FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

igorz: petek, 14. september 2007, ob 17.33 uri; ogledov: 0

Lepi zgodnje jesenski dnevi kar vabijo v gore. Tako sva se s kolegico odpeljala na Plocken pass. ( mejni prelaz med Italijo in Avstrijo) V lepem jutru, ki so ga rahlo kazile megle nekoliko višje sva začela po poti 146, ki vodi proti koči Marinelli. Na neki izravnavi, kjer so pod steno ostanki ruševin vojaškega objekta sva zavila v desno proti Cresta verde. Pot se lepo vije po bolj ali manj strmih travah vse do prej imenovanega grebena. Po grebenu s katerega so se odpirali lepi pogledi na Valentintal in venec avstrijskih tritisočakov sva odšla po označeni poti proti Creti di Collini. Meglice so se vse bolj redčile in pred nama se je v popolni jasnini odprlo vso JV pobočje gore. Sprva pot poteka po strmih travah, potem zavije nekoliko v levo in nato gor proti. V skalah so nameščeni svedrovci, vendar jih ne koristiva, čeprav sva tokrat zelo dobro opremljena tudi z vrvjo. Večino je lažje plezanje tam okoli I. stopnje, višje pa se teren nekoliko položi in vzpenjanje je prav čudovito. Z grebena na severni strani ugledava menda edini ledenik v Karnijcih, Eiskar, po nekaj sto metrih pa sva tudi že pri križu na vrhu. Razgled je enkraten predvsem gor proti severu, proti JV pa izstopajo iz morja megle le najvišji vrhovi Zahodnih Julijcev (Montaž in Viš) pa seveda naši Mangrt, Jalovec, Škrlatica in Triglav. Po kakšni uri uživanja na toplem soncu in brezvetrju se odpraviva naprej proti Creti della Chianevate (z 2769 m je verjetno takoj za M. Cogliansom najvišjim vrhom Karnijskih Alp) Kjer pot zavije proti dolini greva v desno še nekoliko naprej do manjše škrbine, kjer odloživa nahrbtnika in se po označeni poti, ki pa ni vrisana na karti odpraviva proti naslednjemu vrhu, ki ga doseževa po slabi uri. Pot je lepa, razgledna, vendar ponekod tudi izpostavljena, varoval ni, le občasno so nameščeni klini in rinke (verjetno še iz obdobja 1. vojne) Tudi na tem vrhu si privoščiva dobre pol ure počitka. Potem spet nazaj in po zavarovani poti 171 proti dolini in prenočitev v udobnem in z osebjem prijaznem gostišču na Untere Valentinalm.

igorz: petek, 14. september 2007, ob 17.33 uri

Lepi zgodnje jesenski dnevi kar vabijo v gore. Tako sva se s kolegico odpeljala na Plocken pass. ( mejni prelaz med Italijo in Avstrijo) V lepem jutru, ki so ga rahlo kazile megle nekoliko višje sva začela po poti 146, ki vodi proti koči Marinelli. Na neki izravnavi, kjer so pod steno ostanki ruševin vojaškega objekta sva zavila v desno proti Cresta verde. Pot se lepo vije po bolj ali manj strmih travah vse do prej imenovanega grebena. Po grebenu s katerega so se odpirali lepi pogledi na Valentintal in venec avstrijskih tritisočakov sva odšla po označeni poti proti Creti di Collini. Meglice so se vse bolj redčile in pred nama se je v popolni jasnini odprlo vso JV pobočje gore. Sprva pot poteka po strmih travah, potem zavije nekoliko v levo in nato gor proti. V skalah so nameščeni svedrovci, vendar jih ne koristiva, čeprav sva tokrat zelo dobro opremljena tudi z vrvjo. Večino je lažje plezanje tam okoli I. stopnje, višje pa se teren nekoliko položi in vzpenjanje je prav čudovito. Z grebena na severni strani ugledava menda edini ledenik v Karnijcih, Eiskar, po nekaj sto metrih pa sva tudi že pri križu na vrhu. Razgled je enkraten predvsem gor proti severu, proti JV pa izstopajo iz morja megle le najvišji vrhovi Zahodnih Julijcev (Montaž in Viš) pa seveda naši Mangrt, Jalovec, Škrlatica in Triglav. Po kakšni uri uživanja na toplem soncu in brezvetrju se odpraviva naprej proti Creti della Chianevate (z 2769 m je verjetno takoj za M. Cogliansom najvišjim vrhom Karnijskih Alp) Kjer pot zavije proti dolini greva v desno še nekoliko naprej do manjše škrbine, kjer odloživa nahrbtnika in se po označeni poti, ki pa ni vrisana na karti odpraviva proti naslednjemu vrhu, ki ga doseževa po slabi uri. Pot je lepa, razgledna, vendar ponekod tudi izpostavljena, varoval ni, le občasno so nameščeni klini in rinke (verjetno še iz obdobja 1. vojne) Tudi na tem vrhu si privoščiva dobre pol ure počitka. Potem spet nazaj in po zavarovani poti 171 proti dolini in prenočitev v udobnem in z osebjem prijaznem gostišču na Untere Valentinalm.

