NOVICE  

foto: Urša Drofenik

Adrenalin, ki ga nadziramo

Gorski kolesarji so nekakšna oblika motokrosa na lasten pogon, a zato nič manj adrenalinska ali prvinska. Nasprotno. Marko Mac Šimenc, učitelj gorskega kolesarjenja MTB Galaxy, Urša Drofenik, krajinska arhitektka in gorska kolesarka, ter Marko Perko, prav tako učitelj gorskega kolesarjenja, so navdušeni športniki, ki v vrtenju pedal po zahtevnih terenih vidijo mnogo več kot samo šport. Predvsem odkrivanje narave, neprenehno učenje in sprostitev, kakršno bi drugje lahko našli le stežka. Seveda gre tudi za adrenalin, vendar količino slednjega lahko nadzorjuemo sami. Kot tudi premikanje lastnih meja, o čemur adrenalinski športniki pogosto  govorijo. Te vrste meja so tudi v kolesarstvu. A so pogosto zelo relativne in prepuščene tistemu, ki drži za krmilo. In to daje temu športu posebno draž.

Je gorsko kolesarstvo varen šport? Ni. Ali pa tudi je. Tudi to je prepuščeno posamezniku, vendar poškodbam ob še taki previdnosti težko uidemo, pove Marko Perko. Zato je vedno dobro imeti pri sebi opremo – čelado, rokavice, ščitnike, nekaj tekočine in priročno prvo pomoč. Različni kompleti za popravilo so seveda prav tako nujni. Še tako izkušen kolesar se namreč lahko znajde v situaciji, katere rezultat je padec. Primerna oprema lahko posledice ublaži ali celo prepreči, doda Marko Mac Šimenc.

 

Stereotipi o kolesarjih ne držijo več

V zadnjih letih je bilo predvsem na družbenih omrežjih precej govora o objestnih kolesarjih, ki drvijo po planinskih poteh in ogrožajo planince, uničujejo naravo in se obnašajo povsem neprimerno. Je to stereotipna podoba gorskega kolesarja? Sogovorniki ne zanikajo dejstva, da so objestna in neprimerna uporaba ter neznanje glavni razlogi za uničevanje poti, po katerih se gibljejo tudi drugi ljubitelji narave. Vendar, dodajo, kolesarji nikakor niso edini razlog za to in tudi drugi uporabniki bi morali storiti marsikaj, da bi lahko brez kančka slabe vesti s prstom kazali na druge. Po njihovem mnenju je treba uporabo poti jasno urediti, označiti in nato skrbeti, da se red tudi upošteva. Sami sicer raje iščejo poti, kjer ni veliko ljudi in kjer s svojim športom ne puščajo nobenih sledi. Za tiste, ki bi radi neomejeno vozili ne glede na posledice za okolje, so na voljo posebni parki, ki tudi pri nas prav v ta namen že obstajajo. Tudi bolj varni so, zaključijo.

Kar se tiče stereotipov, ki prevladujejo na družbenih omrežjih, se z njimi ne morejo strinjati. Gotovo tem precej neprijaznim predstavam o gorskih kolesarjih kdo tudi ustreza, vendar je takih malo, povedo. Kolesarji se danes izobražujejo, so strpni in z drugimi ljubitelji narave sobivajo v povsem enakovrednem odnosu, ki ni na škodo nikomur. Oba gosta tudi kot učitelja gorskega kolesarstva ogromno časa porabita za osveščanje mladih in učenje čim bolj okolju prijazne uporabe različnih poti. Marko Mac Šimenc zelo slikovito doda, da obstajajo stereotipi tudi o planincih, ki alkoholizirani s harmoniko v roki delajo hrup in nepotrebno delo Gorski reševalni službi. Pa ni tako, zaključi, zato tudi stereotipom o gorsih kolesarjih ni treba verjeti.

foto: Marko Perko

Slovenija je raj za gorske kolesarje. A tega potenciala (še) ne vidimo.

Slovenija je za gorske kolesarje izjemno zanimiva. Na to opozarjajo celo tuji mediji. Gorsko kolesarstvo je vedno bolj priljubljeno. Se tega zavedamo? Gorski kolesarji se. In upajo, da bodo to opazili tudi drugi. Predvsem so izpostavili primer Koroške, ki jo obiskuje vedno več tujih gorskih kolesarjev, ki tam naletijo na sijajne razmere in široko dodatno ponudbo. Tega bi si želeli več tudi drugje, pove Urša Drofenik, saj dobra praksa rojeva dobre zgodbe, teh pa je v današnjih dneh veliko premalo.

Gorski kolesarji so tukaj in vedno več jih je. Kar je dolgoročno lahko dobero za vse. In tako je na koncu tudi pregovorno pozabljena Koroška v nečem precej pred drugimi v naši državi. Res je, dobra praksa rojeva dobre zgodbe. Če so povezane z adrenalinom in jih poganja lastna moč, še toliko bolj. Morda s tem nekoč premaknemo tudi katero izmed mej, ki z osebno noto, čelado in ščepcem adrenalina na videz nima nobene povezave.

Fotografije: Urša Drofenik, Marko Mac Šimenc in Marko Perko