FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Bronson: ponedeljek, 29. september 2008, ob 9.40 uri; ogledov: 0

Ta vikend smo nameravali razrešiti uganko Zahodnih Julijcev, pristop na Forco de la Puartate zahodno od Strme peči, s severa, pa smo zaradi slabega opisa, pomanjkanja časa in hudo strmega rušnatega pobočja, kjer smo iskali prehod, zadevo prestavili na naslednjo sezono. Kot nadomestni cilj smo zlezli na Cimo Robinio oziroma Jovet di Cadramač nad dolino Livinal (na zemljevidu Tabacco označena le s koto 1703 m). Nanjo pripelje "neuradno" markirana pot s križišča poti 619 in 620. Orientacija je nekoliko zapletena (pozorno je treba slediti oznakam in možicem posebej v vršnem delu) in vzpon v zatrep Livinala je nekoliko naporen po suhi strugi, vrh pa je lep, tehnično enostaven in skrajno samoten. V knjigi je v zadnjih 20 letih približno 50 ljudi, od tega smo prvi Slovenci. Razgledi so široki in zelo izvirni, ali ste že videli strašna, pozabljena vrhova Jovet Blanc ali Jof di Miezdi tako od blizu? Turo na Robinio je mogoče enostavno izvesti v enem dnevu iz doline Bele ali s Patoka, v obeh primerih je do vrha 4-5 ur. Slike so [url=http://www.kibuba.com/kks/?content=3&project_id=12&unit_id=212#unit212]tukaj[/url].

Bronson: ponedeljek, 29. september 2008, ob 9.40 uri

Ta vikend smo nameravali razrešiti uganko Zahodnih Julijcev, pristop na Forco de la Puartate zahodno od Strme peči, s severa, pa smo zaradi slabega opisa, pomanjkanja časa in hudo strmega rušnatega pobočja, kjer smo iskali prehod, zadevo prestavili na naslednjo sezono. Kot nadomestni cilj smo zlezli na Cimo Robinio oziroma Jovet di Cadramač nad dolino Livinal (na zemljevidu Tabacco označena le s koto 1703 m). Nanjo pripelje "neuradno" markirana pot s križišča poti 619 in 620. Orientacija je nekoliko zapletena (pozorno je treba slediti oznakam in možicem posebej v vršnem delu) in vzpon v zatrep Livinala je nekoliko naporen po suhi strugi, vrh pa je lep, tehnično enostaven in skrajno samoten. V knjigi je v zadnjih 20 letih približno 50 ljudi, od tega smo prvi Slovenci. Razgledi so široki in zelo izvirni, ali ste že videli strašna, pozabljena vrhova Jovet Blanc ali Jof di Miezdi tako od blizu? Turo na Robinio je mogoče enostavno izvesti v enem dnevu iz doline Bele ali s Patoka, v obeh primerih je do vrha 4-5 ur. Slike so [url=http://www.kibuba.com/kks/?content=3&project_id=12&unit_id=212#unit212]tukaj[/url].