mirok1: torek, 29. julij 2008, ob 18.02 uri

Danes sem se povzpel na oba vrhova. Startal zjutrj ob pol šestih. Èudovito krasno jutro, vrhovi žarijo v vzhajajočem soncu. Ob vzponu na Creste Verde me spremlja ptičje petje, lajež srnaka, cvetje je v polnem razcvetju, med njim opazim tudi črno murko. Z obeh vrhov krasni razgledi, oh sem bil že na vseh, je kakšen še ostal. Malo sem se razgledoval po stari vojaški poti čez severno steno, mislim da sem izstop našel, vstop pa drugo leto. Ob vzponu na Kellerspitze sem opazil na Kollinspitze enega človeka in še tri na Monte Cogliansu, tako da se kakšnih hudih gneč v Karnijcih ne bojim , sploh pa ne med tednom. Po eni uri so se začeli nabirati črni oblaki za Cogliansom in tudi grmeti, toda prišel sem pred nevihto na Plockenpass. Sreča spremlja hrabre. Me je pa hud dež spremljal od Ketscaha pa vse do Hermagorja. Še eden od tistih dni ki burijo domišlijo. Sedaj pa še na šiht, potem pa če bo vreme v Visoke Ture. Èao!

Irena: ponedeljek, 2. avgust 2010, ob 9.51 uri

Včeraj, 1.8., sva že ob 6 (prespala sva v avtu) začela s prelaza in res izkoristila cel dan. Ker sem jaz "ženska od literature", je moj nadražji sploh ni pogledal 8) in na mojo željo sva se lotila tega prečenja - Collinetta, Collina in Chianevate in to kljub letošnji zelo slabi zimsko-pomladni sezoni :oops: . Jutranja nezbranost in želja po skali naju je namesto v tunel iz prve svetovne (desna pot) speljala levo, na ferato, ki je priključek oni brez meja (Senza Confini). Napaka, ta ferata je precej nenaravna, direkno čez plate in potrebna je vsa moč rok, saj zaradi mastne zemlje na redkih policah čevlji ne "primejo" . Ocenjevala je raje ne bi (roke so gorele, pa nekaj žuljev sva pridelala), je pa zagotovo težja od Senza confini (D), po kateri sva nadaljevala. Tudi ta ferata je naporna, a vendar lepše speljana in vzorno opremljena. A zaradi prve, sva komaj čakala konec jeklenic...Mislim , da sva potrebovala kakih 5 h in le (moja) trma nama je preprečila udoben sestop :lol: že na tem mestu. Od konca ferate je na vrh Collinette le še morda pol ure lahke hoje, ki pa se zlahka podaljša, saj gre mimo številnih bunkerjev in strelnih položajev prve svetovne vojne. Vrh je dobro obiskan, saj nanj poleg ferat (vsi obiskovalci teh so bili dobro opremljeni) vodi tudi pot čez prelep travnat greben, preko katerega sva midva nadaljevala. Pot proti Creta di Collina je brez varoval, lepo označena in za izkušenega hribovca povsem neproblematična. "Prilepil" pa se nama je avstrijski "mladinec", ki ni delil tega najinega mnenja - a tudi vedel ni, kam gre :!: . No, midva sva v zgornji polovici uporabljala palice. K sreči nas ni vseskozi pražilo sonce, ampak so vmes meglice poskrbele za olajšanje. Z vrha naj bi se nadaljevala markirana pot proti Chianevate, a za slednjo je bilo treba dobro pogledati - ni šlo prav po grebenu, spodaj, kjer so stare oznake pa tudi ne. Kakih 50m pod vrhom smo našli stezo, "mladinca" sva usmerila po 171 v dolino, midva pa nadaljevala proti Creti di Chianevate. Že dodobra utrujena sva bila na razglednem vrhu po slabih 9 urah na poti. Vso pot tja in nazaj in nadalje v dolino nisva srečala človeka. Je markirana, vendar krušljiva, mestoma izpostavljena in detajli res morda kje "dišijo" po slabi II. Posebej mesto pred vstopom v zaključno grapo, kjer se je odlomil meter ali dva. In cela smer je polna ostankov morije... Treba se je bilo vrniti tik pod vrh Colline in po poti 171 proti dolini. Priznam, malo slabo sem prebrala :oops: opis v vodniku in sestop je bil nemarno dolg. Prelep dolg dan nama je polizal ze vso zalogo tekočine, zato je bilo odkritje borovnic že na poti 146, ki vodi nazaj na prelaz "zlata vredno". Skratka, v relativno "nežnem" tempu in z rednimi počitki sva civilizacijo (in kvasovke :P ) ugledalal po slabih 13 urah in nadaljevala s tremi urami vožnje do centra Slovenije. Edina slaba stran je pozabljen fotoaparat v borovničnem raju nekje na 1600m....

