FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mirok1: sobota, 28. junij 2008, ob 13.08 uri; ogledov: 0

Torek 24.6 se ob šesti uri zjutraj zapeljem približno štiri kilometre navzdol po dolini Comoliana. Parkiram na parkirišču pod cesto. Najprej moram trikrat prečiti potok, da pridem do začetka poti št. 389. Vode nisem zajel, ja pa v tem času potok še kar visok. Grem po gozdni cesti navzgor, po dvajsetih minutah se desno odcepi pot proti bivaku Gervasutti, cesta zavije levo, jaz pa še malo po stezi naprej, kjer je na drevesu kažipot, ki me usmeri stmo levo navzgor. Dve uri se se pot dviguje navzgor in preči skoraj celo pobočje gore, na koncu se požene strmo navzgor in me pripelje na vršni greben. Najprej se odpravim na desni višji vrh. Sprva je pot še malo izsekana, potem se pa spustim na severno stran in se po gamsjih stečinah prebijam počasi naprej. Vmes sem celo strgal hlače kupljene v Nepalu. Za tri dolarje so dale dosti skozi. Nekako le pridem na vrh. Vročina v rušju je kot v peklu. So pa razgledi enkratni, predvsem Cima dei Preti je božanska. Se bo treba tudi nanjo povzpeti! Sledi mukotrpen povratek nazaj. Ko pridem do razpotja skočim še na levi vrh. Na njem so lani zgradili anteno in s tem tudi pokvarili njegovo prijetnost. Razgled na Cimo dei Vieres in Vacalizzo pa ostane. Vrnem se po isti poti nazaj, vmes pa se v dolini še malo kopam v bližnjem potoku. Ni še prav topel, ampak osvežitev v vročini prijetno dene. Odpeljem se nazaj pod kočo Pordenone. Lp!

mirok1: sobota, 28. junij 2008, ob 13.08 uri

Torek 24.6 se ob šesti uri zjutraj zapeljem približno štiri kilometre navzdol po dolini Comoliana. Parkiram na parkirišču pod cesto. Najprej moram trikrat prečiti potok, da pridem do začetka poti št. 389. Vode nisem zajel, ja pa v tem času potok še kar visok. Grem po gozdni cesti navzgor, po dvajsetih minutah se desno odcepi pot proti bivaku Gervasutti, cesta zavije levo, jaz pa še malo po stezi naprej, kjer je na drevesu kažipot, ki me usmeri stmo levo navzgor. Dve uri se se pot dviguje navzgor in preči skoraj celo pobočje gore, na koncu se požene strmo navzgor in me pripelje na vršni greben. Najprej se odpravim na desni višji vrh. Sprva je pot še malo izsekana, potem se pa spustim na severno stran in se po gamsjih stečinah prebijam počasi naprej. Vmes sem celo strgal hlače kupljene v Nepalu. Za tri dolarje so dale dosti skozi. Nekako le pridem na vrh. Vročina v rušju je kot v peklu. So pa razgledi enkratni, predvsem Cima dei Preti je božanska. Se bo treba tudi nanjo povzpeti! Sledi mukotrpen povratek nazaj. Ko pridem do razpotja skočim še na levi vrh. Na njem so lani zgradili anteno in s tem tudi pokvarili njegovo prijetnost. Razgled na Cimo dei Vieres in Vacalizzo pa ostane. Vrnem se po isti poti nazaj, vmes pa se v dolini še malo kopam v bližnjem potoku. Ni še prav topel, ampak osvežitev v vročini prijetno dene. Odpeljem se nazaj pod kočo Pordenone. Lp!