FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mirok1: nedelja, 27. april 2008, ob 22.11 uri; ogledov: 0

Po dveh mesecih in pol spet v Karnijskih alpah. družbo mi dela moja Musa. Še v trdi temi od doma mimo Trbiža, Tolmeza na prelaz Rest. Cesta na prelaz je uradno zaprta, vendar snega na njej ni, na cesti je le nekaj večjega in manjšega kamenja tako daje potrebna previdnost. S prelaza še nekaj sto metrov na južno stran, kjer je ob cesti parkirišče. Štartava po cestici katera je označena z markacijami številka 826 navzgor. Pravzaprav je to nekdanja mulatera, katera je na začetku asfaltirana, kasneje pa je vse slabša, kajti naravne ujme so napravile svoje. Je kar hladno, kajti sonce še ni prišlo naokrog. Sneg kar ga je še na cesti je trd, pomrznjen. Po dobi uri prispeva na planino Casera Monte Rest. Nekdaj zelo cvetoča, je žal sedaj zapuščena. Ker je desno pobočje proti vrhu še zasneženo in ledeno se usmeriva kar po levi kopni strani direktno na vrh. na še starih posušenih travah je veliko pomladanskega žefrana, kateri je pravkar začel sramežljivo poganjati. Po slabi uri sva na vrhu, kjer je hišica z anteno. Z vrha je čudovit pogled naokoli. Še posebno me pritegne bližnja Valcada na kateri sva bila oktobra lani in pa lepotica Frascola na drugi strani. Globoko spodaj pa Tramonti di Sopra kateri se je že pošteno odel v zeleno. Vsi bližnji in daljni vrhovi so še pod globoko snežno odejo. Vrneva se po isti poti in ker je sneg malo popustil se veselo voziva po njemu navzdol. Èudovita tura v popolni divjini, razen treh gamsov na planini nisva srečala nikogar. Lp!

mirok1: nedelja, 27. april 2008, ob 22.11 uri

Po dveh mesecih in pol spet v Karnijskih alpah. družbo mi dela moja Musa. Še v trdi temi od doma mimo Trbiža, Tolmeza na prelaz Rest. Cesta na prelaz je uradno zaprta, vendar snega na njej ni, na cesti je le nekaj večjega in manjšega kamenja tako daje potrebna previdnost. S prelaza še nekaj sto metrov na južno stran, kjer je ob cesti parkirišče. Štartava po cestici katera je označena z markacijami številka 826 navzgor. Pravzaprav je to nekdanja mulatera, katera je na začetku asfaltirana, kasneje pa je vse slabša, kajti naravne ujme so napravile svoje. Je kar hladno, kajti sonce še ni prišlo naokrog. Sneg kar ga je še na cesti je trd, pomrznjen. Po dobi uri prispeva na planino Casera Monte Rest. Nekdaj zelo cvetoča, je žal sedaj zapuščena. Ker je desno pobočje proti vrhu še zasneženo in ledeno se usmeriva kar po levi kopni strani direktno na vrh. na še starih posušenih travah je veliko pomladanskega žefrana, kateri je pravkar začel sramežljivo poganjati. Po slabi uri sva na vrhu, kjer je hišica z anteno. Z vrha je čudovit pogled naokoli. Še posebno me pritegne bližnja Valcada na kateri sva bila oktobra lani in pa lepotica Frascola na drugi strani. Globoko spodaj pa Tramonti di Sopra kateri se je že pošteno odel v zeleno. Vsi bližnji in daljni vrhovi so še pod globoko snežno odejo. Vrneva se po isti poti in ker je sneg malo popustil se veselo voziva po njemu navzdol. Èudovita tura v popolni divjini, razen treh gamsov na planini nisva srečala nikogar. Lp!

igorz: sobota, 2. maj 2009, ob 17.41 uri

Ker je v Stritarjevih "potepanjih" še kar nekaj neodkljukanih imen se z Marjeto tokrat odločiva za čudovit razglednik v Karnijskih Predalpah. Pot je zelo dobro že Miro opisal. No midva sva se na passo Rest povzpela z južne strani. Ker sva šla preko Tarcenta je bilo treba kar nekaj navigacije po vseh vaseh dokler nisva prišla v dolino Tramontin, kjer je lepo umetno jezero. Cesta preko prelaza je uradno še zaprta, a prevozna. Kakšne posebne gužve ni bilo, na parkirišču le dva avtomobila, pozneje srečava tri lovce in enega turnega smučarja (skoraj pol poti je smuči nosil), sicer pa cesta do planine še delno zasnežena, na dveh mestih sta jo zasula tudi orjaška snežna plazova. Sama cesta je kar lep gradbeni dosežek, primerja se lahko s cesto na Berebico, a žal sedaj v zelo slabem stanju. Vsekozi so naju spremljali lepi razgledi, na opuščeni planini je sledil daljši počitek, potem pa sva jo ubrala kar naravnost navzgor, bolj ali manj ob levem robu še kar obilnega snežišča, na kopnih delih pa tudi tokrat polno žafrana. Na vrhu so izgleda kar precej gradili, saj je postavljena še ena večja antena, pa dva kontejnerja, dva večja elementa sončnih celic, skratka vrh kar se teh novodobnih pridobitev tiče kar precej neugleden, zato pa toliko lepši oz. kar čudovit razglednik. Zaradi nekoliko drugačne pozicije sva imela nekaj manjših težav s prepoznavo nekaterih gora, ampak je šlo in na koncu ugotovila, da je spisek gora na katerih sva že bila kar dolg, pa tudi željenih je še precej. Sestopila sva po vzhodnem grebenu ali bolje hrbtu do nekega na pol podrtega lesenega križa, potem pa prečila v desno do planine in še malo uživala ob lepih razgledih. Do prelaza sva se vrnila po cesti, potem pa Marjeti ni dalo miru in vrnila sva se kake 3 km nazaj, kjer sva našla odcep za "ferato", torej tudi nama en dolg še ostane. Potem zopet nazaj na prelaz in na severno stran v dolino. V Vila Santini pa seveda obvezen postanek.