FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

hari: torek, 1. julij 2008, ob 22.56 uri; ogledov: 0

[size=9:aa951ac3c9]Lani me je nek Mitja nagovoril za tisto dolgo pot iz Dunje, po ferati Norina na Strmo peč in tam sem videl, da se za temi našimi Julijci še nekaj zanimivega in neznanega skriva.[/size:aa951ac3c9] Tokrat smo se odločili in odpravili na Konja, [b:aa951ac3c9]Monte Chiavals[/b:aa951ac3c9] mu pravijo sosedi. Najprej skozi Trbiž, potem pa v Pontebbi zavijemo takoj za podvozom levo proti dolini Val Aupa. V kraju Fratis, na levi ugledamo Crete di Gleris o Settepicche, ne moreš zgrešiti teh sedem ostric. Zapelješ proti njim, saj je cesta do izhodišča lepo asfaltirana. Pred zapornico pustimo prevoze. Ker Monte Chiavals leži skrit za čudovitimi Cime de Gleris je to povsem dovolj, da očarani pogledi na drzne špice zadovoljijo jutranje želje po raziskovanju. Peterica se nas hitro opremi in ajd proti ostricam. Nekaj korakov in že za dvema ovinkoma najdemo oznako poti 430, ki nas skozi prijeten gozd v hitrih ključih pripelje do razpotja, kjer se odločimo za vzpon skozi Forc. della Pecora, kjer nas pričaka nekaj sneženih jezikov, ki pa niso prav nič v napoto. Stopimo na drugo stran, kjer pogled najprej seže do Creta Grauzaria in Monte Sernio, nato oko potegne še naprej proti zahodu. Izberemo nekaj minut za oddih in sladkanje s seboj prinešenim pecivom. Odpravimo se naprej proti jugu, pod Cima Alta di Gleris, po poti št. 425. Kmalu prispemo do sedla pod Konjem in zavijemo navkreber. Tu se pot loči od daljše, ki pripelje na vrh malo naprej, z južne strani. Tihi borovci čakajo, nekoliko se pooblači, za kanček zapiha. Tik pod vrhom Monte Chiavals-a, začne celo malo škropiti. Nekomu je prišel njegov čas in gora vzame svoj davek ... Sledi nekaj čudnih trenutkov in hitro se ponovno odpravimo nazaj do sedla. Nekaj razmišljanja, par besed in pot proti Forc. della Vaca, kjer najdemo udobno pot za sestop v drugo dolino, proti našemu jutranjemu izhodišču. [url=http://picasaweb.google.com/harik.pzs/MonteChiavals][b:aa951ac3c9]Slikce[/b:aa951ac3c9][/url]

hari: torek, 1. julij 2008, ob 22.56 uri

[size=9:aa951ac3c9]Lani me je nek Mitja nagovoril za tisto dolgo pot iz Dunje, po ferati Norina na Strmo peč in tam sem videl, da se za temi našimi Julijci še nekaj zanimivega in neznanega skriva.[/size:aa951ac3c9] Tokrat smo se odločili in odpravili na Konja, [b:aa951ac3c9]Monte Chiavals[/b:aa951ac3c9] mu pravijo sosedi. Najprej skozi Trbiž, potem pa v Pontebbi zavijemo takoj za podvozom levo proti dolini Val Aupa. V kraju Fratis, na levi ugledamo Crete di Gleris o Settepicche, ne moreš zgrešiti teh sedem ostric. Zapelješ proti njim, saj je cesta do izhodišča lepo asfaltirana. Pred zapornico pustimo prevoze. Ker Monte Chiavals leži skrit za čudovitimi Cime de Gleris je to povsem dovolj, da očarani pogledi na drzne špice zadovoljijo jutranje želje po raziskovanju. Peterica se nas hitro opremi in ajd proti ostricam. Nekaj korakov in že za dvema ovinkoma najdemo oznako poti 430, ki nas skozi prijeten gozd v hitrih ključih pripelje do razpotja, kjer se odločimo za vzpon skozi Forc. della Pecora, kjer nas pričaka nekaj sneženih jezikov, ki pa niso prav nič v napoto. Stopimo na drugo stran, kjer pogled najprej seže do Creta Grauzaria in Monte Sernio, nato oko potegne še naprej proti zahodu. Izberemo nekaj minut za oddih in sladkanje s seboj prinešenim pecivom. Odpravimo se naprej proti jugu, pod Cima Alta di Gleris, po poti št. 425. Kmalu prispemo do sedla pod Konjem in zavijemo navkreber. Tu se pot loči od daljše, ki pripelje na vrh malo naprej, z južne strani. Tihi borovci čakajo, nekoliko se pooblači, za kanček zapiha. Tik pod vrhom Monte Chiavals-a, začne celo malo škropiti. Nekomu je prišel njegov čas in gora vzame svoj davek ... Sledi nekaj čudnih trenutkov in hitro se ponovno odpravimo nazaj do sedla. Nekaj razmišljanja, par besed in pot proti Forc. della Vaca, kjer najdemo udobno pot za sestop v drugo dolino, proti našemu jutranjemu izhodišču. [url=http://picasaweb.google.com/harik.pzs/MonteChiavals][b:aa951ac3c9]Slikce[/b:aa951ac3c9][/url]

