FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

igorz: sobota, 26. julij 2008, ob 19.21 uri; ogledov: 0

Avtorja vodnika Karnijska potepanja sta o tej gori zapisala, da je to Dolomitska lepotica v Karniji, ki je zaradi napornih prodišč in začinjenega vršnega dela izvrsten in zahteven cilj za gorniške sladokusce. Obiskal sem jo danes. Po približno dveh km za Forni di Sopra v smeri passo Mauria zavijem v levo in še kak km in pol po cesti, ki vodi proti koči Giaf, od tam naprej je cesta zaprta za javni promet. Sprva nekaj 10 m po cesti, potem pri koritu z vodo v desno in po lepi gozdni poti vse do koče, ki je nenavadno lepo okrašena (rože, balončki, šotor za kočo). Od tam naprej grem po poti 346, ki se zložno vzpenja vse do sedla Scodavacca. Prav s sedla gre po melišču desno gor pot 344, vendar se je bolje držat nekoliko bolj desno (rdeče pike) so lažji prehodi, kmalu smo na škrbini Tacca del Cridola, odprejo se prečudoviti pogledi na stolpe in stolpiče ter drzne ojstrice. Kažipot in rdeče pike nas usmerijo v levo, kjer se začne bolj resni del vzpona. Kmalu sledi nekaj metrski odsek, ki ga je treba preplezat, takih mest je potem do vrha vsaj še 5, toda le dve sta malo težji, sicer pa ves čas po grapah in grebenčkih. Prečenja v desno in levo pa spet nazaj, ponekod tudi izpostavljeno, predvsem pa povsod precej grušča. Pri križu na vrhu skrinja z majhno beležnico, ki je tam že vse od leta 1995, med prvimi sta vpisana prav Slovenca. (Mogoče bo dal kak komentar mirok). Žal se preko Piave prav veliko ne vidi saj je gore že zagrnila megla, zato pričnem s sestopom. Vrv uporabim le na enem mestu, srečam še pet Italijanov (žal jih kasneje ujame nevihta prav na gori). Nad najtežjimi mesti je nekaj svedrovcev in celo en rjav klin. S škrbine Tacca del Cridola sestopim na severno stran, melišče zelo spominja na tisto z forca Alpine pod Cretonom del Culzei proti bivaku Damjana Gobo, tokrat grem proti bivaku Aldo Miranda Vaccari. Ko stopim pred bivak prvič zagrmi, potem se vlije dež, počakam dobre pol ure, ki jih izkoristim za manjši prigrizek, potem pa pod pelerino ob rahlem dežju in nenehnem grmenju vzpon na Forco del Cridola, pa sestop po poti 340 do koče Giaf, kjer je vse pripravljeno za poročno slavje, zato grem kar naprej in v slabe pol ure sem že pri avtomobilu. 8 ur uživanja ob pogledih na fantazijske stolpe in stolpiče, drzne stene, doline, lepe rožice, kapljice ujete v zelene macesnove veje in gamse, ki so se nenavadno mirno pasli. Vredno obiska, vršni del I.-II. Priporočljivo varovanje z vrvjo.

igorz: sobota, 26. julij 2008, ob 19.21 uri

Avtorja vodnika Karnijska potepanja sta o tej gori zapisala, da je to Dolomitska lepotica v Karniji, ki je zaradi napornih prodišč in začinjenega vršnega dela izvrsten in zahteven cilj za gorniške sladokusce. Obiskal sem jo danes. Po približno dveh km za Forni di Sopra v smeri passo Mauria zavijem v levo in še kak km in pol po cesti, ki vodi proti koči Giaf, od tam naprej je cesta zaprta za javni promet. Sprva nekaj 10 m po cesti, potem pri koritu z vodo v desno in po lepi gozdni poti vse do koče, ki je nenavadno lepo okrašena (rože, balončki, šotor za kočo). Od tam naprej grem po poti 346, ki se zložno vzpenja vse do sedla Scodavacca. Prav s sedla gre po melišču desno gor pot 344, vendar se je bolje držat nekoliko bolj desno (rdeče pike) so lažji prehodi, kmalu smo na škrbini Tacca del Cridola, odprejo se prečudoviti pogledi na stolpe in stolpiče ter drzne ojstrice. Kažipot in rdeče pike nas usmerijo v levo, kjer se začne bolj resni del vzpona. Kmalu sledi nekaj metrski odsek, ki ga je treba preplezat, takih mest je potem do vrha vsaj še 5, toda le dve sta malo težji, sicer pa ves čas po grapah in grebenčkih. Prečenja v desno in levo pa spet nazaj, ponekod tudi izpostavljeno, predvsem pa povsod precej grušča. Pri križu na vrhu skrinja z majhno beležnico, ki je tam že vse od leta 1995, med prvimi sta vpisana prav Slovenca. (Mogoče bo dal kak komentar mirok). Žal se preko Piave prav veliko ne vidi saj je gore že zagrnila megla, zato pričnem s sestopom. Vrv uporabim le na enem mestu, srečam še pet Italijanov (žal jih kasneje ujame nevihta prav na gori). Nad najtežjimi mesti je nekaj svedrovcev in celo en rjav klin. S škrbine Tacca del Cridola sestopim na severno stran, melišče zelo spominja na tisto z forca Alpine pod Cretonom del Culzei proti bivaku Damjana Gobo, tokrat grem proti bivaku Aldo Miranda Vaccari. Ko stopim pred bivak prvič zagrmi, potem se vlije dež, počakam dobre pol ure, ki jih izkoristim za manjši prigrizek, potem pa pod pelerino ob rahlem dežju in nenehnem grmenju vzpon na Forco del Cridola, pa sestop po poti 340 do koče Giaf, kjer je vse pripravljeno za poročno slavje, zato grem kar naprej in v slabe pol ure sem že pri avtomobilu. 8 ur uživanja ob pogledih na fantazijske stolpe in stolpiče, drzne stene, doline, lepe rožice, kapljice ujete v zelene macesnove veje in gamse, ki so se nenavadno mirno pasli. Vredno obiska, vršni del I.-II. Priporočljivo varovanje z vrvjo.

