petek, 14. junij 2024
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 

Planinske koče – rezervacije
 Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Monte Piciat v Karnijskih Predalpah

astritar: torek, 28. april 2009, ob 20.12 uri; ogledov: 0
Utrgali smo še en cvet Karnijskih Alp. Opisano je pa tu: [url]http://www.kibuba.com/kks/?content=3&project_id=12&unit_id=265#unit265[/url] Andrej Stritar

Odgovori

astritar: torek, 28. april 2009, ob 20.12 uri
Utrgali smo še en cvet Karnijskih Alp. Opisano je pa tu: [url]http://www.kibuba.com/kks/?content=3&project_id=12&unit_id=265#unit265[/url] Andrej Stritar
matta: sreda, 29. april 2009, ob 23.36 uri
Monte Piciat sva lani prav tako navdušeno opazovala s Cuara in ga uvrstila na seznam želja. Zato sva zelo hvaležna za informacije, pred kratkim pa naju je ponovno vznemirjal na prijetnem potepanju po zanimivem grebenu med Interneppo(m) in Braulins(om). Ta se nad jezero Cavazzo povzpne le na borih 1049 m, povabil pa naju je predvsem z imenom Tre Corni, kar je blizu izrazu in pomenu Tricorno (=Triglav). Našla sva užitkov polno preprosto in označeno razgledno turo na M. Palantarins in Brancot. In, če kdo Piciata še ni uvrstil na seznam želja, ga bo po obisku tega grebena zagotovo dodal v pušeljc. Najin greben je seveda dosti manj »podjeten«, uradno ga prekoračite v 4 urah (za povratek na izhodišče predlagam avtoštop, se obnese…). Pravo ravnotežje pogledu proti Monte Piciatu na SZ pa na vzhodu ponujata Lopič in Karman nad Huminom. Pot 837 so zaznamovale breze, bori, pogledi prek divje strmali padajo 800 m nižje v Alesso (vaše izhodišče!), razglede z grebena so pred zaključkom poti v Braulinsu zamenjali z bršljanom obrasli mogočni spodmoli v katerih čepi majhna cerkvica Sv. Mihaela iz 13. stoletja. Torej, če kdo potrebuje krajšo uverturo v te kraje, priporočam… Škoda, da ne moreva na Monte Piciat že kar za 1. maj. Natančno sem si ogledala opis in priloženo fotografijo z vrisano potjo. Ker ne premoreva GPS naprave, a bi vseeno rada odnesla celo kožo, prosim za nekaj dodatnih informacij, če je mogoče. Zame je to vsekakor predolga tura za en dan, pa me zanima, ali je mogoče zasilno prenočiti na planini Savut ali Filosa (armaflex, spalka, bivak vreča) oz. kje bi mi vi priporočili nočitev glede na videno? Oskrba z vodo na poti oz. zadnja voda? Vaše sledi (in opis) s planine Filosa dalje več ne »ujamejo« vrisanih steza. Ali je v naravi tam bolj priporočljivo oz. vrisanih stezic ni mogoče najti (vzporedno z vašim vzponom je skoraj do grebena nekoliko bolj levo na karti vrisana steza, ki jo vaša sled tik pod vrhom sreča, a potem nadaljuje levo od nje), ali pa so celo napačno vrisane na karti? Vem, da veliko prosim, a rada bi se »projekta« lotila z vsaj minimalno možnostjo uspeha. Ker res verno sledim vašim opisom tega sveta (Karnijska potepanja), močno računam na posebne privilegije. Hvala vnaprej in lep pozdrav Meta
astritar: četrtek, 30. april 2009, ob 7.45 uri
Živjo! Tre Corni oz. Palantarinis poznava tudi midva, saj naju je pritegnil med prvim letošnjim pohajkovanjem tam okoli pred dobrima dvema tednoma. Res je očarljiv greben in ga tudi jaz priporočam. Tu pa so še pikantne podrobnosti glede iskanja poti: Spodaj v Alessu je treba takoj za tisto famozno staro tablo zaviti desno v nekakšen graben, ki je bil očitno tudi pot. Èez nekaj metrov pa ne zavij levo gor za rdečimi lisami, temveč kar nadaljuj naprej in potem zavij levo kasneje. Tiste lise gredo "kar na gliho" nekam gor do daljnovoda. Ko enkrat najdeš "glavno" pot, ji še kar uspešno slediš mimo planin. Na prvi smo pomotoma zavili malo gor, kar se vidi tudi na sledi. Treba je naprej rahlo navzdol. Stavoli