FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

hari: nedelja, 17. avgust 2008, ob 15.35 uri; ogledov: 0

Malo sem tuhtal kam bi človek padel in si privoščil nekoliko oddiha in pozabil na vsakdan. Hribi, to ja, ampak kateri? Poletni dopust da pač nekaj dni več in se splača odriniti malo dlje od domačih gora, torej, če ne v Karnijo, pa v Dolomite. Tokratna pravilna odločitev je bila skupina [b:500c91d3c3]Pale[/b:500c91d3c3]. Ničesar nisem vedel o tej skupini, mi je pa bilo ime izredno všečno in odločitev je bila sprejeta. Najprej sem govoril, da gremo v Pale di San Martino, pa to ni bilo ravno povsem pravilno namreč, čudoviti vrh nad San Martino-m di Castrozza se imenuje Pala di San Martino in je s svojimi 2982 metri za nas navadne, kljub čudovitemu rdečemu bivaku na vrhu, povsem nedostopen. Mogoče se kje prileze nanj s severnih strani, južna stena pa je tista, ki sprejema samo plezalce. Se pa ime [b:500c91d3c3]Pale di San Martino[/b:500c91d3c3] drži te skupine in se verjetno tudi takšen uporablja. Premalo sicer poznam Dolomite, da bi lahko ocenil v katero skupino po lepoti, spadajo Pale, meni osebno v eno izmed čudovitih Dolomitov. Torej, nekaj poletnih trenutkov v Palah oz., v krajih [url=http://picasaweb.google.com/harik.pzs/SanMartinoDiCastrozzaInTonadico]San Martino di Castrozza[/url], Tonadico, Siror, Fiera di Primiero, Transaqua, Mezzano, Imer in vrhovih nad njimi. Skratka, najprej potrebujete voljo, čas, odločitev in primerno vreme. Nato bo prav prišlo še nekaj šoldov in zemljevid [b:500c91d3c3]Tabacco 022[/b:500c91d3c3], ki ga v njihovih koncih kupite za 2€ ceneje kot pri nas v kod&kam. Sicer ta dva evra nič ne pomenita glede na cene, ki vas napadejo v San Martinu in okolici. Najboljše, da plačujete s plastiko, se vsaj ne vidi kako hitro kupček hlapi. Zemljevid že imamo zdaj pa še dostop do teh krajev. Varianta Ljubljana - Sežana - Portogruaro - Pordenone - Vittorio Veneto - Belluno - Feltre - Fiera di Primiero, bo kar pravšnja. Èas iz Lj do San Martino di Castrozza bi bil nekje okvirno pet ur, odvisno od postankov na poti, razpoložljivega časa in cestnih omejitev. Najina dostopna pot je bila [url=http://www.viamichelin.com/viamichelin/gbr/dyn/controller/Itineraires?strStartCityCountry=1746&strStartAddress=&strStartMerged=Ljubljana&strDestCityCountry=612&strDestAddress=&strDestMerged=San+Martino+di+Castrozza&choiceType=1&x=45&y=11&ie=UTF-8][b:500c91d3c3]takšna[/b:500c91d3c3][/url]. Sicer sva že doma preiskala možnosti nočitev in ker sva po lanskoletnih izkušnjah v dolomitskih kočah želela izbrati cenejšo nastanitev, sva izbrala kampiranje. V tem področju je na razpolago troje, za nas primernih kampov. Tistega za izključno kamperje ne štejem zraven. Torej, izbira je camp Sass Maor tik San Martino di Castrozza (cenovno neugoden), camp Imer Calavise v Imer-ju in camp Castelpietra v dolini Valle de Canali. Slednji ima pozicijo najlepšo in tudi cene so ugodne. Kamp premore vse kar človek potrebuje za nekajtedensko bivanje v njem. Je urejen, čist in opremljen z vso infrastrukturo. Zraven dveh/štirih Nemcev in štiristo Italijanov sva bila edina Slovenca daleč na okoli na teh koordinatah. Na vrhu Vezzane nama je en domorodec povedal, da je pred časom srečal štiri Slovence v koči Madonna, so šli plezat tako, da ve od kje prihajava. [b:500c91d3c3]Cima della Vezzana[/b:500c91d3c3] Najvišja