mirok1: sobota, 26. julij 2008, ob 21.24 uri

Monte Cridolo bi med mojimi več kot sto vrhovi v Karnijcih uvrstil na častno tretje mesto. Prvi ostane Zuc dal Bor, vzpon in še težji spust čez tisti odlom, drugi smučanje čez ledena pobočja Monte Cogliansa, takrat sem bil še precej mlajši, danes se sigurno ne bi spustil. Prvič sem se okoli Cridole potikal po policah in grapah pred petnajstimi leti, pa nisem vedel da je ona. Njeno sliko sem videl v eni knjigi v knjigarni v Tolmezzu. Ponovno sem se vrnil v ta predel leta 2005 , vendar so bile grape na začetku poti tako podrte, da sem se kmalu obrnil in se povzpel na Cimo di Miaron. Na Cridolo sva se z Muso povzpela 31.oktobra 2005 v čudovitem vremenu. Tisti dan sem se nekam slabo počutil, korak je bil težak, vendar sem bil na najtežjih delih že pravi gams. Najtežji se mi je zdel zadnji del čez skok in po grapi navzgor. Navzgor sva se držala bolj desne, navzdol pa se mi je zdela bolj primerna kontra smer. Občudoval sem Muso kateri je manjkalo nekaj cm, ampak so jo leta težkih tur z menoj kar dodobra utrdila. Na koncu sva v bivaku Varcari spila steklenico vina. Skratka nepozabna tura, kristalno čisto nebo, nikjer žive duše. Varovala se nisva nič. Lp Miro!

matta: sobota, 26. julij 2008, ob 22.56 uri

»Danes pa je žal tako, da so tudi najbolj skriti kotički, po zaslugi medijev, stvar prve izbire in na voljo brez posebnega truda. Vseeno pa egositično upam, da bo to zadnje neokrnjeno območje v naši bližini še nekaj časa ostalo pozabljeno.« Že dober mesec nazaj sem hotela izzvati Igorja, da mi pomaga pri iskanju prehoda na Cimo Giaf (nsproti Cridole), pa sem zaradi zgoraj citiranega besedila in opozoril o menda prevelikem navalu na Karnijce zaradi naših »pogovorov« - beri opisov - le skromno komentirala Mirov vzpon na Valcaldo. Zdaj vidim, da je Igor in morda še kdo drug brez moje krivde šaril tam okrog in prav nič ne dvomim, da se bo tudi vračal tja. Ne sprejemam torej očitkov, le pomoč. (Sem že malo odrasla, se vam ne zdi?) Prošnja seveda tudi ostalim obiskovalcem tega prelepega kotička: če bo kdo našel prehod na Cimo Giaf s sedla Scodavacca (težave naj bi ne presegale II. težavnostne stopnje), naj mi prosim napiše dva stavka v pomoč. Igor se mi zdi ravno prav nabrit, da bi mu lahko uspelo, pa tudi drugim ljubiteljem samotnih poti bom sledila. Skica vzpona kaže, da le-ta prične tik za sedlom, torej nekaj korakov naprej od odcepa za sedlo Taccia, na levi strani seveda. S Cridole je moč videti stolpe in stolpiče Cime Giaf, med katerimi se skrivajo prehodi, ni pa mogoče zanesljivo razbrati pravega začetka poti nad meliščem. Ker res zelo težko in počasi hodim, bi mi raziskovanje pravega vstopa vzelo preveč časa in energije (rada bi na vrh, seveda), ki je vam, po opisih sodeč, res ne manjka. Smem računati na pomoč močnejših kavalirjev? Hvaležna za napotke lepo pozdravljam Meta P.S Pridni, pridni, da se vam ne bo »strenalo« in boste kar tam ostali. Meni se je skoraj, na Cridoli. V ušesih mi še zdaj zveni neka popevka: »La Cridola bella…«, pa nihče ne ve zanjo. Jo kdo pozna?

