FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

igorz: nedelja, 23. november 2008, ob 17.55 uri; ogledov: 0

Ker se je obetal jasen in precej hladen dan je bilo potrebno izbrati nekaj sončnega. Takole proti koncu leta mi idej počasi zmanjkuje, pa vendarle gora je veliko in vedno se kaj najde. Spet se zapeljem v Ponetbbo in naprej v dolino Ponetbbane proti prelazu Lonice (Cason di Lanza). Nekaj ovinkov pod Malgo Caserute parkirtam avto, na zelo strmem odseku ceste je namreč nekaj snega in za nazaj bi lahko imel težave. Grem do planine od tam pa v desno po poti 440, sprva skozi gozd, potem kratek odsek po strmih travah, kjer je v pomoč nekaj kosov verige. Pridem na izravnavo pod Cas. di Aip, kjer se odpre krasen pogled na Creto di Aip (Veliki Koritnik). Kljub senčni in zasneženi dolini (Valle di Aip) grem po poti v smeri bivaka Ernesto Lomasti. Ponekod je potrebno kar dobro gaziti, vendar gre, saj je sneg suh in okoli -9 pod ničlo. Pri bivaku se ustavim, popijem malo čaja iz termovke, potem pa na greben oz. Sella di Aip (Rudnig Sattel). Sem nad Mokrinami, kjer še ne smučajo, topovi pa obilno bruhajo sneg. Po lepi skoraj ravni pot nadaljujem proti zahodu, odločim se, da se na vrh Crete di Aip tokrat ne bom povzpel. Prav pod zahodnim delom gore se vendarle odločim za vzpon na bližnji Zottach Kopf, katerega vrh je v celoti v Avstriji, sicer pa meja poteka po grebenu. Smer je označena z rdečimi pikami, sneg je ravno pravšnji, derez ne potrebujem, cepin pa je v pripravljenosti. Zadnjih 15 metrov jer potrebno nekaj lažjega plezanja in že sem pri križu. Razgledi čudoviti v celotnem vidnem polju, levo od Crete Grauzarie se svetlika morje, Visoke Ture se bleščijo v soncu, skratka bilo bi prelepo, če le ne bi bilo tako hladno, vendar tudi to ni posebna ovira. Po naužitju razgledov počasi sestopim do poti 403 in se namenim proti Sella di val Dolce, seveda do tja ne pridem, ker me prej premamijo pobočja za katere mislim, da bi po njih najhitreje prišel do Malge val di Dolce. Kot sem že pred leti tudi tokrat zaidem v rušje, vendar se hitro rešim in že sem na cesti proti Cason Di Lanza. Prelaz je že v senci, saj sonce zakriva mogočna Monte Zermula, še dobre pol ure po cesti navzdol in že sem pri avtomobilu. Bil je tako lep sončen dan, da je kar težko verjetni, da nas bo že jutri zajelo sneženje, mogoče pa ne bo tako hudo.

igorz: nedelja, 23. november 2008, ob 17.55 uri

Ker se je obetal jasen in precej hladen dan je bilo potrebno izbrati nekaj sončnega. Takole proti koncu leta mi idej počasi zmanjkuje, pa vendarle gora je veliko in vedno se kaj najde. Spet se zapeljem v Ponetbbo in naprej v dolino Ponetbbane proti prelazu Lonice (Cason di Lanza). Nekaj ovinkov pod Malgo Caserute parkirtam avto, na zelo strmem odseku ceste je namreč nekaj snega in za nazaj bi lahko imel težave. Grem do planine od tam pa v desno po poti 440, sprva skozi gozd, potem kratek odsek po strmih travah, kjer je v pomoč nekaj kosov verige. Pridem na izravnavo pod Cas. di Aip, kjer se odpre krasen pogled na Creto di Aip (Veliki Koritnik). Kljub senčni in zasneženi dolini (Valle di Aip) grem po poti v smeri bivaka Ernesto Lomasti. Ponekod je potrebno kar dobro gaziti, vendar gre, saj je sneg suh in okoli -9 pod ničlo. Pri bivaku se ustavim, popijem malo čaja iz termovke, potem pa na greben oz. Sella di Aip (Rudnig Sattel). Sem nad Mokrinami, kjer še ne smučajo, topovi pa obilno bruhajo sneg. Po lepi skoraj ravni pot nadaljujem proti zahodu, odločim se, da se na vrh Crete di Aip tokrat ne bom povzpel. Prav pod zahodnim delom gore se vendarle odločim za vzpon na bližnji Zottach Kopf, katerega vrh je v celoti v Avstriji, sicer pa meja poteka po grebenu. Smer je označena z rdečimi pikami, sneg je ravno pravšnji, derez ne potrebujem, cepin pa je v pripravljenosti. Zadnjih 15 metrov jer potrebno nekaj lažjega plezanja in že sem pri križu. Razgledi čudoviti v celotnem vidnem polju, levo od Crete Grauzarie se svetlika morje, Visoke Ture se bleščijo v soncu, skratka bilo bi prelepo, če le ne bi bilo tako hladno, vendar tudi to ni posebna ovira. Po naužitju razgledov počasi sestopim do poti 403 in se namenim proti Sella di val Dolce, seveda do tja ne pridem, ker me prej premamijo pobočja za katere mislim, da bi po njih najhitreje prišel do Malge val di Dolce. Kot sem že pred leti tudi tokrat zaidem v rušje, vendar se hitro rešim in že sem na cesti proti Cason Di Lanza. Prelaz je že v senci, saj sonce zakriva mogočna Monte Zermula, še dobre pol ure po cesti navzdol in že sem pri avtomobilu. Bil je tako lep sončen dan, da je kar težko verjetni, da nas bo že jutri zajelo sneženje, mogoče pa ne bo tako hudo.