FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mirok1: ponedeljek, 28. julij 2008, ob 0.27 uri; ogledov: 0

Iz Timaua se v četrtek 24.julija zgodaj zjutraj odpeljem do Palluze. Tam se malo vozim naokoli, da najdem odcep za Naunino. Po zelo strmi, ovinkasti asfaltirani cesti se peljem navzgor. Ko zmanjka asfalta, še kar tišim naprej, ko pa na smereki zagledam oznako 405 se ustavim in parkiram ob cesti. Mulatjera je dobro speljana skozi gozd in kot taka ni naporna. Na višini 1600m je gozda konec in počasi se začnejo odpirati pogledi. Na 1900m pa se že pokažeta omenjena vrhova, malo jezero, planina Montelago, veliko jezero pa je skrito pod njo. Na to višino pripelje tudi makadamska cesta z druge strani in je v dobrem stanju. Do bližnjega Paulara ni daleč. Z vrha je dober razgled, včerajšnji Gamspitz je kar nekam sramežljivo spodaj. V bližini na grebenu se pase nekaj krav. Èez nekaj časa prideta še dve dekleti z majhnim kužkom. Študentki turizma, domačinki, tekoče govorita angleško. Ja časi se spreminjajo, včasih Italijani, pa angleščina, španska vas. Po prijetnem klepetu se kmalu vrneta nazaj. Jaz pa se malo spustim nazaj po poti, vmes naberem eno vrečko materine dušice, katere je polno pobočje. Zanimivo, zadnja leta nabiram rožice v tujini. Prečim v levo po poti 404 nad planino, zagledam večje jezero. Ob njem se pasejo kravce. Zavijem po varianti 404b kar naravnost navzgor na Monte Dimon. Z njega je zelo lep razgled na Grauzario, Sernio in pa tudi na naše Julijce z mojim Jalovcem na čelu. Z vrha grem še malo po grebenu naprej, potem pa kar navzdol čez strme trave, prečkam cesto in že sem pri jezeru. Malo namočim noge, voda je bolj hladna, v njej so tudi ribice. Tudi kravce so se približale in me zvedavo ogledujejo. Dam jim malo starega kruha. Dvignem se še do planine, do pastirske staje in stanu. Vse zgleda bolj zapuščeno, pastirja ni videti. Grem po cesti na preval, še zadnji pogled na idiliko in že se spuščam po poti navzdol. Kaj naj rečem tura za dušo, čudovit, ne prevroč dan, veter je že dopoldne pojenjal. Bo pa treba priti še pozimi in malo presmučat te vrhove. Èao!

mirok1: ponedeljek, 28. julij 2008, ob 0.27 uri

Iz Timaua se v četrtek 24.julija zgodaj zjutraj odpeljem do Palluze. Tam se malo vozim naokoli, da najdem odcep za Naunino. Po zelo strmi, ovinkasti asfaltirani cesti se peljem navzgor. Ko zmanjka asfalta, še kar tišim naprej, ko pa na smereki zagledam oznako 405 se ustavim in parkiram ob cesti. Mulatjera je dobro speljana skozi gozd in kot taka ni naporna. Na višini 1600m je gozda konec in počasi se začnejo odpirati pogledi. Na 1900m pa se že pokažeta omenjena vrhova, malo jezero, planina Montelago, veliko jezero pa je skrito pod njo. Na to višino pripelje tudi makadamska cesta z druge strani in je v dobrem stanju. Do bližnjega Paulara ni daleč. Z vrha je dober razgled, včerajšnji Gamspitz je kar nekam sramežljivo spodaj. V bližini na grebenu se pase nekaj krav. Èez nekaj časa prideta še dve dekleti z majhnim kužkom. Študentki turizma, domačinki, tekoče govorita angleško. Ja časi se spreminjajo, včasih Italijani, pa angleščina, španska vas. Po prijetnem klepetu se kmalu vrneta nazaj. Jaz pa se malo spustim nazaj po poti, vmes naberem eno vrečko materine dušice, katere je polno pobočje. Zanimivo, zadnja leta nabiram rožice v tujini. Prečim v levo po poti 404 nad planino, zagledam večje jezero. Ob njem se pasejo kravce. Zavijem po varianti 404b kar naravnost navzgor na Monte Dimon. Z njega je zelo lep razgled na Grauzario, Sernio in pa tudi na naše Julijce z mojim Jalovcem na čelu. Z vrha grem še malo po grebenu naprej, potem pa kar navzdol čez strme trave, prečkam cesto in že sem pri jezeru. Malo namočim noge, voda je bolj hladna, v njej so tudi ribice. Tudi kravce so se približale in me zvedavo ogledujejo. Dam jim malo starega kruha. Dvignem se še do planine, do pastirske staje in stanu. Vse zgleda bolj zapuščeno, pastirja ni videti. Grem po cesti na preval, še zadnji pogled na idiliko in že se spuščam po poti navzdol. Kaj naj rečem tura za dušo, čudovit, ne prevroč dan, veter je že dopoldne pojenjal. Bo pa treba priti še pozimi in malo presmučat te vrhove. Èao!

