FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Irena: torek, 24. junij 2008, ob 13.53 uri; ogledov: 0

V nedeljo smo se lotili Grauzarie (vodnik Karnijska potepanja). Iz Trbiža v dolino Val Aupa in potem do parkirišča, ki je le malo nad cesto pod kočo Grauzaria. Povprašali smo prijazno oskrbnico kako je s potjo po policah okoli Grauzarie, pa nam je odsvetovala in predlagala raje pot Pierro Nobile. Po njenem naj bi bilo prvih 5m zelo težkih (II+), potem pa menda nič več. Opisa seveda nismo imeli, saj je bil naš vodnik izdan pred njeno označitvijo, pa tudi na karti por še ni vrisana - in smo verjeli :oops: . Od koče smo sledili markirano pot 444, ki vodi na izrazito sedlo pod Grauzario (levo). Vršnji del vzpona ima na začetku kratek skalni skok (II+, klin), ki za navzol grede ni ravno enostven, sicer poteka po krasnih naravnih prehodih/policah (morda bo kake slikce prilepil kateri mojih sohodcev). Na povratku smo se spustili proti odcepu (desno) poti Pierro Nobilis, ki je bila označena leta 2005 in tablica opozarja, da gre za plezanje II. stopnje. Začetni nekajmetrski skok je za nas šodrovce kar lep zalogaj - navzdol se ne bi branila štrika :lol: :!: Pot se potem nekaj časa zložno nadaljuje, potem pa se postavi pokonci in ponuja res lepo plezanje (da adrenalina ne omenjam :D ) prav do vrha gore s sicer skromno višino (1916m, Cima dai Gjai), a bajnimi razgledi na Grauzario in Sernio in daleč naokoli . Na najzahtevnejšem mestu je na debelem deblu ruševja nameščena zanka - če bi se tam spuščali, bi nam prišla presneto prav. Smer se z vrha Gjai spušča proti sedlu Nuviernulis (vmes se da sproti povzpeti še na dve Cimi in take priložnosti seveda ne zamudim :lol: ). V naše olajšanje pri spustu nikjer ne dosega II, torej je priporočljiva v opisani smeri, razen če seveda želite vaditi vrvno tehniko . Na sedlu smo se priključili poti, ki se s Sernie preko sedla Foran de la Gjaline spušča do koče Grauzarie, kjer smo zaključili naš krog. Oba dela naše ture sta dobro označena, zato je orientacija preprosta, vendar varoval ni. Težje od sosednje Sernie. Posebej smer Pierro Nobile zahteva suverenost plezanja vsaj II stopnje (in to ne le v začetnih metrih). Naj me kompetentnejši popravijo če ne drži povsem, a mislim, da je priporočljivo tudi varovanje. Tudi oskrbnica nam je kasneje povedala, da smeri še ni sama prehodila, da pa ji je smer opisal znanec, gorski vodnik. Vse skupaj pa toplo priporočam, čeprav je vožnja do izhodišča resnično dolga.