igorz: petek, 24. oktober 2008, ob 19.05 uri

Od kar je nastal predhodni zapis mi je Marjeta ves čas prigovarjala naj se povzpnem na ta vrh in poiščem še Forco di Dogna. Pa sva se danes z Rafkotom zapeljala v Patoc in v svežem jasnem jutru odpravila po poti 620, sprva je to prava cesta, ki je bila zgrajena za potrebe vodovoda oz. vodnega zajetja, naprej pa je lepa steza, ki se od križišča poti, ki pelje proti Pecolu tako položi, da se hodi skoraj po ravnem in to skoraj uro. Ko Rafko že rahlo obupuje, ker se nič ne vzpenjava končno le prideva do križišča s potjo 619, ki vodi dol v zaselek Cadramazzo. V navedenem razpotju je tudi označena smer po grapi navzgor za Cimo Robinio oz. Jovet di Cadramazz. Grapa ni pretirano strma, je pa senčna in prvih 200 m kar precej vodnata, delno tudi zaraščena, ves čas slediva redkim obledelim markacijami (pike, krogci ali črte ter možici) in se kar hitro vzpenjava, posebnih težav ni, le ponekod so skale precej gladke, pa tudi mokra podrast rahlo drsi. Èeprav je nebo brezhibno jasno, vročine ni in kmalu sva v zatrepu R. Livinal pod steno Jovet Blanca in Jof di Miezdi, vmes se kaže strma Forca del Livinal, na videz neprehodna. Iz zatrepa slediva možicem v levo in kmalu sva v bukovem gozdu, kjer na drevesu opaziva nekakšno markacijo, naprej pa obledele črte. Le nekaj korakov slediva navedenim markacijami, potem zavijeva gor proti grebenu, se prebijeva skozi rušje v desno in že sva na Forca di Dogna. Pogled na severno stran proti dolini Dunje je divji, grapa pa se zdi z vrha popolnoma neprehodna, daleč spodaj uzreva stezo (pot 619), ki pripelje iz doline Dunje in po kateri sem hodil lani na Cuel de la Barette. Vrneva se na prej označeno pot in nadaljujeva prečno v levo, markacije (rdeče črte) so večinoma na drevju, ko se to konča pa poskušava slediti uhojenim travam med rušjem, dober znak pa je tudi tu in tam požagano rušje. Sonce lepo greje in kmalu prideva na vrh na katerem stoji precej vitka "piramida". Zadaj za piramido je vgrajena plošča z napisom Robinia Occhini, Monte Guarda (Skutnik) in datum 24.marec 1974. Slabe štiri ure sva potrebovala iz Patoca na vrh. Izpod kamenja izbrskam škatlo z knjigo, ki je stara preko 20 let, eden je bil prav zagnan, saj se je vsako leto povzpel sem gor, včasih tudi dvakrat, zadnji vpisi pa so samo slovenski, midva se vpiševa kot 6. in 7., vmes ta bila še Matija in Jože. Razgleden vrh je kot nalašč za počitek in uživanje v toplem soncu. No potem skleneva, da bi sestopila kar po zahodnem grebenu, do kote 1663 še kar gre med rušjem, od tam pa je greben precej prepaden, zato se vrneva na "označeno" pot, sestopiva v zatrep in greva prav pod steno Jovet Blanca, kjer sva že z vrha videla nekakšno stezico, ki vodi dol ves čas tik ob steni. Steza bolj spominja na gamsjo, pa vendar najdeva ponekod požagane veje, bolj, ko se spuščava, bolj se stezica izgublja, in res že precej nizko opaziva ravno na tej stezici gamsa, ki izgine nekam za rob. Midva mu slediva, teren se postavi vedno bolj pokonci in, ko spodaj že skoraj vidiva pot, je pod nama le še kakih 30 metrov strme grape. Uporabiva vrv s katero si pomagava pri sestopu čez nerodno mesto, še dobrih 200 metrov in že sva na široki poti 620 v bližini mesta, kjer rastejo breze. Sledi le še dolgo potovanja dol do Patoca, ki ga na nekem mestu popestri modras, ki lovi še zadnje tople sončne žarke. Zelo samotno in zelo prvobitno. Zgornji del je označeno brezpotje.

igorz: torek, 14. julij 2009, ob 20.04 uri

Forca di Dogna Marjeti že dve leti ni dala spati, zato sva se danes odpravila v najbolj divje, samotne, nepoznane in veličastno lepe Zahodne Julijce. Za izhodišče sva izbrala vas Patocc. V eni od številnih grap, ki so na skoraj ravni poti naletiva na pravo podrtijo od snežnih plazov, obvoz je spodaj, v eni naslednjih pa ogromno snežišče (vsaj 15 m snega) z pravim snežnim mostom in končno sva na začetku Rio Livinal po katerem poteka pot. Kot sem predvideval naju je v spodnjem delu spremljala voda in gladke skale, ves čas po ogromno drevja in vej, ki jih je sneg in plazovi stisnil k tlom. Prebijanje je bilo na trenutke prav mučno, zato sva se usmerila bolj v desno pod steno, kjer sva nadaljevala po "gamsji stečini". Ko sva prišla do tja, kjer sem še lani mislil, da je Forca di Dogna, sva ugotovila, da to ni to. Malo sva se razgledala in Marjeta je zaključila, da je navedena škrbina lahko le nekaj 10 metrov višje, preko 50 meterskega z ruševjem poraslega pobočja sva se prebila pod steno, kjer sem res našel nekaj že povsem zbledelih rdečih črt. Sledila sva tej "stezici", ki je dejansko pripeljala na Dunjsko stran, seveda pa je bilo vse zelo zaraščeno z rušjem in se je videlo, da tukaj že dolgo ni nihče hodil. Sam sem napredoval še kakšnih 200 metrov naprej, kjer sem se izkopal iz rušja, pod njim je zelo izpostavljena grapa in naletel na stezico, ki je peljala v pol krogu pod steno, vendar se je vse končalo pod ogromnim skalnim podorom, ki je odnesel dobršen del poti. Zadeva je podobna kot pod Kozarelom. Nadaljne raziskovanje tako prepuščava družini Stritar. Do navedenega mesta sva iz Patocca hodila 4.30 ure. Seveda sva se zatem odpravila na Cimo Robino, kjer sem ugotovil, da sva bila lani s kolegom zadnja in letos prvi vpisan. Pa je bilo vseeno vredno še enkrat priti sem gor, ker takih gora ni nikjer drugje. Priporočam pa tudi obisk nekoliko nižnjega in bolj zahodno ležečega Cuel della Baretta.