PZS: Poročilo alpinistične odprave Nyanchentanglha 2016

torek, 25. oktober 2016, ob 9. uri, ogledov: 3183

Poročilo alpinistične odprave Nyanchentanglha 2016

Alpinizem |

Komisija za alpinizem |

Objavil(a): Manca Ogrin

Kako se dandanes stvari hitro spreminjajo, sem letos okusil na lastni koži, ko sem pri dogovarjanju za dva različna cilja v Nepalu obakrat ostal sam. Kljub dejstvu, da sta bili odpravi že podprti s strani KA. Verjetno je povod za to pomanjkanje motiviranosti za obisk visokih in odročnih gora ali pa le nova modna muha, da si lahko brez večjih posledic v vsakem času premislimo.

Alpinistična odprava Nyanchentanglha 2016

Gorovje: zahodna Nyanchentanglha, Tibet
Trajanje: od 4. 9. do 4. 10. 2016

Člani: Olov Isaksson, Marcus Palm, Domen Kastelic

Opravljeni vzponi: prvi vzpon na Jang Tsang Go, 6300 m, 19. in 20. 9. 2016

V tretje gre rado. V Chamonixu sem sredi poletja, nek popoldan po plezalnem treningu, sedel na pijači s kolegom iz Anglije. Mimogrede sem ga vprašal, ali pozna koga, ki se kam odpravlja in morebiti išče soplezalca. Povedal mi je za kolega s Švedske, da išče soplezalca za v Tibet, za neko manj obiskano območje še neosvojenih šesttisočakov. Pritrdil mi je še, da je izkušen in zanesljiv, zato sem se odločil, da ga kontaktiram.

Domen Kastelic, Olov Isaksson, Marcus Palm na vrhu šesttisočaka Jang Tsang Go (foto Domen Kastelic)

Olov Isaksson je v gorovju West Nyenchen Tanglha plezal že pred leti in takrat opazil zanimiva vrhova, ki sta izstopala po obliki in vabljivosti za plezanje. Ker za ta vrhova ni pridobil podatkov, da bi bila že osvojena, je bil to glavni motiv za letošnjo vrnitev. Tudi Olov se je srečeval s težavami iskanja soplezalcev. Ko je že mislil, da se bo na jesensko popotovanje odpravil sam, se mu je oglasil Marcus Palm, tudi Šved. Le dober mesec pred odpravo pa sta v tim sprejela še mene, ki sem bil po letošnjih preteklih neuspešnih dogovarjanjih povsem neobremenjen glede plezalnih ciljev, vendar z željo, da se tako kot vsako leto odpravim na daljši plezalni izlet in v nove kraje. Mi je pa tudi občutek narekoval, da smo sposobni kaj splezati in všeč mi je bil raziskovalni pristop območja, ki ni prav zelo obiskano.

V začetku septembra smo se dobili na Kitajskem, v 16-milijonskem mestu Chengdu. Presenetili sta me modernost in urejenost. Naslednji dan smo se z avtobusom odpeljali v mesto Rilong (3200 m), gorsko regijo Siguniang, dobrih 200 km SZ od Chengduja, z namenom aklimatizacije pred odhodom v Tibet. V tednu dni zaradi slabega vremena višjih gora (najvišji je Mt. Siguniang 6250 m) nismo videli, zato smo si za izhodišče aklimatizacije izbrali gorski prelaz Balang na višini 4500 m in se v njegovi okolici ter na bližnjih vrhovih, skoraj do višine 5000 m, zadrževali štiri dni.

Zatem smo se vrnili v soparno ozračje Chengduja in naslednji dan odleteli v Lhaso. Vse moje predstave o tem "zanimivem" mestu so se razblinile. Malo morje kitajskih zastav, policijske kontrolne točke na vsakem vogalu, moderni trgovski centri, palača Potala, obdana s kovinsko ograjo in spremenjena v muzej ... Opravili smo zadnje nakupe in se z agencijo dogovorili za okviren potek naših aktivnosti. V hribih bosta z nami vodič in kuhar, voznika pa bomo koristili po potrebi, zato se bo, ko ga ne bomo potrebovali, vračal v Lhaso.

