FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

igorz: petek, 21. december 2007, ob 18. uri; ogledov: 1

Zadnja nočna služba in zato bolj pozen odhod v gore. Sella Nevea je bila ob 9.00 h zjutraj v senci, nebo kristalno jasno, cesta proti Pecolu pa ledena. Kljub temu mi je uspelo priti s štirikolesnim pogonom še kak km višje, do tistih hudih rejd, vendar nobenemu ne priporočam brez verig, ker zelo drsi. Potem sem jo ubral peš naprej in kmalu sem stopil iz gozda na širna prostranstva Pecola. Snega je malo ali skoraj nič. Grem po letni poti do koče Brazza in naprej proti cilju. Sonce je neusmiljeno pripekalo, kot, da bi bili v septembru, zato je bilo treba odvreči topla oblačila. Po poti, ki sem ji sledil do višine okoli 2200 m je bil večinoma sneg, nekoliko ojužen od toplega sonca. Na mestih kjer je nekaj manjših plazišč je bil tudi splazen, na enem je bilo ogromno kep, a kaj ko ni bilo nobenega s katerim bi se kepal. Nad okoli 2200 metrov je bilo snega več, bil je bolj trd in pomrznjen, zato sem namestil dereze, v vršnem delu in na samem vrhu je vlekel rahel JZ veter, da je malo hladil vroče razglede, ki so se tega dne bohotili v vsej svoji razkošnosti, ki jo premore to krasno razgledišče Zahodnih Julijcev. Napišem nekaj SMS-ov in počasi ter predvsem previdno sestopim. Na nekaterih mestih so se namreč delale cokle. Vmes me pokliče prijatelj Franci iz Pariza in obljubim mu, da greva naslednje leto zasigurno na ta vrh. Saj na sosednjih, ta velikih (Viš in Montaž) sva pred leti tako že bila. Ustavim se spodaj pri koči Brazza, kjer si ogledam notranjost bivaka (4 ležišča, odeje, peč na drva), sonce je ravno zahajlo za Žrdjo, ko sem se vpisal v vpisno knjigo, potem pa hitro sestopil proti dolini, saj sem želel ujeti še nekaj večernih posnetkov. Poleti lep sprehajalni vzpon terja sedaj v zimskih razmerah veliko previdnosti in ustrezno opremo.

igorz: petek, 21. december 2007, ob 18. uri

Zadnja nočna služba in zato bolj pozen odhod v gore. Sella Nevea je bila ob 9.00 h zjutraj v senci, nebo kristalno jasno, cesta proti Pecolu pa ledena. Kljub temu mi je uspelo priti s štirikolesnim pogonom še kak km višje, do tistih hudih rejd, vendar nobenemu ne priporočam brez verig, ker zelo drsi. Potem sem jo ubral peš naprej in kmalu sem stopil iz gozda na širna prostranstva Pecola. Snega je malo ali skoraj nič. Grem po letni poti do koče Brazza in naprej proti cilju. Sonce je neusmiljeno pripekalo, kot, da bi bili v septembru, zato je bilo treba odvreči topla oblačila. Po poti, ki sem ji sledil do višine okoli 2200 m je bil večinoma sneg, nekoliko ojužen od toplega sonca. Na mestih kjer je nekaj manjših plazišč je bil tudi splazen, na enem je bilo ogromno kep, a kaj ko ni bilo nobenega s katerim bi se kepal. Nad okoli 2200 metrov je bilo snega več, bil je bolj trd in pomrznjen, zato sem namestil dereze, v vršnem delu in na samem vrhu je vlekel rahel JZ veter, da je malo hladil vroče razglede, ki so se tega dne bohotili v vsej svoji razkošnosti, ki jo premore to krasno razgledišče Zahodnih Julijcev. Napišem nekaj SMS-ov in počasi ter predvsem previdno sestopim. Na nekaterih mestih so se namreč delale cokle. Vmes me pokliče prijatelj Franci iz Pariza in obljubim mu, da greva naslednje leto zasigurno na ta vrh. Saj na sosednjih, ta velikih (Viš in Montaž) sva pred leti tako že bila. Ustavim se spodaj pri koči Brazza, kjer si ogledam notranjost bivaka (4 ležišča, odeje, peč na drva), sonce je ravno zahajlo za Žrdjo, ko sem se vpisal v vpisno knjigo, potem pa hitro sestopil proti dolini, saj sem želel ujeti še nekaj večernih posnetkov. Poleti lep sprehajalni vzpon terja sedaj v zimskih razmerah veliko previdnosti in ustrezno opremo.