FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mirok1: petek, 30. maj 2008, ob 22.56 uri; ogledov: 0

Po osmih kilometrih strme in štirinajstih ovinkih lansko leto obnovljene ceste se v sredo proti večeru pripeljem od izteka soteske Garnitzenklamm na začetek planine Egger. Parkiram na urejenem parkirišču. Škoda ker nimam s seboj šotora, tako prespim kar v avtu. Zgodaj zjutraj se odpravim proti vrhu. S parkirišča grem po cesti, do središča planine ,kjer je kar nekaj hišic, nekatere od njih so preurejene v gostišča. Zavijem desno in grem po po kolovozu proti mejnemu prelazu Schlosshuttensattel. Vrh se ves čas vidi pred mano. Ob poti je veliko macesnov v čudoviti zeleni barvi, šopi encijanov se pravkar odpirajo in na levi se vidi Eggersko jezero. Uf kakšno jutro. Na sedlu prestopim mejo in grem navzgor po italijanski strani. Strmina je kar huda. Vidim zanimivo lovsko prežo, v gozdu so še manjše zaplate snega. Vršni del je odprt in razgleden, na koncu je malo skalnat. Po dveh urah sem na vrhu, kjer me pozdravi zmahan križ in nekakšna napol podrta bodeča ograja okoli njega. Razgled je kar v redu, malo mrčast in užitek je bilo pogledati vse vrhove naokrog, na katerih sem že bil. Z vrha se spustim po grebenu na vzhodno stran do planine Poludniger in še naprej navzdol do planine Dellacher. Do planine Egger so še štirje kilometri in grem kar po pašnikih ob cesti. Na desni me spremlja bistri potoček, čez kilometer sem pri jezeru. Vsepovsod je veliko encijanov, sviščev, predvsem pa zlatorumenih pogačic. Kot v raju, manjkajo edino še kravce, ovčke, kozice. Ko pridem na planino Egger me že pozdravijo gruče nemških in holandskih turistov. Natakar me vabi na pivo in svinjsko pečenko. Kot zanimivost poleti vozi na planino avtobus. Priporočam vsem, tudi družinam z majhnimi otroki. Doživel sem enkratno dopoldne, tako da sem z veseljem pokosil doma proti večeru travo in pa tudi današnji šiht je minil kot bi pihnil. Lp!

mirok1: petek, 30. maj 2008, ob 22.56 uri

Po osmih kilometrih strme in štirinajstih ovinkih lansko leto obnovljene ceste se v sredo proti večeru pripeljem od izteka soteske Garnitzenklamm na začetek planine Egger. Parkiram na urejenem parkirišču. Škoda ker nimam s seboj šotora, tako prespim kar v avtu. Zgodaj zjutraj se odpravim proti vrhu. S parkirišča grem po cesti, do središča planine ,kjer je kar nekaj hišic, nekatere od njih so preurejene v gostišča. Zavijem desno in grem po po kolovozu proti mejnemu prelazu Schlosshuttensattel. Vrh se ves čas vidi pred mano. Ob poti je veliko macesnov v čudoviti zeleni barvi, šopi encijanov se pravkar odpirajo in na levi se vidi Eggersko jezero. Uf kakšno jutro. Na sedlu prestopim mejo in grem navzgor po italijanski strani. Strmina je kar huda. Vidim zanimivo lovsko prežo, v gozdu so še manjše zaplate snega. Vršni del je odprt in razgleden, na koncu je malo skalnat. Po dveh urah sem na vrhu, kjer me pozdravi zmahan križ in nekakšna napol podrta bodeča ograja okoli njega. Razgled je kar v redu, malo mrčast in užitek je bilo pogledati vse vrhove naokrog, na katerih sem že bil. Z vrha se spustim po grebenu na vzhodno stran do planine Poludniger in še naprej navzdol do planine Dellacher. Do planine Egger so še štirje kilometri in grem kar po pašnikih ob cesti. Na desni me spremlja bistri potoček, čez kilometer sem pri jezeru. Vsepovsod je veliko encijanov, sviščev, predvsem pa zlatorumenih pogačic. Kot v raju, manjkajo edino še kravce, ovčke, kozice. Ko pridem na planino Egger me že pozdravijo gruče nemških in holandskih turistov. Natakar me vabi na pivo in svinjsko pečenko. Kot zanimivost poleti vozi na planino avtobus. Priporočam vsem, tudi družinam z majhnimi otroki. Doživel sem enkratno dopoldne, tako da sem z veseljem pokosil doma proti večeru travo in pa tudi današnji šiht je minil kot bi pihnil. Lp!