NOVICE  

Planinski vestnik, filigransko natančen zapisovalec takratnih dogajanj v planinstvu, je to notico objavil konec leta 1895. V narodnostno prebujajočem se Tolminu se je ustanovitvi Narodne čitalnice (1862) pridružil niz novih društev z jasnimi narodnobuditeljskimi težnjami. Zavedni posoški ljubitelji gora so se po »osnovalnem« shodu (22. 2. 1896) zbrali na prvem občnem zboru Soške podružnice Slovenskega planinskega društva (17. 6. 1896) in izvolili vodstvo z odvetnikom dr. Karlom Trillerjem na čelu. Prvim članom od Soče v Trenti in Loga pod Mangartom do Kanala so se kmalu pridružili novi iz Cerknega, Gorice, drugih krajev Posočja in še od dlje.
 

V društvena pravila so zapisali, da je namen podružnice spoznavati slovenske gore in planine, »pospeševati in olajševati potovanje po Soški dolini«. Sklenili so podpirati pravila in delovanje SPD. Pravi cilj podružnice pa je bil, »da ohrani istini ono samoslovensko lice, katero so tuja društva spačila že marsikateremu lepemu kraju slovenske domovine«( SOČA, 19. junij 1896). Temelji prvega programa podružnice - označevanje planinskih poti, društveni izleti in gradnja koče na Krnu - so dejansko sledili tej osnovni usmeritvi. Prvo leto so markirali številne poti v okolici Tolmina in Kobarida, postavili kažipotni steber v Bovcu, organizirali več izletov in osnovali sklad za gradnjo koče na Krnu (Por. Soške p. o delovanju l. 1986. Planinski vestnik 1897, št. 3, str. 60). Naslednje leto so na Krn vodile že štiri različne poti. Duška so si dajali na skupnih izletih s planinci drugih podružnic.


 

Podružnica je v prvem letu svojega obstoja vpisala 43 članov in kmalu zabeležila enega svojih vrhuncev. Sredi poletja 1901 so dokončali novo kočo, »proti vzhodu na gorenjem sedlu med Krnom in Batognicami blizu 2000 m nad morjem«. /.../ »Zgrajena je tako v grivo, da se gre na zapadni strani naravnost v podstrešje črez ozek, zaprt hodnik.« (Planinski vestnik 1901, št. 4, str. 59) Sončnega, jasnega dne (5. avgusta) se je pod vrh Krna zgrnila množica planincev. Novo planinsko postojanko, poimenovali so jo Trillerjeva koča, so svečano predali namenu. Pravo ljudsko veselico je prevevala simbolika; to je bil prvi objekt SPD na ozemlju, ki ga je do nedavnega povsem obvladovala Primorska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva (DÖAV). Žal so se pri izbiri lokacije prenaglili in je sneg že v naslednjih zimah pokončal z velikim trudom in ponosom postavljeno leseno zgradbo. Nič niso pomagala predhodna opozorila vselej kritičnega dr. Henrika Tume, vodilnega v goriški sekciji podružnice. Tudi po končani slovesnosti je Tuma Trillerju naravnost povedal, da njegov dom ne bo preživel zime. »Očital sem gospodom, da so ga postavili na taki plazovini, kakor nalašč, da ga prvi planinski plaz podere.«( Tuma, dr. H.: Iz mojega življenja, ZT Ljubljana 1997, str. 260-262) Sneg je že v naslednjih zimah kočo tako poškodoval, da v njej ni bilo več možno prenočevati, in jo v letu 1905 popolnoma stisnil k tlom.
 

Klavrna skladovnica polomljenega lesa pod vrhom Krna je vžgala načrte za gradnjo nove, Gregorčičeve koče, predvidoma kakih 200 korakov višje. Kasneje (leta 1908) so sprožili vseslovensko nabiralno akcijo za gradnjo novega zavetišča. Ko se je prvotni predračun podvojil, se odbor, ki se je še vedno otepal dolgov Trillerjeve koče, ni hotel ponovno zadolžiti in je gradnjo začasno odložil.

