FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mirok1: sobota, 28. junij 2008, ob 14.22 uri; ogledov: 0

Sreda 25.6. Ker ne vem kakšna je napoved startam že pred peto zjutraj. Èaka me dolga in naporna tura. S parkirišča se povzpnem do koče Pordenone. Od koče po desni poti št.349 proti dolini Val Monfalcon di Cimoliana. Tudi v tej dolini so ujme napravile svoje. Vzpenjam se čez velika prodišča navzgor. Na višini približno 1800m se levo odcepi pot na sedlo Comoliana, jaz pa grem še približno deset minut po markirani poti naprej. Na travnatem svetu ob potočku zavijem levo proti grapi, ki se izteka ispod krnice. Ob poti se pojavi celo studenček, ki priteče izpod skale. Ko je stezice konec se pojavijo travniki po katerih se 400 višinskih metrov dvignem navzgor. Markacij ni, redki možici, samo navzgor. Kar naenkrat sem pod grapo, kjer na začetku uzrem dve piki. Zadel sem iz prve. Po grapi začnem desno navzgor. Možici so redki, markacije še bolj. Hitro napredujem. Toda glej ga šmenta. Pod skokom in kaminom se pojavi sneg. Kako bom prišel čez. Je več kot tri metre visok, lestve nimam. Kaj bom zdaj. Hočem se vrniti. Ne ne bom se. Zagrizem na desni strani snega direktno v steno navzgor. Oprimki so majhni, stopi še manjši. Že tedaj sem razmišljal, kako pa nazaj. Vrv v avtu. Skala je mokra. Zlezem malo nad višino snega. Grem po steni v levo, malo se spustim. vmes nabijem celo štiri stopnje v sneg, morda mi bodo nazaj prav prišli. Spustim se nazaj v grapo. Skok in kamin nad njim kot najtežje mesto na gori mi nista delala težav. Iz kamina prestopim na stanski majhen greben. Potem se držim bolj levo, sem ter tja kakšen možic. Pod vrhom je še en kamin, toda skala je kompaktna tako da sem kmalu na vrhu. Pozdravi me lesen zmahan križ. Uspelo mi je, toda misli so spodaj v grapi pri snegu. Razgledi so enkratni, znane in neznane špice. Popolna divjina,nikjer žive duše. Fantastično okolje, sam z gorami. Kar naenkrat sem nazaj v grapi pri snegu. Prečim nad njim, treba se bo samo spustiti navzdol teh nekaj metrov nazaj v grapo. Ne gre, cvikam. 4 malo preveč nafrej navzdol. Vrnem se nazaj na sneg, vzamem nahrbtnik, ga navežem na prusik in malo spustim in na koncu vržem v grapo. Po prečki se vrnem do konca snega in se spustim v grapo. Na desni gledano navzdol je v snegu luknja in uspe se mi stisniti skoznjo. Rešen sem. Vrnem se navzdol do razpotja in grem po poti 360 na prelaz Comoliana. Povzpnem se še več kot 300 višinskih metrov po moje najgrši grapi v življenju, pa sem jih obdelal kar nekaj. V spomin nanjo mi bo ostal en čudovit kamen v obliki srca, katerega sem našel v njej. Tudi tukaj je bil v grapi sneg in sem moral uporabiti vse svoje izkušnje da sem prišel čez njega, za njega in okoli njega. Na prelazu sem se oddahnil. Končno sem ga zagledal stolp Campanile. Splačalo se je mučiti skozi grapo. Res je lepotec nad dolino, manjka mu samo še kakšna nevesta. Naslednje leto bo treba priti v družbi kakšnega prijatelja in zlesti na njega. Najlažja smer je 4 stopnje. Po vpisih v knjigi je ta predel tudi dosti obiskan, toda jaz razen dveh plezalcev in še dveh planincev pri bivaku nisem videl nikogar. Sestopim po zoprni poti skozi dolino Val Montania. Kako prijetno se je bilo po dvanajstih urah nomočiti v tokrat toplejšem potočku. Doživel sem velik dan in bo že držalo: Kdor ni nikoli gora vzljubil, ta je v življenju mnogo izgubil. Èao!