v Palah je gotovo [url=http://www.summitpost.org/mountain/rock/154847/cima-della-vezzana.html]Cima della Vezzana[/url], kjer ji njene višine nihče ne more oporekati in ki s svojimi 3192 metri nad morjem kraljuje v senci lepotcev in lepotic okoli sebe. Prvi sosed, najlepši ob njej, Cimon della Pala ji s svojimi 3184 metri pobere vse kar ji pritiče, razen višine. Kljub temu je gora dobro in številčno obiskana, kar seveda omogoča več poti speljanih na njo, še posebej tista, ki pripelje gondolo pod hrib La Rosetta. Midva sva se odločila, da se vzpneva na Vezzano po ferati Bolver - Lugli ([b:500c91d3c3]E[/b:500c91d3c3]) in se vrneva preko prevala Travignolo po dolini Valle dei Cantoni in sedla Passo Bettega do Rif. Rosetta - Pedroti in nato z gondolo v Pale di San Martino. V primeru, da bi gondolo zamudila, pa bi jo mahnila peš v dolino. No, zadeva se je v štartu malo zakomplicirala, saj do jutranje žičnice nisva prišla ob napovedani osmi uri ampak malo kasneje, nato so se zgrnili nad Palami čudni oblaki in megleno jutro in nisva bila več prepričana, glede na prebrane opise v vodnikih, kaj točno narediti. Glede na zahtevnostno stopnjo ferate sva se odločila, da jo izpustiva in se najprej zapeljeva z gondolo na plato pod La Rosetto in tam odločiva kako in kaj. Za nameček je še pot iz La Rosette zaradi podora zaprta tako, da sva bila zdaj že na pol zmešana kako dol, če zamudiva gondolo. Ker pa še nihče ni ostal gori ali pa v "luftu" sva rekla kakor koli že, greva v hribe. Kot novinca v tem predelu sveta sva dodobra preučila s seboj prinešene zemljevide in vodničke in se držala napisanega, kar naju je kar drago stalo. Namreč, vso spoštovanje g. A. Mašeri za Èudovite Alpe, vendar pri Cima della Vezzana je napisal opis dokaj pretirano zahteven glede na njegovo dejansko stanje. Morda je v zgodnjem poletju res snežišče neprehodno brez zimske opreme, v visokem poletju pa se ga v vsakem primeru da izogniti, če si ne želiš malo uživaškega smučanja po ostankih snežišč. Skratka v treh različnih vodnikih je zapisano, da dobro imeti s seboj dodatna tehnična pomagala in midva sva vlekla vso zimsko kramo in še štrik s seboj na vrh. Razumljivo, od vsega tega nisva potrebovala ničesar razen sončnih očal in litra tekočine. Tudi oblaki in meglice so bile vsepovsod drugje, samo na Vezzani ne tako, da bi tisto famozno ferato tudi lahko opravila brez težav in tudi njen opis se mi zdaj zdi, da bi lahko v vodniku bil malo pretirano opisan. Ne vem, drugi dan se nisva več držala vodničkov ampak sva kar šla na izbrani vrh in si sproti dodeljevala možno in izvedljivo pot, zimsko opremo pa sva kar lepo pospravila v "kuferam" avtomobila. Cima della Vezzana naju je po poti 716 prav lepo pospremila do vrha in nazaj, kjer sva vmes še skočila na le nekaj višincev oddaljeni Il Nuvolo (3074m). Na La Rosetto, ki je tik nad zgornjo postajo gondole nisva hodila, čeprav je le dobrih sto metrov višje od postaje in ki je gotovo najbolj množično obiskani vrh v vseh Palah. Tipac na vrhu [url=http://picasaweb.google.com/harik.pzs/CimaDellaVezzana][b:500c91d3c3]C.ma della Vezzana[/b:500c91d3c3][/url] nama je povedal tudi nekaj koristnih podatkov in kam se naj na tem nekajdnevnem potepanju spustiva, da bova videla srčiko Pale di San Martino in tako sva tudi naslednji dan z izbiro cilja Croda di Val di Roda, storila.

