FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mirok1: sobota, 28. junij 2008, ob 15.43 uri; ogledov: 0

V sredo zvečer se pripeljem v dolino Val Zemola. Vstopnine ne pobirajo. Je asfaltirana, razen dela pred koncem, katerega obnavljajo. Nad planino Casera di Mela je zapora, kjer je tudi parkirišče. Ker je tudi tukaj park, postavim šotor v gozdu nad parkiriščem. Èetrtek 26. 6. startam uro pozneje ob 6. Nebo nad mano ni najbolj navdušujoče. Po njem se podijo črni oblaki in še bolj črne megle. Bo dež, naj se vrnem, tura je dolga in naporna. Sem trmast, vrnil se bom še lahko. Moja odločitev se je izkazala za pravilno, kajti oblaki in megle so se razkadili in naredil se je čudovit dan. Grem po cesti navzgor proti koči Maniago, na prvem križišču zavijem desno po poti št 374. katera kmalu prečka strugo potoka , se obrne v levo in požene strmo skozi gozd navzgor. Po uri vzpona dosežem pot katera pride s planine Bedin in po desetih minutah sem pri koči. Je kot iz pravljice, samo Janko in Metka še manjkata. Oskrbnik pred kočo kosi travo, cane se ne zmeni zame. Zavijem levo nad kočo kjer se začne pot O. Zandonela. Grem navzgor po sveže obrezani poti skozi samotno dolinico Val de Lausen, ki se konča v kotlu med Durannom in Spallo del Durannom. S kotla se povzpnem na sedlo Forcella della Spallain od tam po grebenu na levo na vrh Spalle. Ko pogledam nazaj vidim mogočno posstavo Durana, kateri kraljuje nad dolino. Tudi na njega se bo treba povzpeti, vendar brez plezanja ni dostopen. Pot gre po grebenu naprej, ne povzpne se na vrhove ves čas gre pod njimi, nekajkrat pa se spusti tudi v škrbine ne severni strani in potem spet navzgor. Najbolj zanimiva se mi je zdela čudovita polica na severni strani pod vrhom Cima di Rodigrave. Zadnji del je bolj grd treba se je spuščati po slabo izsekanem rušju in pa skalni grapi z manjšimi skoki. Šel sem kar bolj ob strani in se držal rušja. Na koncu grape grem spet bolj v desno in pridem na prečno pot, ki pride od koče Maniago. Jaz nadaljujem še naprej do planine Bedin, katera je opuščena. V opuščenem stanu, kateri je obnovljen, so štiri ležišča brez odej. Na planini je veliko cvetja, veliko zelo visokih kopriv, korito z vodo in v bližini potoček. S planine je tudi krasen pogled na Durano in celotno prehojeno pot. Po poti grem naprej in se kmalu spustim do gozdne ceste katera se kar vleče do planine Mela in od tam do bližnjega parkirišča. Pet dni je hitro minilo. Vreme mi je klub letošnji muhavosti bilo naklonjeno, vročine sem navajen , predvsem sem pa odkril še eden redki prvinski delček gorskega sveta kateri me navdihuje in mi daje moči da se spopadam z današnjim čudnim krutim svetom. Pa kmalu nasvidenje doline, gamsi na grebenih in ptički kateri ste mi tako lepo peli v dolini Val Cimolana. Nimam več besed. Èao!

mirok1: sobota, 28. junij 2008, ob 15.43 uri

V sredo zvečer se pripeljem v dolino Val Zemola. Vstopnine ne pobirajo. Je asfaltirana, razen dela pred koncem, katerega obnavljajo. Nad planino Casera di Mela je zapora, kjer je tudi parkirišče. Ker je tudi tukaj park, postavim šotor v gozdu nad parkiriščem. Èetrtek 26. 6. startam uro pozneje ob 6. Nebo nad mano ni najbolj navdušujoče. Po njem se podijo črni oblaki in še bolj črne megle. Bo dež, naj se vrnem, tura je dolga in naporna. Sem trmast, vrnil se bom še lahko. Moja odločitev se je izkazala za pravilno, kajti oblaki in megle so se razkadili in naredil se je čudovit dan. Grem po cesti navzgor proti koči Maniago, na prvem križišču zavijem desno po poti št 374. katera kmalu prečka strugo potoka , se obrne v levo in požene strmo skozi gozd navzgor. Po uri vzpona dosežem pot katera pride s planine Bedin in po desetih minutah sem pri koči. Je kot iz pravljice, samo Janko in Metka še manjkata. Oskrbnik pred kočo kosi travo, cane se ne zmeni zame. Zavijem levo nad kočo kjer se začne pot O. Zandonela. Grem navzgor po sveže obrezani poti skozi samotno dolinico Val de Lausen, ki se konča v kotlu med Durannom in Spallo del Durannom. S kotla se povzpnem na sedlo Forcella della Spallain od tam po grebenu na levo na vrh Spalle. Ko pogledam nazaj vidim mogočno posstavo Durana, kateri kraljuje nad dolino. Tudi na njega se bo treba povzpeti, vendar brez plezanja ni dostopen. Pot gre po grebenu naprej, ne povzpne se na vrhove ves čas gre pod njimi, nekajkrat pa se spusti tudi v škrbine ne severni strani in potem spet navzgor. Najbolj zanimiva se mi je zdela čudovita polica na severni strani pod vrhom Cima di Rodigrave. Zadnji del je bolj grd treba se je spuščati po slabo izsekanem rušju in pa skalni grapi z manjšimi skoki. Šel sem kar bolj ob strani in se držal rušja. Na koncu grape grem spet bolj v desno in pridem na prečno pot, ki pride od koče Maniago. Jaz nadaljujem še naprej do planine Bedin, katera je opuščena. V opuščenem stanu, kateri je obnovljen, so štiri ležišča brez odej. Na planini je veliko cvetja, veliko zelo visokih kopriv, korito z vodo in v bližini potoček. S planine je tudi krasen pogled na Durano in celotno prehojeno pot. Po poti grem naprej in se kmalu spustim do gozdne ceste katera se kar vleče do planine Mela in od tam do bližnjega parkirišča. Pet dni je hitro minilo. Vreme mi je klub letošnji muhavosti bilo naklonjeno, vročine sem navajen , predvsem sem pa odkril še eden redki prvinski delček gorskega sveta kateri me navdihuje in mi daje moči da se spopadam z današnjim čudnim krutim svetom. Pa kmalu nasvidenje doline, gamsi na grebenih in ptički kateri ste mi tako lepo peli v dolini Val Cimolana. Nimam več besed. Èao!