FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

brane: torek, 25. november 2008, ob 19.53 uri; ogledov: 1

Pa smo jo mahnili, spet v Italijo, na Lopič, ki nam je spet ponudil nekaj novega ,svežega in zanimivega.Opis smo našli v vodniku Zah.Jul.Alpe od Mašere. Mestece Carnia je, če zapustimo avtocesto v kraju Tolmezzo kar težko najti, če se želite izogniti glasnemu preklinjanju prijatelja voznika raje uberite po stari cesti Trbiž - Udine bo bolj sigurno. Mimo vojašnice po opisu po ozki asfaltirani stezici vse do vasice Stavoli Tugliezzo.Tam nas smerokaz takoj usmeri v gozd po poti št.701.Dolgočasna hoja po sicer povsem listnati markirani stezi nas privede do neoskrbovane kočice Elio Franz.Tam prvič malo posedimo in z zavistjo opazujemo v soncu sijočo Amariano nad Tolmezzom ter ostale vrhove.Kaj češ od štirih možnih pristopov smo izbrali ravno najbolj senčnega, kar je v tem času še bolj značilno. Končno ven iz gozda in pot se malce razvedri v prijetnih z snegom posutih serpentinah, ki nas privedejo na z veliko nestrpnostjo pričakano sedlo Maleet.Tam nas končno pozdravi prijeten sonček, s pogledom na povsem zasnežen lep vrh pa glasno poudarim, kako prav sem imel ko sem spodaj pri avtu vse preostale štiri prijatelje prepričal, da vzamemo vso opremo s seboj. Poševno se po kar zmrznjeni stezici pomaknemo malce poševno levo navzdol in nato v desno do vznožja gore.Opremimo se z derezami, vzamemo cepine, a sneg v senci je praktično suh, naklon pa se zmerno povečuje.Že od spodaj je smer povsem jasna.Treba je ubrati naravnost navzgor in nato v zgornji značilni žleb. ki nekako razpolavlja vrh.Zgornji del grapce nam že kar prijetno naredi skomine za pričakovane bodoče zimske podvige, še posebej za S. je to pravi cukrček, kateremu so grapice še posebaj pri srcu. Vrh, ne pretirava z veliko prostora, a dovolj za prečudovite sončne razglede na take že obiskane lepotce kot so Grauzaria, Sernio in prav tako na naš Krn, Mangrt itd. Težko je slovo, sestop lažji od pričakovanega, na spodnji stezici pa si predno se ponovno spustimo v senčni bukov gozd privoščimo daljši počitek z malico in zadnjim pogledavanjem na našega pravkar osvojenega lepotca. Prijetna, povsem nova tura, premagati je treba kar 1550 višinskih metrov, tisti gozd pa bomo najbrž, ko se bomo ture spominjali sigurno pozabili. :lol:

brane: torek, 25. november 2008, ob 19.53 uri

Pa smo jo mahnili, spet v Italijo, na Lopič, ki nam je spet ponudil nekaj novega ,svežega in zanimivega.Opis smo našli v vodniku Zah.Jul.Alpe od Mašere. Mestece Carnia je, če zapustimo avtocesto v kraju Tolmezzo kar težko najti, če se želite izogniti glasnemu preklinjanju prijatelja voznika raje uberite po stari cesti Trbiž - Udine bo bolj sigurno. Mimo vojašnice po opisu po ozki asfaltirani stezici vse do vasice Stavoli Tugliezzo.Tam nas smerokaz takoj usmeri v gozd po poti št.701.Dolgočasna hoja po sicer povsem listnati markirani stezi nas privede do neoskrbovane kočice Elio Franz.Tam prvič malo posedimo in z zavistjo opazujemo v soncu sijočo Amariano nad Tolmezzom ter ostale vrhove.Kaj češ od štirih možnih pristopov smo izbrali ravno najbolj senčnega, kar je v tem času še bolj značilno. Končno ven iz gozda in pot se malce razvedri v prijetnih z snegom posutih serpentinah, ki nas privedejo na z veliko nestrpnostjo pričakano sedlo Maleet.Tam nas končno pozdravi prijeten sonček, s pogledom na povsem zasnežen lep vrh pa glasno poudarim, kako prav sem imel ko sem spodaj pri avtu vse preostale štiri prijatelje prepričal, da vzamemo vso opremo s seboj. Poševno se po kar zmrznjeni stezici pomaknemo malce poševno levo navzdol in nato v desno do vznožja gore.Opremimo se z derezami, vzamemo cepine, a sneg v senci je praktično suh, naklon pa se zmerno povečuje.Že od spodaj je smer povsem jasna.Treba je ubrati naravnost navzgor in nato v zgornji značilni žleb. ki nekako razpolavlja vrh.Zgornji del grapce nam že kar prijetno naredi skomine za pričakovane bodoče zimske podvige, še posebej za S. je to pravi cukrček, kateremu so grapice še posebaj pri srcu. Vrh, ne pretirava z veliko prostora, a dovolj za prečudovite sončne razglede na take že obiskane lepotce kot so Grauzaria, Sernio in prav tako na naš Krn, Mangrt itd. Težko je slovo, sestop lažji od pričakovanega, na spodnji stezici pa si predno se ponovno spustimo v senčni bukov gozd privoščimo daljši počitek z malico in zadnjim pogledavanjem na našega pravkar osvojenega lepotca. Prijetna, povsem nova tura, premagati je treba kar 1550 višinskih metrov, tisti gozd pa bomo najbrž, ko se bomo ture spominjali sigurno pozabili. :lol:

matta: četrtek, 4. december 2008, ob 0.41 uri

Že nekaj časa je minilo od vašega opisa, trenutno tura ni več aktualna, a prej kot bi mignil, bo pomlad tukaj. Pred nekaj leti sva s prijateljico »vzeli« vašo pot na Lopič, lanskoletni 1. maj pa me je zvabil v dolino Lavaruzze, prav na vrh Lopiča pa se zaradi oblakov, ki so ga objeli, nisem podala. Pot je bila vse prej kot dolgočasna. Opis poti Stanka Klinarja (enako Andreja Mašere) je točen, a bi kljub vsemu bil potreben prenove, kot je prenovljen bivak, kaj bivak, presenečenje pod Lopičem! Takole sem ga zabeležila. http://www.mojalbum.com/matta/pod-lopic-skozi-dolino-lavaruzza Morda komu pride prav. Jaz se v te kraje vsekakor še vrnem. :D