mcotar: sreda, 2. julij 2008, ob 7.42 uri

Tudi Chiavals je eden od "cukrčkov" Karnijskih Alp. Z Ivanom sva se 8.junija nanj povzpela iz Val Albe (stranska dolina Val Aupe). Mojstrsko speljana pot (mulatjera)štev. 428 naju je vodila proti bivaku Bianchi. Prenočišča največ uporavljajo obiskovalci Zuc dal Bora. Od tam sva se najprej mislila povzpeti na škrbino Fonderis pod Crostisem , pa naju je pot zavrnila . Pot je bila mestoma zasuta in to prav nad prepadi - nekajkrat sva za prehode uporabila vrv, vendar sva se odločila za vrnitev. Ko sva se obrnila, se je pred nama bohotil Chiavals . Nanj sva sledila po označeni poti od bivaka. Pot mestoma dokaj strma, na vršnem delu zračna.Ko sva bila prvič pred nekaj leti na Chiavalsu, nisva srečala žive duše- kot že mnogokje v Karniji. Tokrat pa je Konj sprejel kar nekaj obiskovalcev - Furlane, Italijane in Slovence. Enega je obdržal zase...... Pri sestopu po isti poti tudi sončni žarki niso mogli stopiti mračnih misli, ki so se kar nekaj časa motale po glavi.... lep poletni dan

igorz: sreda, 2. julij 2008, ob 20.42 uri

Ja kje ste pa sedaj od Monte Chiavalsa dobili Konja. Jaz tega nisem nikjer zasledil, mogoče se motim, vem pa, da je Monte Cavallo ali Rosskofel po slovensko tudi Konjski špik. In še to, najboljše izhodišče za Monte Chiavals je iz kraja Moggio Udinese.

hari: sreda, 2. julij 2008, ob 21.44 uri

Zakaj že Moggio Udinese?

igorz: sreda, 2. julij 2008, ob 22.01 uri

Ker je bistveno bližje kot iz Tablje. Iz Pradisa se pripeljemo precej visoko in pot je lepa, pa še krožno turo se da narediti dol proti kasarnam oz. cesti, ki pripelje do predorov.

hari: sreda, 2. julij 2008, ob 23.01 uri

[size=9:30425e26c8]@igorz:[/size:30425e26c8] Iz Fratis-a smo se pripeljali na 1100m in poti navzgor je bilo za tisoč višincev, kar pa je enako kot bi se zapeljal na Pradis in mimo prometnega znaka, ki prepoveduje promet motornih vozil. Moja varianta se mi je zdela najboljša izbira in prav je bilo tako. Morda naslednjič izberem tvoj predlog. [size=9:30425e26c8]@mcotar:[/size:30425e26c8] Izgleda, da smo bili skupaj na gori. :)

igorz: četrtek, 3. julij 2008, ob 19.12 uri

Izhodišče je bilo nekoliko nižje, ker sem avto pustil pri znaku, ki prepoveduje promet, ampak vseeno ni panike, prvi del je skoraj raven, potem se pa res postavi malo pokonci, ampak je pri bivaku Bianchi tako lepa travca in lepi razgledi, da pozabiš na tisti strmi del. Z vrha pa seveda pod Cime Gleris in po lepi poti nazaj dol do kasarne in del po cesti, pa spet malo presekaš in kar padeš na izhodišče do avtomobila. Seveda pa je še eno lepo prečenje iz vasi Dordola preko bivaka Cjasut dal Sjor, tako za jesenske dni.