hari: nedelja, 17. avgust 2008, ob 15.35 uri

Malo sem tuhtal kam bi človek padel in si privoščil nekoliko oddiha in pozabil na vsakdan. Hribi, to ja, ampak kateri? Poletni dopust da pač nekaj dni več in se splača odriniti malo dlje od domačih gora, torej, če ne v Karnijo, pa v Dolomite. Tokratna pravilna odločitev je bila skupina [b:500c91d3c3]Pale[/b:500c91d3c3]. Ničesar nisem vedel o tej skupini, mi je pa bilo ime izredno všečno in odločitev je bila sprejeta. Najprej sem govoril, da gremo v Pale di San Martino, pa to ni bilo ravno povsem pravilno namreč, čudoviti vrh nad San Martino-m di Castrozza se imenuje Pala di San Martino in je s svojimi 2982 metri za nas navadne, kljub čudovitemu rdečemu bivaku na vrhu, povsem nedostopen. Mogoče se kje prileze nanj s severnih strani, južna stena pa je tista, ki sprejema samo plezalce. Se pa ime [b:500c91d3c3]Pale di San Martino[/b:500c91d3c3] drži te skupine in se verjetno tudi takšen uporablja. Premalo sicer poznam Dolomite, da bi lahko ocenil v katero skupino po lepoti, spadajo Pale, meni osebno v eno izmed čudovitih Dolomitov. Torej, nekaj poletnih trenutkov v Palah oz., v krajih [url=http://picasaweb.google.com/harik.pzs/SanMartinoDiCastrozzaInTonadico]San Martino di Castrozza[/url], Tonadico, Siror, Fiera di Primiero, Transaqua, Mezzano, Imer in vrhovih nad njimi. Skratka, najprej potrebujete voljo, čas, odločitev in primerno vreme. Nato bo prav prišlo še nekaj šoldov in zemljevid [b:500c91d3c3]Tabacco 022[/b:500c91d3c3], ki ga v njihovih koncih kupite za 2€ ceneje kot pri nas v kod&kam. Sicer ta dva evra nič ne pomenita glede na cene, ki vas napadejo v San Martinu in okolici. Najboljše, da plačujete s plastiko, se vsaj ne vidi kako hitro kupček hlapi. Zemljevid že imamo zdaj pa še dostop do teh krajev. Varianta Ljubljana - Sežana - Portogruaro - Pordenone - Vittorio Veneto - Belluno - Feltre - Fiera di Primiero, bo kar pravšnja. Èas iz Lj do San Martino di Castrozza bi bil nekje okvirno pet ur, odvisno od postankov na poti, razpoložljivega časa in cestnih omejitev. Najina dostopna pot je bila [url=http://www.viamichelin.com/viamichelin/gbr/dyn/controller/Itineraires?strStartCityCountry=1746&strStartAddress=&strStartMerged=Ljubljana&strDestCityCountry=612&strDestAddress=&strDestMerged=San+Martino+di+Castrozza&choiceType=1&x=45&y=11&ie=UTF-8][b:500c91d3c3]takšna[/b:500c91d3c3][/url]. Sicer sva že doma preiskala možnosti nočitev in ker sva po lanskoletnih izkušnjah v dolomitskih kočah želela izbrati cenejšo nastanitev, sva izbrala kampiranje. V tem področju je na razpolago troje, za nas primernih kampov. Tistega za izključno kamperje ne štejem zraven. Torej, izbira je camp Sass Maor tik San Martino di Castrozza (cenovno neugoden), camp Imer Calavise v Imer-ju in camp Castelpietra v dolini Valle de Canali. Slednji ima pozicijo najlepšo in tudi cene so ugodne. Kamp premore vse kar človek potrebuje za nekajtedensko bivanje v njem. Je urejen, čist in opremljen z vso infrastrukturo. Zraven dveh/štirih Nemcev in štiristo Italijanov sva bila edina Slovenca daleč na okoli na teh koordinatah. Na vrhu Vezzane nama je en domorodec povedal, da je pred časom srečal štiri Slovence v koči Madonna, so šli plezat tako, da ve od kje prihajava. [b:500c91d3c3]Cima della Vezzana[/b:500c91d3c3] Najvišja v Palah je gotovo [url=http://www.summitpost.org/mountain/rock/154847/cima-della-vezzana.html]Cima della Vezzana[/url], kjer ji njene višine nihče ne more oporekati in ki s svojimi 3192 metri nad morjem kraljuje v senci lepotcev in lepotic okoli sebe. Prvi sosed, najlepši ob njej, Cimon della Pala ji s svojimi 3184 metri pobere vse kar ji pritiče, razen višine. Kljub temu je gora dobro in številčno obiskana, kar seveda omogoča več poti speljanih na njo, še posebej tista, ki pripelje gondolo pod hrib La Rosetta. Midva sva se odločila, da se vzpneva na Vezzano po ferati Bolver - Lugli ([b:500c91d3c3]E[/b:500c91d3c3]) in se vrneva preko prevala Travignolo po dolini Valle dei Cantoni in sedla Passo Bettega do Rif. Rosetta - Pedroti in nato z gondolo v Pale di San Martino. V primeru, da bi gondolo zamudila, pa bi jo mahnila peš v dolino. No, zadeva se je v štartu malo zakomplicirala, saj do jutranje žičnice nisva prišla ob napovedani osmi uri ampak malo kasneje, nato so se zgrnili nad Palami čudni oblaki in megleno jutro in nisva bila več prepričana, glede na prebrane opise v vodnikih, kaj točno narediti. Glede na zahtevnostno stopnjo ferate sva se odločila, da jo izpustiva in se najprej zapeljeva z gondolo na plato pod La Rosetto in tam odločiva kako in kaj. Za nameček je še pot iz La Rosette zaradi podora zaprta tako, da sva bila zdaj že na pol zmešana kako dol, če zamudiva gondolo. Ker pa še nihče ni ostal gori ali pa v "luftu" sva rekla kakor koli že, greva v hribe. Kot novinca v tem predelu sveta sva dodobra preučila s seboj prinešene zemljevide in vodničke in se držala napisanega, kar naju je kar drago stalo. Namreč, vso spoštovanje g. A. Mašeri za Èudovite Alpe, vendar pri Cima della Vezzana je napisal opis dokaj pretirano zahteven glede na njegovo dejansko stanje. Morda je v zgodnjem poletju res snežišče neprehodno brez zimske opreme, v visokem poletju pa se ga v vsakem primeru da izogniti, če si ne želiš malo uživaškega smučanja po ostankih snežišč. Skratka v treh različnih vodnikih je zapisano, da dobro imeti s seboj dodatna tehnična pomagala in midva sva vlekla vso zimsko kramo in še štrik s seboj na vrh. Razumljivo, od vsega tega nisva potrebovala ničesar razen sončnih očal in litra tekočine. Tudi oblaki in meglice so bile vsepovsod drugje, samo na Vezzani ne tako, da bi tisto famozno ferato tudi lahko opravila brez težav in tudi njen opis se mi zdaj zdi, da bi lahko v vodniku bil malo pretirano opisan. Ne vem, drugi dan se nisva več držala vodničkov ampak sva kar šla na izbrani vrh in si sproti dodeljevala možno in izvedljivo pot, zimsko opremo pa sva kar lepo pospravila v "kuferam" avtomobila. Cima della Vezzana naju je po poti 716 prav lepo pospremila do vrha in nazaj, kjer sva vmes še skočila na le nekaj višincev oddaljeni Il Nuvolo (3074m). Na La Rosetto, ki je tik nad zgornjo postajo gondole nisva hodila, čeprav je le dobrih sto metrov višje od postaje in ki je gotovo najbolj množično obiskani vrh v vseh Palah. Tipac na vrhu [url=http://picasaweb.google.com/harik.pzs/CimaDellaVezzana][b:500c91d3c3]C.ma della Vezzana[/b:500c91d3c3][/url] nama je povedal tudi nekaj koristnih podatkov in kam se naj na tem nekajdnevnem potepanju spustiva, da bova videla srčiko Pale di San Martino in tako sva tudi naslednji dan z izbiro cilja Croda di Val di Roda, storila.

