FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mirok1: sobota, 19. julij 2008, ob 8.39 uri; ogledov: 0

V torek opoldne 15. junija mimo Trbiža, Tolmezza, čez prelaz Monte Rest do Tramonti di Sopra. Parkiram na zahodnem koncu vasi. Štartam po poti št. 386 katera vodi po cesti v Canale di Meduna. Cesta se po kakšnem kilometru konča in naprej vodi udobna pot ob potoku Tramonti, ki teče po dolini. Voda je čudovito zelena, veliko je samotnih tolmunčkov, ob poti so tudi štiri označena plezališča. Kot zanimivost vse zelenje ob poti do uro in pol oddaljenega nekdanjega zaselka Frassaneitt di Sotto je pokošeno. Prečkal sem nekaj stranskih grap, štiri stare dobro ohranjene mostove. Kmalu za zaselkom pridem do razpotja, pot št . 393 vodi po dolini naprej do prelaza Cuel in naprej v drugo dolino, jaz pa se usmerim desno navzgor po poti št. 386 proti prelazu Frascola do katerega je še 1000 višinskih metrov. Pot je dobro speljana skozi gozd in prečkam še tri grape. Nad tretjo je bila nekoč planina Giavons, del stanu je obnovljen v nekakšen bivak, na vratih piše da je privat, toda vrata niso zaklenjena. Pot se močno povzpne navzgor. Ko se gozd konča vstopim v široko grapo, prave poti ni , toda markacij je dovolj. V velikih skalah v grapi občudujem cvetove zelo redkega šopastega repušnika in pa preproge planik, katere pa še niso v polnem razcvetu. Po dobrih štirih urah z izhodišča sem na prelazu. Odpre se nov pogled v dolino Viellie in planino Chiampis na koncu doline. Po slabe pol ure hoje navzdol pridem do planine in bivaka Casera Chiampis, kjer bom tudi prespal. Bivak ima šestnajst ležišč, mizo, klopi, kuhinjo, blazin ni. Je vzorno urejen. Mimo teče tudi potoček. Večer na planini v popolni divjini je čudovit, dodaten čar pa mu daje skoraj polna luna. Sreda 16. julij startam zgodaj zjutraj. Na planini so meglice, nebo je brez oblačka, sonce vzhaja izza Monte Resta. Uf kakšne barve. Pot se začne takoj za bivakom, je precej zaraščena in zanimivo se je prebijati skozi meter visoke koprive in šavje polne rose. Kmalu je v čevljih župca. Sledi malo gozda, pa sem že kmalu spet v visokih malinah. So zelo polne in užitek bi ji bilo čez kakšnen mesec nabirat. Po kakšni uri nadležnega zelenja, pa tudi stezici je teško slediti, se le ta obrne na levo pod stene Frascole. Po njej pridem na zahodni greben, s katerega sem lansko leto v aprilu smučal na planino. Z njega je krasen pogled na južno stran proti morju in na venec gora, ki ga obdajajo. Še malo po skromni stezici in že sem na vrhu Monte Frascole lepotice Karnijskih Predalp. Razgled je enkraten, pogled mi uhaja predvsem proti Monte Restu in Valcadi. Malo obujam spomine. Sušim hlače, preganjam nadležne klope, kar nekaj sem jih dobil v šavju spodaj. Z vrha sestopim po isti poti, kmalu se obrnem v levo v strmo grapo, katera na začetku izgleda neprijetno, na koncu se pa kar dobro izteče. Z dna grape se počasi dvigujem. Ob poti je ogromno planik, morebiti sem jih več videl samo na grebenu Pismoni - Crostis. Napravim krasne posnetke. Pot postane prijaznejša in me privede na prelaz , takoj pa se spusti spet na severno stran in kmalu se združi z mojo včerajšnjo potjo. Spustim se navzdol na planino Chiampis. S planine kakšen kilometer po ravnem prodnatem delu, katerega označujejo možici proti vzhodu. Prečim potok in se desno usmerim v gozd na dobro stezo navzdol po dolini Viellie. Potok je zelo bučen in teče skozi čudovita korita, nekje na sredini je tudi čudovit dvojni slap, previdno se po strmem pobočju tudi spustim do njega, je malo od poti. Zadnji del se še malo dvignem do neizrazitega prelazain nato samo še navzdol do ceste in po njej še kakšnen kilometer do vasi. Ko na koncu v vaški gostilni ob domačih dobrotah in odličnem vinčku podoživljam turo, si mislim take pa že dolgo ne. Je v teh krajih, samotnih dolinah, divjih vrhovih, še tista prvobitnost, katere drugje že dolgo več ni. Še se bo treba vrniti. Pa Lp!