Savut smo zgrešili, ker je nižje pod njo tudi neka podrtija. Pri St. Filosa pa smo bili temeljito "zmedeni", kajti mislili smo, da smo že na Cuel dal Mus. GPS (telefon) mi namreč samo snema pot, zemljevida nima. Zato smo potem rinili navzgor desno od Filose misleč, da gremo desno od Cel dal Musa. Se je sicer izšlo brez problemov, jezi pa me, da nisem prepoznal napake kljub temu, da bi morali biti v dokaj izraziti grapi. Vsekakor pa dvomim, da je v tisti grapi kaka resnejša pot, kajti že med planinami se ponekod izgublja. Tudi tam zgoraj, kjer smo jo "prečkali", ni bilo nikakršne sledi, na greben pa se tudi nikjer ne izteče kaka stezica, čeprav naj bi, po zemljevidu sodeč, bili dve. Opozorim naj še na orientacijsko kočljiv sestop z zadnjega vrha. Tudi tam ni več sledi poti, sestopiti je treba kar naravnost z zadnjega sedelca proti severu skozi gozd kakih 80 višinskih metrov, potem pa se držati desno. Na neki travnati rami potem naletiš na staro rdečo piko in najdeš stezico desno čez nekakšno stenico. Potem pa prečenje desno in sestop po travnato/grmičastem pobočju, kjer se da ujeti rdeče lise. Za spanje pa je, na žalost, na razpolago zgolj zvezdno nebo. Bajte so vse podrte. Na Filosi je v enem prostoru nekaj starim pogradom podobnega, a je streha razbita in je vse skupaj precej ostudno. Morda je kaj na Musu, vendar dvomim, saj so poti skorajda nehojene. Ta pristop z juga priporočam res najbolj zagnanim in malo mazohističnim brezpotnežem. Zanje (nas) je pač super, vendar sem ga jaz skoraj zagotovo opravil trikrat (prvič, zadnjič in nikoli več:-) Za uživaæe pa priporočam vzpon po naši poti sestopa na greben, po njem na vrh in sestop na La Forco in dol v vas Pusseo. Le dva avta moraš imeti. Želim prijetno potepanje! Lp, Andrej
matta: četrtek, 30. april 2009, ob 13.31 uri
Najlepša hvala, zelo sem vesela, zdaj ste mi natresli več kot sem pričakovala. Morda pa na visok poletni dan res poskusiva z dvema avtoma kot priporočate. Tudi jaz poznam nekaj poti v tisti famozni trikratni izvedbi (prvič, zadnjič in nikoli več). Na Monte Mijo sva od kočice (do tam iz Pradoline krasna potka) na vsak način hotela še do vrha, pa ni bilo nič več zabavno, samo tisto noro Via Palmo na Matajur sem zagledala, da smo potem tri dečve v seštevku med 150 in 200 (let, kakopak) potem rinile v breg… Moj dragi je že ob pogledu z vrha Mije rekel: "Naj gre ta kelih mimo mene!" Danes smo seveda ponosne, ampak Matajur, pa tako strmo…, lepo vas prosim. Oznake so seveda odlične, ne mor`š falit! K sreči nas je iznad strmine tolažil cvetoči raj in pri italijanski koči čakal drugi avto. Hvala še enkrat, po praznikih pa nam spet napišite spomine, da dobim skomine! Imejte se lepo, kjerkoli že boste! Pozdrav Meta
Bronson: torek, 27. oktober 2009, ob 8.47 uri
Karnijska raziskovanja, ki so se spomladi začela z divjim Piciatom, smo tokrat zaokrožili s še bolj divjo Piombado. Iz Pusee smo v dveh urah dostopili na greben zahodno od Piciata, čez čudovito jesenski Monte Bottai (1526 m) v "zgolj" petih urah trav, ruševja, merjascev, divjine in modrega neba zlezli po vzhodnem grebenu na Piombado, potem pa sestopili na prelaz Chianzutan. Devet ur resnega in lepega hribovskega udejstvovanja po popolni samoti - priporočljivo za mazohiste! Več (s fotkami) na http://www.kibuba.com/kks/?content=3&project_id=12&unit_id=295#unit295.
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2024

Iskanje v forumu


Išči v temi

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
Teme v forumu
Stanje v gorah
Dejavnosti
Splošno
Spletna stran PZS
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija | Piškotki (cookies) Splošni pogoji delovanja O avtorjih