Vabilo podružnice na ples, katerega prihodek naj bi okrepil društveno blagajno. Arhiv PD Tolmin	Izkaznica člana Soške podružnice iz leta 1926 s podpisom zadnjega predsednika Franca Štruklja. Arhiv Tolminskega muzeja

Podružnico je v letih 1899-1905 vodil Anton Devetak, sin znanega tolminskega podjetnika, po njegovi smrti pa vse do 1. svetovne vojne odvetnik dr. Rudolf Gruntar. Do leta 1906 je imela na svojem območju že 46 zaznamovanih poti z ličnimi kažipoti in je prirejala številne izlete v bližnjo in daljno okolico. Med drugim so popravili tudi pot k izviru Soče, izdelali skrinjice in vpisne knjige za nekatere važnejše vrhove. Na začetku svojega obstoja je podružnica predlagala DÖAV dvojezične oznake na planinskih poteh in dobila negativen odgovor. V letu 1906 je že pridobila koncesijo občin v tolminskem in bovškem okraju za gradnjo poti, koč in zavetišč. Izredno važna odločitev lokalnih oblasti ji je povsem odprla možnosti posegov v gorski svet Posočja. V Trenti so uredili planinski sobi z ležišči in nadelali nekaj pomembnih poti: čez Komar na Dolič s povezavo na Kugyjevo pot na Triglav, od cerkve v Trenti čez Mlinarico in iz Zadnjice čez Kriške pode, obe vodeči na Razor. ( XIII. OZ osrednjega društva. Planinski vestnik 1905, št. 5, str. 80-82)
 

Naraščanje članstva je leta 1906 doseglo vrhunec s številom 280 (Planinski vestnik 1907, št. 1, str. 31). Eden od vzrokov kasnejšega padca je bila tudi za takratne prometne razmere prevelika razširjenost podružnice na območju od Triglava in Mangarta do Krasa. Zaradi občasnih pojavov mrtvila so ponekod začeli ustanavljati nove, ki so pritegnile lokalne člane Soške podružnice (npr. Cerkljanska leta 1904; Goriška iz nekdanje sekcije 1911. leta itd.). Prva svetovna vojna in kasnejša italijanska zasedba Primorske omenjenim težavam nista bili v prid in podružnici je vse bolj jemalo sapo.



Rane soške fronte

Vojna je zapustila neprecenljivo škodo na planinskih poteh in zgradbah v Posočju. Zbor delegatov SPD je ob koncu 1. svetovne vojne v Ljubljani sprejel sklep, da primorske podružnice, dokler ne bo znana dokončna usoda zasedenih pokrajin, nadaljujejo delo preko svojih članov (Društvene vesti - Zbor delegatov. Planinski vestnik 1922, št. 1, str. 13). V letih 1919-1923 je bil predsednik Soške podružnice Josip Abram - Trentar. Do prisilnih ukinitev so obstoječa napredna slovenska društva na Primorskem ohranjala turistovske (planinske) odseke. Soška podružnica je životarila vse do aretacije zadnjega predsednika Franca Štruklja, zaplembe društvenega arhiva in ukinitve (1928). Poslej, vse do konca druge svetovne vojne, so nekdanji člani lahko obiskovali gore le še v manjših neformalnih skupinah.
 

Spomladi leta 1924 ustanovljen ilegalni sopotnik Soške podružnice, PK Krpelj, je pod vodstvom primorskega rodoljuba Zorka Jelinčiča skušal kljubovati zatiranju slovenskih društev. Po naključju je Krpelj postal začetnik speleoloških raziskav v Posočju, ki jih je s pridom dokumentiral. Njegovi zavedni člani so pomagali zanetiti tudi kasnejši primorski odpor. Po Jelinčičevi nesreči in aretaciji je klub deloval znotraj posameznih skupin. Posamezniki so večkrat tvegali pot preko rapalske meje proti matični domovini, tako iz navdušenja, kljubovanja ali iz potrebe.