Irena: torek, 24. junij 2008, ob 13.53 uri

V nedeljo smo se lotili Grauzarie (vodnik Karnijska potepanja). Iz Trbiža v dolino Val Aupa in potem do parkirišča, ki je le malo nad cesto pod kočo Grauzaria. Povprašali smo prijazno oskrbnico kako je s potjo po policah okoli Grauzarie, pa nam je odsvetovala in predlagala raje pot Pierro Nobile. Po njenem naj bi bilo prvih 5m zelo težkih (II+), potem pa menda nič več. Opisa seveda nismo imeli, saj je bil naš vodnik izdan pred njeno označitvijo, pa tudi na karti por še ni vrisana - in smo verjeli :oops: . Od koče smo sledili markirano pot 444, ki vodi na izrazito sedlo pod Grauzario (levo). Vršnji del vzpona ima na začetku kratek skalni skok (II+, klin), ki za navzol grede ni ravno enostven, sicer poteka po krasnih naravnih prehodih/policah (morda bo kake slikce prilepil kateri mojih sohodcev). Na povratku smo se spustili proti odcepu (desno) poti Pierro Nobilis, ki je bila označena leta 2005 in tablica opozarja, da gre za plezanje II. stopnje. Začetni nekajmetrski skok je za nas šodrovce kar lep zalogaj - navzdol se ne bi branila štrika :lol: :!: Pot se potem nekaj časa zložno nadaljuje, potem pa se postavi pokonci in ponuja res lepo plezanje (da adrenalina ne omenjam :D ) prav do vrha gore s sicer skromno višino (1916m, Cima dai Gjai), a bajnimi razgledi na Grauzario in Sernio in daleč naokoli . Na najzahtevnejšem mestu je na debelem deblu ruševja nameščena zanka - če bi se tam spuščali, bi nam prišla presneto prav. Smer se z vrha Gjai spušča proti sedlu Nuviernulis (vmes se da sproti povzpeti še na dve Cimi in take priložnosti seveda ne zamudim :lol: ). V naše olajšanje pri spustu nikjer ne dosega II, torej je priporočljiva v opisani smeri, razen če seveda želite vaditi vrvno tehniko . Na sedlu smo se priključili poti, ki se s Sernie preko sedla Foran de la Gjaline spušča do koče Grauzarie, kjer smo zaključili naš krog. Oba dela naše ture sta dobro označena, zato je orientacija preprosta, vendar varoval ni. Težje od sosednje Sernie. Posebej smer Pierro Nobile zahteva suverenost plezanja vsaj II stopnje (in to ne le v začetnih metrih). Naj me kompetentnejši popravijo če ne drži povsem, a mislim, da je priporočljivo tudi varovanje. Tudi oskrbnica nam je kasneje povedala, da smeri še ni sama prehodila, da pa ji je smer opisal znanec, gorski vodnik. Vse skupaj pa toplo priporočam, čeprav je vožnja do izhodišča resnično dolga.

igorz: torek, 24. junij 2008, ob 14.25 uri

Torej je Rif. Grauzaria ponovno odprta in oskrbovana!? Na Kozje stezice bi morali že takoj nad casero Flop, je markiran odcep (pot 446), ki sicer poteka tudi od same koče pod Cimo della Sfinge, zelo slikovito, nobenega težkega plezanja, pride se do bivaka Feruglio, potem sledi nekaj spusta, kjer so bile že pred leti potrgane jeklenice, vendar se z malo plezanja pride dol brez težav, meni je bil nekoliko zoprn ponoven vzpon po zelo razdrapanem svetu, krušljiva grapa (neurje), potem pa lep zaključni del na sedlo Portunat, od koder se povzpnemu na sam vrh. S Portunata seveda sestop na Grauzario, ki je zoprn zaradi veliko drobirja, sicer pa veličastna obkrožitev Grauzarie. Je pa ta del Karnijcev precej blizu, vsaj za nas z zahoda države.

brane: torek, 24. junij 2008, ob 18.46 uri

Hvala Igor za podatke v primeru obkrožitve Grauzarie, sam sem se v načrtovanju ture zanašal na tri zaporedne članke v PV iz leta 2006 z začetnim člankom pod nič obetavnim naslovom "Peklenska Grauzaria", nato pa nam je še prijazna oskrbnica svetovala Piero Nobile. Sicer pa kot je opisala Irena smo kljub temu izredno uživali saj je bila vsem štirim tura takorekoč pisana na kožo, pripomnil bi še da smo v vpisni knjigi na vrhu Cime dai Gjai prebrali vpis koga drugega kot para ki ima največ zaslug, da smo se ponovno lotili krasne Karnijske ture to je zakonca Stritar. Hvala Andrej in Urška, upamo da sledi še kakšen podoben vodnik.

spleza: sreda, 25. junij 2008, ob 21.52 uri

Pa še nekaj utrinkov ... [url=http://www.moj-album.com/album/12584607/]Kraljevska tura![/url] :P

brane: četrtek, 26. junij 2008, ob 13.25 uri

S fotkami od našega Gorjana se mi bo tale tura še bolj usedla...