mirok1: sobota, 19. julij 2008, ob 8.39 uri

V torek opoldne 15. junija mimo Trbiža, Tolmezza, čez prelaz Monte Rest do Tramonti di Sopra. Parkiram na zahodnem koncu vasi. Štartam po poti št. 386 katera vodi po cesti v Canale di Meduna. Cesta se po kakšnem kilometru konča in naprej vodi udobna pot ob potoku Tramonti, ki teče po dolini. Voda je čudovito zelena, veliko je samotnih tolmunčkov, ob poti so tudi štiri označena plezališča. Kot zanimivost vse zelenje ob poti do uro in pol oddaljenega nekdanjega zaselka Frassaneitt di Sotto je pokošeno. Prečkal sem nekaj stranskih grap, štiri stare dobro ohranjene mostove. Kmalu za zaselkom pridem do razpotja, pot št . 393 vodi po dolini naprej do prelaza Cuel in naprej v drugo dolino, jaz pa se usmerim desno navzgor po poti št. 386 proti prelazu Frascola do katerega je še 1000 višinskih metrov. Pot je dobro speljana skozi gozd in prečkam še tri grape. Nad tretjo je bila nekoč planina Giavons, del stanu je obnovljen v nekakšen bivak, na vratih piše da je privat, toda vrata niso zaklenjena. Pot se močno povzpne navzgor. Ko se gozd konča vstopim v široko grapo, prave poti ni , toda markacij je dovolj. V velikih skalah v grapi občudujem cvetove zelo redkega šopastega repušnika in pa preproge planik, katere pa še niso v polnem razcvetu. Po dobrih štirih urah z izhodišča sem na prelazu. Odpre se nov pogled v dolino Viellie in planino Chiampis na koncu doline. Po slabe pol ure hoje navzdol pridem do planine in bivaka Casera Chiampis, kjer bom tudi prespal. Bivak ima šestnajst ležišč, mizo, klopi, kuhinjo, blazin ni. Je vzorno urejen. Mimo teče tudi potoček. Večer na planini v popolni divjini je čudovit, dodaten čar pa mu daje skoraj polna luna. Sreda 16. julij startam zgodaj zjutraj. Na planini so meglice, nebo je brez oblačka, sonce vzhaja izza Monte Resta. Uf kakšne barve. Pot se začne takoj za bivakom, je precej zaraščena in zanimivo se je prebijati skozi meter visoke koprive in šavje polne rose. Kmalu je v čevljih župca. Sledi malo gozda, pa sem že kmalu spet v visokih malinah. So zelo polne in užitek bi ji bilo čez kakšnen mesec nabirat. Po kakšni uri nadležnega zelenja, pa tudi stezici je teško slediti, se le ta obrne na levo pod stene Frascole. Po njej pridem na zahodni greben, s katerega sem lansko leto v aprilu smučal na planino. Z njega je krasen pogled na južno stran proti morju in na venec gora, ki ga obdajajo. Še malo po skromni stezici in že sem na vrhu Monte Frascole lepotice Karnijskih Predalp. Razgled je enkraten, pogled mi uhaja predvsem proti Monte Restu in Valcadi. Malo obujam spomine. Sušim hlače, preganjam nadležne klope, kar nekaj sem jih dobil v šavju spodaj. Z vrha sestopim po isti poti, kmalu se obrnem v levo v strmo grapo, katera na začetku izgleda neprijetno, na koncu se pa kar dobro izteče. Z dna grape se počasi dvigujem. Ob poti je ogromno planik, morebiti sem jih več videl samo na grebenu Pismoni - Crostis. Napravim krasne posnetke. Pot postane prijaznejša in me privede na prelaz , takoj pa se spusti spet na severno stran in kmalu se združi z mojo včerajšnjo potjo. Spustim se navzdol na planino Chiampis. S planine kakšen kilometer po ravnem prodnatem delu, katerega označujejo možici proti vzhodu. Prečim potok in se desno usmerim v gozd na dobro stezo navzdol po dolini Viellie. Potok je zelo bučen in teče skozi čudovita korita, nekje na sredini je tudi čudovit dvojni slap, previdno se po strmem pobočju tudi spustim do njega, je malo od poti. Zadnji del se še malo dvignem do neizrazitega prelazain nato samo še navzdol do ceste in po njej še kakšnen kilometer do vasi. Ko na koncu v vaški gostilni ob domačih dobrotah in odličnem vinčku podoživljam turo, si mislim take pa že dolgo ne. Je v teh krajih, samotnih dolinah, divjih vrhovih, še tista prvobitnost, katere drugje že dolgo več ni. Še se bo treba vrniti. Pa Lp!