mirok1: sobota, 28. junij 2008, ob 14.22 uri

Sreda 25.6. Ker ne vem kakšna je napoved startam že pred peto zjutraj. Èaka me dolga in naporna tura. S parkirišča se povzpnem do koče Pordenone. Od koče po desni poti št.349 proti dolini Val Monfalcon di Cimoliana. Tudi v tej dolini so ujme napravile svoje. Vzpenjam se čez velika prodišča navzgor. Na višini približno 1800m se levo odcepi pot na sedlo Comoliana, jaz pa grem še približno deset minut po markirani poti naprej. Na travnatem svetu ob potočku zavijem levo proti grapi, ki se izteka ispod krnice. Ob poti se pojavi celo studenček, ki priteče izpod skale. Ko je stezice konec se pojavijo travniki po katerih se 400 višinskih metrov dvignem navzgor. Markacij ni, redki možici, samo navzgor. Kar naenkrat sem pod grapo, kjer na začetku uzrem dve piki. Zadel sem iz prve. Po grapi začnem desno navzgor. Možici so redki, markacije še bolj. Hitro napredujem. Toda glej ga šmenta. Pod skokom in kaminom se pojavi sneg. Kako bom prišel čez. Je več kot tri metre visok, lestve nimam. Kaj bom zdaj. Hočem se vrniti. Ne ne bom se. Zagrizem na desni strani snega direktno v steno navzgor. Oprimki so majhni, stopi še manjši. Že tedaj sem razmišljal, kako pa nazaj. Vrv v avtu. Skala je mokra. Zlezem malo nad višino snega. Grem po steni v levo, malo se spustim. vmes nabijem celo štiri stopnje v sneg, morda mi bodo nazaj prav prišli. Spustim se nazaj v grapo. Skok in kamin nad njim kot najtežje mesto na gori mi nista delala težav. Iz kamina prestopim na stanski majhen greben. Potem se držim bolj levo, sem ter tja kakšen možic. Pod vrhom je še en kamin, toda skala je kompaktna tako da sem kmalu na vrhu. Pozdravi me lesen zmahan križ. Uspelo mi je, toda misli so spodaj v grapi pri snegu. Razgledi so enkratni, znane in neznane špice. Popolna divjina,nikjer žive duše. Fantastično okolje, sam z gorami. Kar naenkrat sem nazaj v grapi pri snegu. Prečim nad njim, treba se bo samo spustiti navzdol teh nekaj metrov nazaj v grapo. Ne gre, cvikam. 4 malo preveč nafrej navzdol. Vrnem se nazaj na sneg, vzamem nahrbtnik, ga navežem na prusik in malo spustim in na koncu vržem v grapo. Po prečki se vrnem do konca snega in se spustim v grapo. Na desni gledano navzdol je v snegu luknja in uspe se mi stisniti skoznjo. Rešen sem. Vrnem se navzdol do razpotja in grem po poti 360 na prelaz Comoliana. Povzpnem se še več kot 300 višinskih metrov po moje najgrši grapi v življenju, pa sem jih obdelal kar nekaj. V spomin nanjo mi bo ostal en čudovit kamen v obliki srca, katerega sem našel v njej. Tudi tukaj je bil v grapi sneg in sem moral uporabiti vse svoje izkušnje da sem prišel čez njega, za njega in okoli njega. Na prelazu sem se oddahnil. Končno sem ga zagledal stolp Campanile. Splačalo se je mučiti skozi grapo. Res je lepotec nad dolino, manjka mu samo še kakšna nevesta. Naslednje leto bo treba priti v družbi kakšnega prijatelja in zlesti na njega. Najlažja smer je 4 stopnje. Po vpisih v knjigi je ta predel tudi dosti obiskan, toda jaz razen dveh plezalcev in še dveh planincev pri bivaku nisem videl nikogar. Sestopim po zoprni poti skozi dolino Val Montania. Kako prijetno se je bilo po dvanajstih urah nomočiti v tokrat toplejšem potočku. Doživel sem velik dan in bo že držalo: Kdor ni nikoli gora vzljubil, ta je v življenju mnogo izgubil. Èao!