igorz: ponedeljek, 22. september 2008, ob 18.51 uri

Po vikendu v službi se je bilo treba malo razhodit. Tudi Rafko je bil takoj za in odpravila sva se preko Učje v Rezijo od tam v Mužac in Val Aupo ter naprej v Val Albo. Na parkirišču je že en avto. Jutro je hladno in sprva ravna pot naju kar nekaj časa kljub hitri hoji prav nič ne ogreje, zato si na roke nadenem rokavice. Šele ko prekoračiva suho strugo in se na na drugem bregu pričneva vzpenjati je nekoliko bolje. Pri bivaku Giuseppe Bianchi je že bolje, dva se vzpenjata po Visoki poti C.A.I Mužac proti Zuc dal Boru. Po kratkem postanku se povzpneva po JV grebenu na vrh Chiavalsa. Razgled je kljub delno oblačnemu vremenu prelep, le toplote ni ta prave, zato se kmalu spustiva dol na spodnjo pot in nadaljujeva do Forc. Pecora, malo obujam spomine na lani in: http://www.pzs.si/forum/viewtopic.php?t=3578&highlight=rusei, potem greva do forc. Forchiadice in še nekoliko naprej, kjer zavijeva na pot v levo in dol do ruševin kasarne, nekaj po cesti in stezi nazaj na izhodišče. Pot je letos dodatno označena z lepimi lesenimi kažipoti, popravljena na nekaterih mestih, celo pokošena, seveda iz evropskih sredstev o katerih lahko v Sloveniji za podobne namene le sanjamo. Ker Rafko še ni hodil v teh krajih se zapeljeva preko sedla Cereschiatis v Tabljo, kjer si na osrednjem trgu privoščiva Heinikena, v Ukvah v kmečki trgovini pa še kos Montasia in furlansko salamo, priporočam obisk te trgovine.

brane: ponedeljek, 13. oktober 2008, ob 20.18 uri

Ko sva prejšno nedeljo z Borutom skoraj gazila po 20 cm snegu na poti na Trupejevo poldne, nisva verjela, da bova še opravila kakšno lepo kopno turo. Pa se je obrnilo drugače. Zopet so naju skupaj z Ivanom zvabile Karnijske, letos že četrtič in spet povsem opravičile naša pričakovanja. :lol: Držimo se Stritarjevega opisa in parkiramo zraven koristne table, ki opisuje osupljiv pogled na špičaste vrhove, ki se že kopljejo v jutranjem sončku. Krenemo v levo a markirano stezo na prvo sedlo Ponte di Muro zaradi velikega gradbišča ni lahko najti, zato jo uberemo kar v prvo široko hudourniško grapo ter precej višje v smeri sedla le zavijemo v levo ter naletimo na lepo označeno stezo, ki nas iz senčnega dela jutra popelje naravnost na sončno sedlo, kjer si privoščimo prvi počitek in zaslužene prve grižljaje. Pot se nato slikovito z vseskozi čudovitimi razgledi vije delno skozi ruševje, v glavnem pa je vseskozi odprta, na momente malce zračna, nikakor jo ne gre primerjati z kakšno našo klasično markirano potjo saj ji okoliška divjina daje velik pečat brezpotnosti. Za andrenalinski dodatek poskrbi pot v razbitem svetu tik pod naslednjim sedlom Forcella di Chiavals, kjer zaradi posledic plazu poti na momente zmanjka, najtežji del je na koncu, ko moramo cca 10 m prečiti v desno po povsem zlizanem prodišču, kjer res potrebujemo zanesljiv korak, koncentracijo in pazljivost, kajti nižje pod nami se prodišče konča v povsem prepadnem svetu. Onkraj sedla se nam odpre povsem nov svet z pogledom na prijazen bivak Bianchi, povsem pa nas prevzame višje na levi bahajoči se nesporni prvak Zuc dal Bor, ki mu tu res nihče ne more do živega. Nadaljujemo po skoraj "avgustovski" vročini v desno in kmalu zavijemo na travnato stezico v desno ki vodi na zračen vršni grebenček po katerem v uživaškem poplezavanju osvojimo zelo razgleden vrh. Po malici poležavamo v travi, se napijemo razgledov ter že sestopamo navzdol proti ugledni mulatjeri, ki nas popelje do škrbine della Pecora.Tam zagledamo značilne popackano nakazane smeri za vzpone na dva vrhova z dvojkami, to sta Cima del Muini na desni in Cima del Pecora na levi. Imel si prav prijatelj Gorjan, vrhova sta oba videti kar resna, pustimo jih pri miru z veseljem se ju bomo lotili kdaj drugič v kakšni močni ekipi ter z ustrezno opremo, zelo pa bi bilo dobrodošlo , da če je kdo že bil na teh dveh vrhovih naj poda kakšen svoj vtis. Kar težko se poslovimo od sončka in spustimo se v senčno gruščnato grapo, ki pripelje spodaj v dnu na cesto ter po njej smo kmalu spet pri avtu. Res, lepa tura, toplo jo priporočam, ni predolga, vseskozi hodimo po odprtem razglednem svetu, bolj primerno kot svetuje tudi Gorjan pa jo je primerno zastaviti v naši smeri in ne obratno, zaradi lažjega in krajšega sestopa. P.S. O kakšnem snegu pa na vsej turi ni bilo ne duha in sluha.