Irena: torek, 3. avgust 2010, ob 8.59 uri

Dodatek: Moj dragi se je včeraj vrnil na mesto, kjer je pustil fotoaparat, a ga ni več bilo. Ko je spraševal v lokalu na prelazu, pa so ga noter prinesli avstrijski planinci. Pijača je sicer premostila jezikovne ovire :lol: , a škoda da so kartico očitno sformatirali v svojem aparatu. No, vsaj fotoaparatek sva dobila nazaj, hvala :!: .

marfi: torek, 3. avgust 2010, ob 12.35 uri

Kartico lahko komot "odformatiraš". Glej [url=http://www.piriform.com/recuva]tole[/url].

Irena: torek, 3. avgust 2010, ob 22.25 uri

Marfi hvala. Na koncu ni bilo potrebno, le na fotoaparatu se jih ni dalo več pregledovat. Nekaj fotk s srečno najdenega fotoaparata: [url=http://www.shrani.si/?2u/PE/ItxaFyG/senza-confino.jpg][img:e2e53f7ab6]http://www.shrani.si/t/2u/PE/ItxaFyG/senza-confino.jpg[/img:e2e53f7ab6][/url] [url=http://www.shrani.si/?2E/fD/2Kfe8Aui/collin-spitze.jpg][img:e2e53f7ab6]http://www.shrani.si/t/2E/fD/2Kfe8Aui/collin-spitze.jpg[/img:e2e53f7ab6][/url] [url=http://www.shrani.si/?16/Xc/33nGtGCr/keller-spitze-1.jpg][img:e2e53f7ab6]http://www.shrani.si/t/16/Xc/33nGtGCr/keller-spitze-1.jpg[/img:e2e53f7ab6][/url] [url=http://www.shrani.si/?1l/RT/1V2zIier/greben.jpg][img:e2e53f7ab6]http://www.shrani.si/t/1l/RT/1V2zIier/greben.jpg[/img:e2e53f7ab6][/url] [url=http://www.shrani.si/?14/nk/obabjQY/povratek.jpg][img:e2e53f7ab6]http://www.shrani.si/t/14/nk/obabjQY/povratek.jpg[/img:e2e53f7ab6][/url] [url=http://www.shrani.si/?2Z/DI/3TvL2nWo/keller-spitze-2.jpg][img:e2e53f7ab6]http://www.shrani.si/t/2Z/DI/3TvL2nWo/keller-spitze-2.jpg[/img:e2e53f7ab6][/url]