igorz: nedelja, 27. julij 2008, ob 7.50 uri

Vem, da nekaterim ni všeč, da se objavlja opise skritih gorskih kotičkov, ampak vsaj kar se tiče Karnijskih Alp menim, da velike bojazni za naval ne bo. Za Slovence je vse skupaj enostavno predaleč, razen nas, ki smo bolj na zahodu. Tudi Italijanov prav veliko ne srečam, vzhodnjaki se tu in tam sicer že potikajo, vendar jih te gore posebej ne zanimajo, oni hodijo na gore zvenečih imen. Meni je Karnijce pred leti odkrila Marjeta in skupaj sva jih že kar nekaj obiskala, potem so izšla Karnijska potepanja in šele potem je prišel internet. Vsak si pač po svoje širi gorniška obzorja. Na nekatere greš enkrat, na druge se vračaš. Težko bi sestavil kakšno lestvico, veliko lepega sem doživel tam, tudi na takih, kjer so varovala. Je pa seveda tudi pomembno kdaj v letu greš na kakšno goro. Vsekakor bo na nekatere treba tudi pozimi. Žal tudi meni čas, pa ne samo to, predstavlja velik problem, zato trenutno obiskujem le tiste, ki so že opisane in si kakšnih posebnih raziskovanj stranskih vrhov pač ne morem privoščit, zato glede Cime Giaf ne morem nič pomagati, razen to, da se gre s Tacce na Cridolo v levo, na Cimo Giaf, bi torej bilo treba v desno, če prideš na Tacco s sedla Scodavacca. V te kraje se bom sigurno še vrnil, saj jih že kar nekaj let, lahko bi rekel načrtno obiskujem. Vmes me seveda potegne še kam drugam. Upam, da se bo našel kdo, ki več ve o tem, Lp

mirok1: torek, 29. julij 2008, ob 18.11 uri

Meta čar gora je da tudi sama najdeš kakšen pristop, ne pa da bi ti opisali vsak kamenček, vejo za katero se boš prijela, šla levo ali desno. Bil sem na Cimi Giaf, ko morebiti sploh še nisi vedela kje so Karnijske Alpe, jaz pa z enim starim zmahanim zemljevidom. Pa brez zamere. Lp Miro!

matta: torek, 29. julij 2008, ob 23.41 uri

Meta čar gora je da tudi sama najdeš kakšen pristop, ne pa da bi ti opisali vsak kamenček, vejo za katero se boš prijela, šla levo ali desno.
Saj bi bila lahko še užaljena, pa danes nisem prepirljiva. Grdo bi rekla, da so potem ti forumi namenjeni več ali manj samohvali, pa v resnici ne mislim tako slabo o gorskih potepuhih, tudi vaše opise prav rada preberem. Nisem si pa mislila, da je moje vprašanje mogoče primerjati s tistim: Kako najlažje na Triglav in koliko sendvičev potrebujem na poti? Melišče pod Cimo Giaf je kar precej obširno in strmo, oznake, ki bi usmerila že z markirane poti, ni, dva moja prijatelja v lanskem letu nista mogla najti "zanesljivega znamenja", ki bi dišalo po nekem začetku poti, pa smo potem raje šli na Cridolo, ker tudi tam še nismo bili, seveda. Za to "neugotovitev" sta potrebovala eno uro, meni pa v zadnjem času faktor dva ne zadošča več vedno. Lahko mirno prihranite nasvet, naj ostanem doma... Ko sem javnosti povedala (ne na tem forumu, ker ga še ni bilo), da je pot na vrh Zuc dal Bora podrta (sama sem se nekako prišlepala gor - javno izpričana norost), jeklenice z Vevnice na Strug popravljene in obvoz (po Miheliču) ni več potreben, pot v dolino "Rio degli uccelli" na Monte Brizzio zaprta, sentiero attrezzato "Olivato" zaprta zaradi podora, takrat tudi Stritarji še niso izdali vodnika za te kraje. Tudi o novi zavarovani poti na Muzcih sem pripovedovala z namenom, da bi uživali tudi drugi... Še več je seveda tega, česar ne vem..., nisem videla, pa bi rada. Kaj čem? Jokat, ker mi Miro ne pove, kako se pride na Cimo Giaf? Ne, ne... Se bom že znašla. Grem pa dva krat pogledat. Tudi v Kurjo dolino sem šla dva krat, pa bi bilo mogoče tisto ključno mesto prav enostavno opisati. Da o Krnički gori ne govorim.. 100 metrov za vodo levo. Prijateljica pravi, da je "nobl", ker sva zgrešili in jo potem mahnili na Mrzlo goro po eni novi varianti, dol v Belsko Kočno je bila pa res velelica v enem od gamsjih prehodov. No, pozabila sem, za katerim grmom... Saj ostaneva prijatelja? Pozdrav Meta

Bojan_A: sobota, 18. julij 2009, ob 18.17 uri

Včeraj sva bila z Domnom na Monte Cridoli in uživala v razglednih na skalne stolpe: http://alturl.com/qa65