mcotar: četrtek, 31. julij 2008, ob 7.37 uri

Z Ivanom sva se omenjena hriba lotila v drugi polovici aprila, ko je bilo še obilo snega. V Naunini nama je prijazen domačin svetoval, da je morda bolj primerno izhodišče grad Valdaier (1340 m) nad vasico Ligosullo. In res, od tam sva krenila desno, najprej po označeni poti 404, potem pa kar naravnost navzgor na greben. Na cca 1600m sva si nadela krplje, saj sta sonce in obilo snega naredila svoje.Zelo razgleden greben, po njegovem hrbtu sva prišla najprej na 1990m visoki Neddis, se nato spustila na križišče poti 404 in 456 ter se povzpela na Dimon in nato še na Monte Paularo. Oba vrhova sta bila večino časa v oblakih, tako da je martinčkanje na vrhu odpadlo. Sestopila sva po makadamski cesti ( ki jo omenja Miro),seveda v zgornjem delu popolnoma zalito s snegom in ponekod le po ograji na ovinkih veš, da stopaš po cesti. Sonce je tudi že pokazalo svojo moč in kar utrujena po šestih urah in pol pri gradu " zašpilila klobaso". Na začetku poti pri gradu je v smeri Paulara oznaka za MTB turo in med brskanjem po internetu kasneje odkrila, da jo obiskujejo tudi Slovenci. V danih razmerah pot ni bila tehnično zahtevna,ves dan sva uživala v samoti, na vsej poti nisva srečala nikogar. Predvidevam, da bo Miro na teh pobočjih užival s smučmi. lep poletni pozdrav

igorz: ponedeljek, 16. februar 2009, ob 18.25 uri

Le zakaj bi hodil vedno na iste turne smuke, ko pa je toliko gora in toliko lepih turni smeri. Tudi Karnijske Alpe jih imajo in nekaj sem imel že ogledanih. Z Rafkotom se zapeljeva v Paluzzo, pa naprej v Treppo Carnico in še naprej v Ligosullo. Od tam po lepo pluženi cesti do Albergo Castel Valdaier, pravi mali grad. Na parkirišču je bil avto karabinjerjev, pobočja nad parkiriščem pa presmučana in prehojena kot kakšen M. Cocco. Seveda, ko pa je to eden najbolj priljubljenih turnih smukov tam okoli. Hitro se napraviva in že se vzpenjeva po nekdanjem smučišču proti Monte Neddisu. Ko doseževa greben je nadaljevanje prav lagodno po širokem položnem hrbtu skoraj vse do vrha. Razgledi neverjetni, motila je le oblačnost, ki ni dajala prave svetlobe. Sledi kratek spust na sedelce z kažipoti, potem pa spet navzgor na Monte Dimon 2043 m. Tukaj bi lahko nadaljevala po grebenu, vendar raje snameva pse in se spustiva dol proti jezeru Dimon, večinoma trda kloža, ko prečiva južno pobočje ponovno nadeneva pse in sledi še nekaj lagodnega vzpona na vrh Monte Paulara. Naokoli same znane in že obiskane gore, Cuestalta, Creta di Timau, Pal Picolo, Cellon, Creta di Colina, Chinevate, Coglians, Monte Volaia, pa daleč zadaj Antelao, Monte Cridola, Pramagiore in še in še, seveda tudi naši Julijci pa Montaž, Viš, pa krasna Sernio in Grauzaria, ter bližnja Zermula, Creta di Aip, Salinchet. Skratka s svojimi 2043 m, prav toliko je visok tudi Dimon, je Paularo odličen razglednik. Odsmučava dol do jezera, ki je seveda pod globokim ledom in snegom, pa spet pse nazaj in vzpon nazaja na Monte Neddis, od tam pa le še dol po širnih prostrastvih. Lepo in še se vrnemo. Vračala sva se po cesti v Paularo, ki pa ni vedno plužena, tokrat je bila, zato je bolj sigurno iz Paluzze. Priporočam, posebnih težav ni.