FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

brane: ponedeljek, 28. julij 2008, ob 10.29 uri; ogledov: 0

V soboto smo se odpravili na še eno lepo "Karnijsko" po Stritarjevem vodniku. :D Pot do izhodišča za gornike iz osrednje Slovenije je precej dolga in menim da je pod št. 27 iz knjige ( višje številke praviloma pomenijo tudi večjo oddaljenost ) še ravno na robu za turo za en dan, vse nadaljne ture pomenijo da si je treba vzeti vsaj dva dni. ( Kar zavidamo Igorjuz, ki ima bližja izhodišča ). Torej na prelazu Plockenpass poiščemo pot št.146, ki vodi zelo kratek čas po gozdu in nato preide v krasno travnato mulatjero ki se kmalu odcepi na desno na pot št. 147, ki privede na široko travnato sedlo Creste Verde. Tam že razgledujemo po zanimivih ostankih iz 1.svet.vojne ter si malce oddahnemo. Od tam krenemo levo v sprva lažja nato pa čedalje zahtevnejša travnato skalnata pobočja Crete di Collina. Vseskozi je smer lepo značilno popackana, zahtevnost pa kot opisuje vodnik med I in II stopnjo, skala čvrsta in uživamo v sončnem prijetnem plezanju. Višje se zadeva umiri, ter zavije v levo na vršni grebenček in na vrh, ki je kar zgledno visok saj meri 2769 m. :) Nadaljujemo zelo kratek čas naprej po grebenu in znajdemo se na razpotju, levo navzdol vodi pot 147 nazaj do izhoddišča v desno pa se začenja slabo ohranjena a lepo markirana mulatjera , ki pelje na sosednji vrh Creta della Chianevate.Dolgo kolebamo, ker se je medtem nebo že stemnilo kajti grebenska pot z nevihto ni prav nič prijetna perspektiva. :? Pa se le odločimo in krenemo.Kmalu nam ni žal, res kot je opisal avtor v vodniku je mulatjera res zelo zanimiva, z polno ostankov zgradb iz vojne, nič zahtevna morda le na dveh mestih malce pokuka do I stopnje. Tik pred vrhom še spust v škrbino in pogled na zadnje strmo pobočje, ki izgleda povsem neprehodno a se izkaže za čisto lepo prehodno le malce je naloženo in je treba seveda popaziti. 8) Na vrhu zaradi oblačnosti samo nekaj fotk in povratek.Pravi Srečkoti saj pri povratku vsenaokoli temno nad nami pa naš prijatelj sonček.Na razpotju dol po strmi travnati stezi in v spodnjem delu na lažjo ferato, kjer nas končno ulovi ploha z lažjo intezivnostjo . :evil: Povratek do avta, še odličen kapuchino v restavraciji na prelazu ter dolga pot domov. Lepa tura, novo okolje, zanimiva mulatjera, travnata krasna pobočja, uživaško plezanje ter zmerna dolžina ( za celo turo smo v zmernem tempu z vmesnimi postanki porabili dobrih osem ur ) dajejo vzponu na oba vrhova, če izvzamemo pretnjo pred nevihto na oba vrhova zelo visoko oceno. Se imeli lepo: Brane, Gorjan in Irena. :D

brane: ponedeljek, 28. julij 2008, ob 10.29 uri

V soboto smo se odpravili na še eno lepo "Karnijsko" po Stritarjevem vodniku. :D Pot do izhodišča za gornike iz osrednje Slovenije je precej dolga in menim da je pod št. 27 iz knjige ( višje številke praviloma pomenijo tudi večjo oddaljenost ) še ravno na robu za turo za en dan, vse nadaljne ture pomenijo da si je treba vzeti vsaj dva dni. ( Kar zavidamo Igorjuz, ki ima bližja izhodišča ). Torej na prelazu Plockenpass poiščemo pot št.146, ki vodi zelo kratek čas po gozdu in nato preide v krasno travnato mulatjero ki se kmalu odcepi na desno na pot št. 147, ki privede na široko travnato sedlo Creste Verde. Tam že razgledujemo po zanimivih ostankih iz 1.svet.vojne ter si malce oddahnemo. Od tam krenemo levo v sprva lažja nato pa čedalje zahtevnejša travnato skalnata pobočja Crete di Collina. Vseskozi je smer lepo značilno popackana, zahtevnost pa kot opisuje vodnik med I in II stopnjo, skala čvrsta in uživamo v sončnem prijetnem plezanju. Višje se zadeva umiri, ter zavije v levo na vršni grebenček in na vrh, ki je kar zgledno visok saj meri 2769 m. :) Nadaljujemo zelo kratek čas naprej po grebenu in znajdemo se na razpotju, levo navzdol vodi pot 147 nazaj do izhoddišča v desno pa se začenja slabo ohranjena a lepo markirana mulatjera , ki pelje na sosednji vrh Creta della Chianevate.Dolgo kolebamo, ker se je medtem nebo že stemnilo kajti grebenska pot z nevihto ni prav nič prijetna perspektiva. :? Pa se le odločimo in krenemo.Kmalu nam ni žal, res kot je opisal avtor v vodniku je mulatjera res zelo zanimiva, z polno ostankov zgradb iz vojne, nič zahtevna morda le na dveh mestih malce pokuka do I stopnje. Tik pred vrhom še spust v škrbino in pogled na zadnje strmo pobočje, ki izgleda povsem neprehodno a se izkaže za čisto lepo prehodno le malce je naloženo in je treba seveda popaziti. 8) Na vrhu zaradi oblačnosti samo nekaj fotk in povratek.Pravi Srečkoti saj pri povratku vsenaokoli temno nad nami pa naš prijatelj sonček.Na razpotju dol po strmi travnati stezi in v spodnjem delu na lažjo ferato, kjer nas končno ulovi ploha z lažjo intezivnostjo . :evil: Povratek do avta, še odličen kapuchino v restavraciji na prelazu ter dolga pot domov. Lepa tura, novo okolje, zanimiva mulatjera, travnata krasna pobočja, uživaško plezanje ter zmerna dolžina ( za celo turo smo v zmernem tempu z vmesnimi postanki porabili dobrih osem ur ) dajejo vzponu na oba vrhova, če izvzamemo pretnjo pred nevihto na oba vrhova zelo visoko oceno. Se imeli lepo: Brane, Gorjan in Irena. :D

igorz: ponedeljek, 28. julij 2008, ob 19.01 uri

Lepo, lepo, le majhen popravek Creta di Collina je visoka 2689, Creta della Chianevate pa dejansko 2769 m, sicer pa sem lani o tem že pisal, včasih so se menda iste teme oz. gore združevale in mislim, da ni potrebno odpirati novih. No bo marfi povedal.