FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mirok1: ponedeljek, 25. avgust 2008, ob 22.13 uri; ogledov: 0

Petek 22 avgusta parkiram pri zapuščeni stavbi nad Jagovčevo kmetijo. Še prej vprašam gospodarja za dovoljenje. Cesta navzgor je zaprta za javni promet, jaz grem po označeni prečni poti navzgor. Po izhodu iz gozda pridem na Jagovčevo planino, s pastirjem se samo pozdraviva in že grem naprej na sedlo, kjer se odcepi na desno kar precej zahtevna lovska pot čez seveozahoden greben, občasno je označena z rdečimi pikami. Nekaj metrov pod vrhom piše, nur fur geubte: samo za izkušene. Do vrha nisem srečal nikogar, na vrhu pa ogromno ljudi, kateri pridejo z bližnje Eisenkappler Hutte. Razgledi dobri, debelušni korošci in korošice, sitni otroci, mali psi kateri bevskajo, me ne navdušujejo preveč, tako da jo kmalu ucvrem na drugo stran dol, do križišča dveh poti, potem pa kar po gebenu naprej do druge grape, kjer se po levem robu ob rušju spuščam navzdol. Po okoli 150 višinskih metrih v čudoviti dolinici zasledim rdeče črte in tudi skromno stezico. Prečim do širokega melišča in kar po njemu navzdol. dokler ne pridem na stezo po kateri sem se zjutraj vzpenjal in po njej do izhodišča. Prava tura za iskalce novih izzivov, v popolni divjini, saj razen trum na vrhu, nisem srečal nikogar. Lp!

mirok1: ponedeljek, 25. avgust 2008, ob 22.13 uri

Petek 22 avgusta parkiram pri zapuščeni stavbi nad Jagovčevo kmetijo. Še prej vprašam gospodarja za dovoljenje. Cesta navzgor je zaprta za javni promet, jaz grem po označeni prečni poti navzgor. Po izhodu iz gozda pridem na Jagovčevo planino, s pastirjem se samo pozdraviva in že grem naprej na sedlo, kjer se odcepi na desno kar precej zahtevna lovska pot čez seveozahoden greben, občasno je označena z rdečimi pikami. Nekaj metrov pod vrhom piše, nur fur geubte: samo za izkušene. Do vrha nisem srečal nikogar, na vrhu pa ogromno ljudi, kateri pridejo z bližnje Eisenkappler Hutte. Razgledi dobri, debelušni korošci in korošice, sitni otroci, mali psi kateri bevskajo, me ne navdušujejo preveč, tako da jo kmalu ucvrem na drugo stran dol, do križišča dveh poti, potem pa kar po gebenu naprej do druge grape, kjer se po levem robu ob rušju spuščam navzdol. Po okoli 150 višinskih metrih v čudoviti dolinici zasledim rdeče črte in tudi skromno stezico. Prečim do širokega melišča in kar po njemu navzdol. dokler ne pridem na stezo po kateri sem se zjutraj vzpenjal in po njej do izhodišča. Prava tura za iskalce novih izzivov, v popolni divjini, saj razen trum na vrhu, nisem srečal nikogar. Lp!

mush: ponedeljek, 8. september 2008, ob 9.32 uri

Zanima me, koliko stane vstopnina za prevoz s kombijem do Eisenkappler Hutte?

geppo: ponedeljek, 8. september 2008, ob 10.50 uri

Mi smo bili pred nekaj meseci pri koči. Zmedlo nas je, da ni noben pobiral cestnine v hiški nekaj km. pred kočo. Na hiški je bil cenik in mislim da je bila cestnina za PERSON W. - os. avto 5 evr. Torej bi bila za kombi med 7 in 10 evr. Do koče nismo šli in smo direkt iz parkirišča štartali na vrh. Tako smo spregledali, da se cestnina plačuje v koči in hiška služi le za občasne kontrole vozil, ki se vračajo. Ta sistem smo potem poštudirali, ko smo obiskali Košutnikov Turn iz avstrijske strani. Na parkirišču je bilo polno opozoril, kje naj bi se plačala cestnina - hiška na začetku ceste je bila pa tudi zaprta in prazna. Na parkirišču je bilo polno policijskih vozil, tako smo takoj plačali cestnino. Imeli smo srečo, da nas niso ulovili ko smo se vračali iz Obirja, ker bi jim težko razložili, da je bil nesporazum! Lp