V začetku leta 1946 je bilo ustanovljeno »Slovensko planinsko društvo za okraj Tolmin s sedežem v Tolminu«, kasnejše PD Tolmin. V času obstoja okraja je imelo velikopotezne načrte za razvoj planinstva gornjega Posočja, kasneje pa se je omejilo na ožjo Tolminsko. Pri obnovi poškodovanih poti in zgradb se je osredotočilo na postojanko na planini Razor in jo po dolgoletnih naporih uredilo po vseh ekoloških standardih. Kot dedič nekdanje Soške podružnice spada danes društvo med najbolj razvejana v Sloveniji. Pod njegovim okriljem delujejo gospodarski, mladinski, markacijski, alpinistični in vodniški odsek ter odseka za turno kolesarstvo in varovanje gorske narave. Sestavni del sta tudi jamarska sekcija in fotografska skupina. Operativno samostojno v PD Tolmin deluje tudi Postaja GRS. Kulturno-propagandna dejavnost društva obsega redno izdajanje glasila Krpelj in drugih publikacij, obveščanje preko spletne strani, prirejanje rednih zimskih planinskih predavanj itd.


 

Soška podružnica ni bila pomembna zgolj po tem, da skupaj s Kamniško, Savinjsko (obe leta 1893) in Radovljiško podružnico (1895) spada med zgodnje »hčerke« SPD. Ob skoraj obvezni in zgovorni faktografiji iz njene zgodovine je treba naglasiti tudi njen vpliv na razvoj primorskega planinstva. Čeprav ni segala do skrajnih robov današnje Primorske, je pomembnejše, da je bila v svojem prvem obdobju z razsejanim članstvom edina nacionalna protiutež prodorni Primorski sekciji DÖAV (Ustanovljena leta 1873 v Trstu). Kasnejše podružnice na Primorskem je njen zgodnji nastanek gotovo spodbudil. Dobila je kar nekaj mlajših »hčera«. Leta 1903 je bila ustanovljena Ajdovsko-vipavska, leto kasneje podružnice v Idriji, Trstu in Cerknem, nato v Ilirski Bistrici (1907). Med najmlajšimi na Primorskem sta bili Goriška (1911) in Vipavska (1913), slednja je nastala po ločitvi od Ajdovske podružnice.
 

Znatno število članov iz Soške podružnice je ob ustanovitvi Cerkljanske in Goriške prestopilo. V času njenega največjega razcveta so jo sestavljali člani naslednjih stanov: 

24,3 % učiteljev, 19,2 % trgovcev in obrtnikov, 15 % uradnikov, 7,5 % duhovnikov, 6,4 % posestnikov, 5 % juristov, 1 % zdravnikov in 21,6 % drugih članov. Včlanjenih je bilo tudi pet društev in tri županstva (Kobarid, Podgora in Ponikve). Planinstvo je bilo torej vsaj do 1. svetovne vojne pretežna domena izobražencev in premožnejših, z rednimi in višjimi prejemki, kar gotovo ni le primorska značilnost. Življenje v italijanskih okovih in predvsem čas po 2. svetovni vojni sta meje med stanovi povsem zabrisala. Današnja društva so po stanovski, statusni in starostni pripadnosti veliko bolj pisana. Na Primorskem delujeta MDO PD Posočja in MDO PD Primorske s 30 društvi; večinoma neposrednimi ali daljnimi sorodniki nekdanje Soške podružnice.
 

Slovenski in še posebno primorski tisk je vse do 1. svetovne vojne pozorno spremljal razvojne korake Soške podružnice in jo na nacionalnih okopih na svoj način podpiral. Krivična rapalska meja je matičnemu delu domovine odrinila večji del vesti o njenem delovanju. Slovenski tisk v medvojni Julijski krajini je z ukinitvami posameznih založniških hiš počasi ugašal v splošnem začaranem krogu pod taktirko fašizma. Planinski vestnik, ki je od prvega snovanja dalje sledil utripu podružnice, poimensko zapisoval nove člane, pomembnejše izlete, objavljal poročila z občnih zborov in drugih dogodkov, ostaja najbolj zvest pričevalec tega dela naše preteklosti. Vanj so se redki pisci vsaj občasno, celo v najbolj svinčenih časih fašizma, oglašali in pričali, da planinska ideja na Primorskem ni povsem ugasnila. Z upravičenim navdušenjem daljnega leta 1896 je Planinski vestnik zapisal: »Živela nova podružnica in nje ustanovitelji, ki so pomagali uresničiti našo prisrčno željo!« Naj njen prostovoljski žar sega tudi v današnje čase!

Žarko Rovšček

Prispevek je objavljen v junijski številki Planinskega vestnika