FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Irena: ponedeljek, 13. avgust 2007, ob 13.06 uri; ogledov: 0

Spomini na prelepo turo so se mi tekom potepanja po Maroku že dodobra vsedli , a morda bo koga le zamikal vzpon na najvišji vrh Atlasa, 4167m visoki Toubkal. Mi smo bili zelo mešana skupina 10 ljudi, v glavnem v spodobni fizični kondiciji, vendar večina njih brez pravih visokogorskih izkušenj. Zato smo najeli vodiča - sem spada tudi tovorjenje opreme in kuhanje hrane. Za samostojne pohodnike pa to sploh ni nujno. Namreč do velike francoske koče Bivaka Toubkal na 3200m so redne "stojnice" z vodo, obveznimi zahodnimi pijačami in svežim pomarančnim sokom. Štartali smo v vasi Imlil (1700m) in v kakih 5-6 h dosegli bivak, kjer smo prespali. Pot je dobro nadelana in shojena in prav nič naporna (no, če odmislimo ubijajoče sonce ). Popoldne sem se povzpela nekje na 3600m, vendar me je sodra hitro pregnala nazaj v zavetje koče. Atlas je pač edina visoka ovira med Atlantikom in puščavo in pobere vse padavine. Koča je urejena in oskrbovana (po francoskem vzoru), s tekočo vodo in pogradi. Mi smo imeli svojega kuharja , ki nas je dobesedno razvajal :lol: . Škoda, saj je večina že čutila posledice višine in zvečer smo si raje organizirali "aspirin party". Na vrh smo šli naslednje jutro in ga dosegli po slabih 3h. Pot je jasna in nezahtevna, malo previdnosti je potrebno le na posutih skalah. Navdušujoča je količina najrazličnejših fosilov - vsak balvan je zgodba zase :!: . Vrh "krasi" kovinska piramida in šklocanju fotoaparatov ni bilo konca...Žal nam slaba vidljivost ni razkrila puščave in rodovitnih, namakanih ravnic vse do Marakeša. Na poti navzdol sva naredila ovinek in "skočila" še na bližnji Matisn. Na prijateljevih ramenih sem ravno pokukala čez 4000m ... Že pred kočo sva ujela glavnino skupine - tisti z nizkimi čevlji so imeli na neprijetnem grušču nemalo težav z ravnotežjem. Po počitku smo nadaljevali spust v dolino, ki se je na koncu neprijetno vlekel. Vsekakor gora vredna obiska. V tem letnem času je pot popolnoma kopna in nezahtevna, prav tako pa ni orientacijskih težav. Èe boste kdaj v tistem koncu, toplo priporočam.

Irena: ponedeljek, 13. avgust 2007, ob 13.06 uri

Spomini na prelepo turo so se mi tekom potepanja po Maroku že dodobra vsedli , a morda bo koga le zamikal vzpon na najvišji vrh Atlasa, 4167m visoki Toubkal. Mi smo bili zelo mešana skupina 10 ljudi, v glavnem v spodobni fizični kondiciji, vendar večina njih brez pravih visokogorskih izkušenj. Zato smo najeli vodiča - sem spada tudi tovorjenje opreme in kuhanje hrane. Za samostojne pohodnike pa to sploh ni nujno. Namreč do velike francoske koče Bivaka Toubkal na 3200m so redne "stojnice" z vodo, obveznimi zahodnimi pijačami in svežim pomarančnim sokom. Štartali smo v vasi Imlil (1700m) in v kakih 5-6 h dosegli bivak, kjer smo prespali. Pot je dobro nadelana in shojena in prav nič naporna (no, če odmislimo ubijajoče sonce ). Popoldne sem se povzpela nekje na 3600m, vendar me je sodra hitro pregnala nazaj v zavetje koče. Atlas je pač edina visoka ovira med Atlantikom in puščavo in pobere vse padavine. Koča je urejena in oskrbovana (po francoskem vzoru), s tekočo vodo in pogradi. Mi smo imeli svojega kuharja , ki nas je dobesedno razvajal :lol: . Škoda, saj je večina že čutila posledice višine in zvečer smo si raje organizirali "aspirin party". Na vrh smo šli naslednje jutro in ga dosegli po slabih 3h. Pot je jasna in nezahtevna, malo previdnosti je potrebno le na posutih skalah. Navdušujoča je količina najrazličnejših fosilov - vsak balvan je zgodba zase :!: . Vrh "krasi" kovinska piramida in šklocanju fotoaparatov ni bilo konca...Žal nam slaba vidljivost ni razkrila puščave in rodovitnih, namakanih ravnic vse do Marakeša. Na poti navzdol sva naredila ovinek in "skočila" še na bližnji Matisn. Na prijateljevih ramenih sem ravno pokukala čez 4000m ... Že pred kočo sva ujela glavnino skupine - tisti z nizkimi čevlji so imeli na neprijetnem grušču nemalo težav z ravnotežjem. Po počitku smo nadaljevali spust v dolino, ki se je na koncu neprijetno vlekel. Vsekakor gora vredna obiska. V tem letnem času je pot popolnoma kopna in nezahtevna, prav tako pa ni orientacijskih težav. Èe boste kdaj v tistem koncu, toplo priporočam.