mariborcan: nedelja, 17. avgust 2008, ob 16.03 uri

Bil sem na ferrati Bolver-Lugli leta 2004. Nekaj mest je še kar zahtevnih, no spet pa nič pretiranega. Ti jo priporočam, če boš imel spet kdaj priliko. Midva sva pa takrat izpustila vrh Cime della Vezzana (od bivaka je zgledalo kar daleč pa je pošla motivacija, da bi rinila v tisti strmi šoder), za kar mi je zdaj kar malo žal, tako da tudi za mene popravni izpit, če bo kdaj primerna priložnost (samo zaradi tega mogoče vseeno ni tja za hoditi, ko je pa toliko ciljev, ki čakajo).

hari: ponedeljek, 18. avgust 2008, ob 12.13 uri

Samo zaradi tiste ferate se ne bom vračal tja, gotovo bo to zaradi povsem drugih želja, ki pa bodo itak počakale do novih prostih dni. No, tisti strmi šoder traja največ trideset višinskih metrov, potem naprej je kamen sprijet, tako kot Dolomiti so. Uradno je od bivaka nekje ena ura, gor pa prilezeš prej kot to, pa tudi vsi časi, ki so na označbah napisani, so zelo realni. Takoj, ko se dvigneš od Passo Travignolo do sedelca med Il Nuvolo in levo grebenčkom proti Cima della Vezzana, je pot povsem lepo kamnita. Sicer se na tej [url=http://picasaweb.google.com/harik.pzs/CimaDellaVezzana/photo#5235043843309772178][b:c18cbe42b1]slikci[/b:c18cbe42b1][/url] lepo vidi, kako gre pot po grebenčku levo od snežišča in ga preči ravno pri delti na desno stran in gre potem spet po desnem grebenu čez položno snežišče na vrh. Nič težavnega in nič neizvedljivega. Tista "kao" strma snežišča so pod Travignolo, kar pa že sam poznaš.