BOR_KUM: petek, 27. junij 2008, ob 23.27 uri

Res je brati in videti kraljevsko. Èestitke! Me prav zanima, kaj si boste letos še izmislili ... :D

igorz: sobota, 19. julij 2008, ob 20.14 uri

Moram priznati, da sta me dve Ireni, Brane in Stane, kar malo vzpodbudili, da se tudi sam povzpnem na to Cimo dai Gjai (skromnih 1916 m) dejansko pa skoraj 1200 m vzpona. Vzpon mi je že lansko jesen svetoval tudi A. Stritar (hvala). Ampak zamislil sem si malo drugačen načrt, zato je šlo do Forcelle Nuviernulus kar hitro ob prekrasnih razgledih (slabi 2 urici) saj sem bil tam že dvakrat, ko sem sestopal s Sernia. S sedla torej v levo ob tablici, ki označuje pot Piero Nobile sledim rdečim pikam, ki označujejo bolj brezpotje, kot kakšno pot. Tudi jaz se povzpnem na vmesni vrh, s katerega pa kar med rušjem (napaka)sestopim nazaj na označeno pot in manjšo škrbinico s katere se pot ponovno vzpenja, sledi nekoliko siten skalnat prehod (slaba I), višje pa večinoma bolj strme trave s komaj opaznimi stopi. Za sedelcem tik pod vrhom presenetim dva gamsa ob paši, še nekaj korakov in že sem na vrhu pri škatli. Vpišem se kot 7. Slovenec od leta 2006, ker je pred mano še dolga pot pričnem s sestopom v smeri Portonata. Sprva gre kar lepo, le na grušč je potrebno paziti, malo pomaga tudi rušje, nižje sestop poteka po neizraziti grapi ob steni, kjer tudi ni posebnih težav, ponekod dobra I, nižje ko grem bolj strmo postaja, na najbolj sitnem mestu dvakrat uporabim vrv in že sem na bolj opazni potki, sledi še tistih nekaj metrov zoprnega sestopa v grapo, ki poteka s sedla Portonat dol proti koči Grauzaria, tudi tukaj uporabim vrv, ki jo namestim v zanko, ki je nameščena okoli skalnega roglja. Vsekakor bi bilo mnogo lažje v obratni smeri, ampak... sledi še dobršen del vzpona po grušču na sedlo Portonat. S sedla hitro premagam tistih nekaj skoraj navpičnih vstopnih metrov, v rinko namestim vrv in po policah jo šibnem na vrh. Srečam štiri sestopajoče. Drugič sem na tem vrhu, vpisne knjige ni, naredim nekaj posnetkov v vse smeri, nekaj spominov na vrhove, na katerih sem že stal in predvsem na Njo, ki mi je odkrila te gore [color=blue:80d54fff11](hvala Marjeta G.)[/color:80d54fff11] in spet nazaj dol po policah. Na sedlu sta še dva od prej sestopajočih, ki se mi zahvalita za nameščeno vrv, ki sta jo seveda z veseljem uporabila. Sedaj bi lahko hitro sestopil do koče, ampak....grem s Portonata na JZ. Tudi tukaj precej zapadnega kamenja in grušča, držim se desno bo steni, kjer tudi večinoma poteka pot. Že precej nizko je na steni napis Cengle dal bec in puščica naravnost dol, kjer pa se seveda ne da, saj je neurje pred leti večinoma odneslo pot. Nadaljujem in zatem pri zadnji grapi oz. manjšem vzponu sledim puščici, ki usmerja dol, sprva levo od grape, potem kar po grapi, spodaj prečenje v levo, tolmunček, kjer dotočim vode in ob jeklenicah ob steni dol proti, globoko dol. Na najnižji točki se po grapi zopet pričnem vzpenjati, nekaj jeklenic olajša vzpon. Končno vstopim v glavno grapo, ampak ta najdaljša, najbolj divja in strma je šele prva. Spodaj so jeklenice potrgane, enako kot pred tremi leti, ko sem tam hodil v obratni smeri. Premagati je treba kar nekaj težjih mest, mogoče slaba II, višje so jeklenice dobre, grapa pa še bolj strma, končno na vrhu, sledi sestop in spet vzpon v drugi grapi, pa spet sedelce in vzpon še po tretji grapi, sledi še zoprn vzpon po melišču do izravnave kjer stoji bivak Feruglio. Kdor misli, da je tukaj težav konec se je uštel, sledi dokaj zoprn sestop, ponekod slaba I, predvsem pa polno šodra, potrebno je še nekaj krajših vzponov za stolpi in stolpiči med katerimi izstopa Torre Medace (veličastno). Spet nekaj sestopa, ki mi ga olajša nekaj starih jeklenic. Za nekim robom že zagledam kočo Grauzaria, sledi odcep proti dolini, ampak že zjutraj me napis na letaku na vratih (Jaz dam tebi dobro vino in...) prepriča, da skočim še do koče. Nadvse prijazno osebje, kakršnega pri nas skoraj ne srečaš, mama zna celo nekaj malega slovensko, zet pa tudi ve kaj je malo pivo. Razloži mi tudi, da je ta napis imel že njegov nono pred I. vojno v Pontebi v Osteriji. Tura zapisana z velikimi črkami, 8 ur prvobitne gorske divjine, samote, veličastnih sten in globokih prepadnih sten. Italijani bi rekli "Solo per experti"