gamsar: nedelja, 10. oktober 2010, ob 11.12 uri

Eden zadnjih sončnih vikendov brez snega v visokogorju me je zvabil zopet v gore. Že vsaj eno leto je tlela želja po Obirju. Pot me je vodila prek Železne kaple in Obirskega do sedla Šajda. Že tam se je odprl čudovit pogled na Sela, Setiče in severna ostenja Košute. Skupaj s kolegico sva se poadala na pot. Presenečenje kmalu, ko kar pol metra od poti vsem na očem raste prelep jesenski goban. Le kako, da si ga še nihče ni prilastil? Potem je sledilo vzpenjanje po večinoma smrekovih gozdovih. Gob je bilo vedno manj in manj, pa vseeno lepe rdeče mušnice tu in tam. Pot večkrat preči gozdno cesto, a vsakič je tam smerna tabla rumene barve. Tako označeno ni nikjer v Sloveniji! Res pa je sorazmerno z več tablami manj markacij. Potem me malo zaskrbi, kajti nad sabo zagledam meglo. Skrb je odveč, saj je pas megle sila ozek in kaj kmalu se znajdeva na soncu v čistem ozračju pa tudi gozd postaja vse redkejši. Pogledi zaplavajo tja k severnim ostenjem Grintovcev in Košute. Vsakih nekaj 100m novi razgledi, nova obzorja. Sonce pa, ni ga oblačka, ki bi ga prekril. Zgoraj še zlato obarvani macesni. Potem jata krokarjev. Pri vrhu, kjer se poti prikluči tista iz Eisenkapel hutte pa množica ljudi. Velika večina pride od tam. Do koče je namreč cesta in se pripeljejo. Pozdravljam jih z dober dan. Odgovarjajo različno. Nekateri se potrudijo po slovensko, nekateri ne. Na vrhu na križu pa piše v nemščini: Koroška svobodna in nedeljiva, spomin na plebiscit 1920. Na vrhovih ostajajo taki napisi, ki kažejo premoč nemško govorečih, pa čeprav so vasi pod Obirjem stoletja slovenske!!! Na vrhu pristopi k meni možakar poznih srednjih let in mi z velikim zanosom razlaga v avstrijski nemščini ves razgled. Nekaj ga razumem, nekaj ne. A če napišem, da se je kristalno lepo videlo: Hochalmspitze, Grosglokner, Triglav, Krn, Grintovci, Raduha, Peca, Uršlja gora, Svinja, Golica ter doline Podjuna, Rož, Celovec, bilo je res enkratno. Za sestop sva izbrala pot mimo porušene Reinerjeve koče proti Eisenkapel hute. Ta del poti sva si krajšala s prebiranjem tabel naravoslovne poti, ki so začuda dvojezične. Pri koči sva komaj dobila prosto mizo. Ljudje so v vrsti čakali za pijačo. Na koči ali v njeni okolici nisem našel slovenske besede. Sledil je sestop nazaj proti Šajdi. Ta del poti nisva srečala žive duše. Dejansko je ta pot zelo malo v uporabi, pa vendar zopet odlično označena s tablami. Prek Obirske planine, prek hudourniški grap, gozdnih cest sva prišla do manjšega krščanskega znamenja. Tam sredi gozda, daleč od ljudi so napisane slovenske besede. Malo pod sedlom sva stopila na cesto in že zagledala avto. Narava, razgledi in vreme res enkratni. O slovenski besedi in Slovencih pa, mi pridejo na misel zadnje besede iz pesmi Rož, Podjuna, Zila- v tej zemlji sniva tvoj slovenski sin!!!

panda: nedelja, 10. oktober 2010, ob 19.54 uri

Gamsar: zelo lepo napisano. Èestitke :lol:

msimerl: sreda, 13. oktober 2010, ob 12.07 uri

Cestnina se plačuje v odvisnosti števila oseb v avtomobilu in te nobeden ne preganja če ne plačaš in ni v hiški nikogar. To je pač poslovni rizik, saj ponavadi pobirajo že pri vzponu, lahko pa so pri hiški popoldan in pač plačaš nazaj grede. Nihče te ne preganja s policijo. Oslarija sploh kaj takega pomisliti. Prav tako je interesantna izjava "gamsarja", da na koči in njeni okolici ni našel slovenske besede. Še večja oslarija. Že sam je napisal da so table dvojezične in prav tako je tudi na sami koči - panoramska karta in pojasnila- v slovenščini, zaposleni v koči so Koroški Slovenci in krasno govorijo slovensko - seveda če jih nagovoriš slovensko in tudi večina obiskovalcav na slovenski pozdrav odzdravijo slovensko - seveda malo čuden koroški naglas.

sla: četrtek, 14. oktober 2010, ob 7.56 uri

Mene pa zanima, koliko časa približno potrebuješ za takšno krožno pot?

msimerl: četrtek, 14. oktober 2010, ob 12.56 uri

Na zadnje sem potreboval za pot sedlo Šajda - vrh - koča - sedlo Šajda dobrih sedem ur hoje. Pripominjam, da sem hodil zelooooo počasi in v veliki vročini.