Ko pridem na vrh sem tam povsem sam. Malo prelistam vpisno knjigo in od mojega zadnjega vpisa jih prav veliko tudi ni bilo. Sestopam po normalki, vendar si nižje premislim in zavijem pod Gamsovo materjo na pot A. Goitan. Prečenje po policah je prav prijetno, ob jeklenici se povzpnem skozi kamin preko južne stene Male špice in na drugi strani nadaljujem pod Divjo kozo vse do Trbiške škrbine. Tudi tukaj smo se greli na sončku 18. marca, ko smo prilezli gor iz Mrzle vode in potem smučali nazaj dol. Počasi sestopam dol proti Corsiju, pa me ponovno zamika od lani urejena nova varianta prehoda v Mrzlo vodo. Odložim nahrbtnik in se ob varovalih odpravim v levo, po ozki zavarovani polici se spustim v dno grape, potem pa ob odličnih varovalih splezam gor na vrh škrbine (imena ne vem, ga mogoče kdo ve), ki se na drugi strani prevesi dol proti Trbiški krnici. Vrnem se nazaj na izhodišče. Varovala na tem novem prehodu so odlična, zaradi velike izpostavljenosti priporočam pas s samovarovalnim kompletom, ki bo dobrodošel skupaj s čelado na vsej poti A. Goitan. Končno sestopim proti Corsiju, o katerem gre glas, da ni najbolj prijazno domovanje. Na pivo pri praznem šanku čakam natančno 6 minut, cena je 4,50 evra, pa ne vem ali tako visoko cenijo Laško ali pa ceno prilagajajo na debelino denarnice oz. izgled potrošnika. Kakorkoli, paše kot vedno po lepi turi, nato pa proti dolini, kjer me je ujame ploha, pa se nič ne sekiram, nase navržem pelerino, je pa tudi dež verjetno koristen za kaj.

igorz: nedelja, 12. avgust 2007, ob 18.55 uri

Zjutraj ob 5 h je bilo ravno toliko jasnine na še nočnem nebu, da me je potegnilo v gore. Zapeljem se v Jezersko dolino, kak km in pol pred spomenikom oz. odcepom ceste za Viško planino parkiram na parkirišču med smrekami. Prestopim suho strugo Rio Torto, na drugi strani poiščem stezo in že jo maham gor proti Viški planini. Lagodno hojo ovira nekaj podrtih dreves, ki pa tam ne ležijo od tega leta. Očitno so to pot povsem zanemarili od kar so tako lepo in še urejajo cesto na Viško planino (zaprta za javni promet). Na Viški planini se odpre krasen pogled na ostenja od Trbiške Krniške špice do Špika nad Špranjo, zadaj pa modro nebo, ki še bolj povleče naprej. Mahnem jo mimo lepo obnovljene Viške planine, na kateri pa žal ni živali, no že malo višje naletim na celo jato planinskih jerebov, še višje na trop koz z mladički, svizci pa tako ali tako ves čas žvižgajo naokoli. V tako lepem spremstvu sem kmalu na Škrbini prednje Špranje. Pogled na severno stran mi obudi spomine na krasno smučanje v Zajzero, ki se je odvilo na prehodu v pomlad. Nadaljujem po stezici proti Koštrunovim špicam. Tukaj je res bolj stezica, kot pot, včerajšnja moča se na soncu lepo suši, kljub temu je potrebna pazljivost. Ker pot ne vodi na sam vrh jo tik pod vrhom zapustim in splezam na sedelce med vzhodno in srednjo špico, nato pa se sprehodim po kamnitih stopnicah in še malo plezam na srednjo, ki je mislim tudi najvišja. Po ogledih vseh kavern in krajšem počitku sestopim na Škrbino zadnje Špranje, pogledam v grapo po kateri sem se po snegu v začetku Maja tako lepo sprehodil sem gor, potem pa odhitim še na Viš. Od juga iz jezerske doline se občasno dvignejo meglice, večinoma pa je sončno in kar prijetno toplo. Ko pridem na vrh sem tam povsem sam. Malo prelistam vpisno knjigo in od mojega zadnjega vpisa jih prav veliko tudi ni bilo. Sestopam po normalki, vendar si nižje premislim in zavijem pod Gamsovo materjo na pot A. Goitan. Prečenje po policah je prav prijetno, ob jeklenici se povzpnem skozi kamin preko južne stene Male špice in na drugi strani nadaljujem pod Divjo kozo vse do Trbiške škrbine. Tudi tukaj smo se greli na sončku 18. marca, ko smo prilezli gor iz Mrzle vode in potem smučali nazaj dol. Počasi sestopam dol proti Corsiju, pa me ponovno zamika od lani urejena nova varianta prehoda v Mrzlo vodo. Odložim nahrbtnik in se ob varovalih odpravim v levo, po ozki zavarovani polici se spustim v dno grape, potem pa ob odličnih varovalih splezam gor na vrh škrbine (imena ne vem, ga mogoče kdo ve), ki se na drugi strani prevesi dol proti Trbiški krnici. Vrnem se nazaj na izhodišče. Varovala na tem novem prehodu so odlična, zaradi velike izpostavljenosti priporočam pas s samovarovalnim kompletom, ki bo dobrodošel skupaj s čelado na vsej poti A. Goitan. Končno sestopim proti Corsiju, o katerem gre glas, da ni najbolj prijazno domovanje. Na pivo pri praznem šanku čakam natančno 6 minut, cena je 4,50 evra, pa ne vem ali tako visoko cenijo Laško ali pa ceno prilagajajo na debelino denarnice oz. izgled potrošnika. Kakorkoli, paše kot vedno po lepi turi, nato pa proti dolini, kjer me je ujame ploha, pa se nič ne sekiram, nase navržem pelerino, je pa tudi dež verjetno koristen za kaj.