Irena: ponedeljek, 21. julij 2008, ob 9.58 uri

Igor, se popolnoma strinjam; osebje grauzarijske koče zasluži vso pohvalo :!: :!: :!: . Ne toliko zaradi obveščenosti, ampak pripravljenosti pomagati . Ker niso imeli Tabbakovega 1:25000 za prodat, so nam za turo posodili kar svojega - brez garancije, da ga vrnemo. Pogovorili smo se tudi marsikaj, pa nihče od nas ne zna dosti italijanskih besed... Oskrbnica v nasprotju s stereotipom o svojih sonarodnjakih izjemno tekoče govori angleško, cela družina pa zna kar nekaj slovenskih besed.

igorz: ponedeljek, 21. julij 2008, ob 10.23 uri

Točno tako je Irena glede osebja, vsem priporočam obisk. Pa še majhen popravek. Irena je napisala:"Na povratku smo se spustili proti odcepu (desno) poti Pierro Nobilis, ki je bila označena leta 2005 in tablica opozarja, da gre za plezanje II. stopnje". Èe si mislila s sedla Portonat desno, potem je v redu, če pa spodaj na odcepu poti Piero Nobile, potem je potrebno v levo.

matta: torek, 16. september 2008, ob 22.52 uri

Tistim, ki vas je kakor mene prevzela gostoljubnost oskrbnikov koče Grauzaria, kot zanimivost posredujem tale naslov spletne strani, na katere ogled me je povabila gospa: www.equidistanze.it . Naslov, ki odkrije, kaj vse sta doživela na potovanjih, a bo zame žal verjetno za vedno ostalo uganka, ker ne znam italijanskega jezika. Vsekakor si oglejte vsaj zgovorne fotografije njunega potovanja na konjih po Sloveniji 2004, verjetno pa boste pokukali še kam v daljave. Zanimivo in prežeto z ljubeznijo do vetra v laseh. »Širina duha in gostoljubnost« zato najbrž nista umetno priučena obrt ampak izkušnja doživetega… Lep pozdrav Meta

spleza: nedelja, 21. september 2008, ob 14.09 uri

»Širina duha in gostoljubnost« zato najbrž nista umetno priučena obrt ampak izkušnja doživetega…
Prav res Matta, lepo zapisano. Morda bi sam dodal le, da so v hribih k sreči (še) ljudje, z večjim ali manjšim delčkom omenjenega že prirojenega. [size=7:e2c30338c5]P.s. Èestitke za Matkovo Kopo ...[/size:e2c30338c5]