Tibet_Nyanchentanglha_8

Med prvim vzponom na Jang Tsang Go (foto Domen Kastelic)

Z mini busom smo se odpeljali na poldnevno vožnjo SZ od Lhase do vznožja prelaza Suge La. Ustavili smo se pred stransko dolino, nad katero se vzpenja gora Jang Tsang Go (6300 m), ki je bila naš cilj. Utaborili smo se na prijetni zeleni površini ob potoku na višini 5000 m. V naslednjih dveh dneh smo se odpravili na ogledno aklimatizacijsko turo. Spali smo na 5400 m in se naslednji dan po grebenu povzpeli na sosednji vrh z višino 5800 m. Vseskozi smo imeli z druge strani doline možnost ogledovanja našega cilja z različnih zornih kotov. Vrnili smo se v bazo, sledil je počitek in čakanje na lepše vreme. Odkar smo bili na odpravi, je še vsak dan deževalo, bilo je tudi nekaj neviht. Naš vodič in kuhar sta bila že naveličana večdnevnega posedanja v šotoru, nestrpno sta spraševala, kdaj se bomo premaknili na drugo lokacijo, medtem pa sta popila vse žganje in pokadila vso zalogo cigaret.

Naposled smo dobili ugodno vremensko napoved za tri dni - zadnje dni, ki smo jih načrtovali za to območje. Odpravili smo se pod SV steno, ki se nam je zdela glede na razmere, pa tudi s plezalnega vidika, najzanimivejša. Po štirih urah dostopa smo na ledeniku postavili šotor. Spanec je bil slab zaradi misli, kako bo potekala plezarija, saj je od večera dalje in še pozno v noč konstantno rahlo snežilo. Zbudili smo se v oblačno in vetrovno noč. Še v temi smo se povzpeli prek spodnjega snežišča, s prvo dnevno svetlobo pa smo bili pod najstrmejšim delom smeri. Prvih nekaj raztežajev so nas pri hitrosti ovirali pršni plazovi, nato je plezarija stekla bolj tekoče. V dvanajstih urah plezanja nam je izbrana smer postregla s strmimi kombiniranimi in lednimi raztežaji, praskanjem po platah, izpostavljenim grebenom in tudi z nekaj vmesnega gaženja. Ne vedoč, koliko je še do vrha, smo si šotor postavili nekje na zgornjem delu V stene pod skalnim previsom. Naslednje jutro se nam ni mudilo, zato smo počakali, da nas je pred nadaljevanjem obsijalo sonce. Že po prvem raztežaju smo videli, da smo tik pod vrhom, ki smo ga dosegli po naslednjih dveh. Verjetno smo s preplezano smerjo opravili prvi vzpon na Jang Tsang Go. Za sestop smo izbrali S stran hriba. V začetku je sledilo nekaj spustov po vrvi, nato hoja po strmem in mestoma napihanem snegu do ledenika in naprej do baze.

Tibet_Nyanchentanglha_12

Jang Tsang Go (6300 m) z vrisano prvo smerjo vzpona in sestopa (foto Domen Kastelic)

Naslednji dan smo pospravili bazo, saj je po nas prišel prevoz za premik na drugo lokacijo, pod drug hrib. Za nošenje precejšnje količine opreme do ceste smo angažirali pastirja, ki je natovoril štiri jake. Odpeljali smo se čez enega višje ležečih prevoznih prelazov na svetu Suge La (5430 m), kje nas je na drugi strani, pred manjšim mestecem, na cestni policijski kontrolni točki čakalo neprijetno presenečenje. Na tibetanski vizi namreč nismo imeli zapisane doline, v katero smo bili namenjeni. Uspešno smo se dogovorili, da so nas spustili do naslednjega večjega mesta, kjer smo lahko kontaktirali agencijo. Vodnik se je potrudil in agencija nam je v nekaj urah po faksu poslala vizo z dopisanim področjem, v katerega smo bili namenjeni. Vrnili smo se do policije zaradi registracije, ker pa se je že večerilo, smo se odločili, da bomo prenočili v bližnjem gostišču. Sledil je žur do poznih nočnih ur v lokalni diskoteki ob elektronsko-tibetanski glasbi. Ker do našega cilja ni bilo več daleč, smo se naslednje dopoldne najprej zapeljali do bližnjih "toplic" - vrelcev vroče vode. Še kako je pasalo! Nato pa naprej proti našemu drugemu cilju.

Naslednje dni vreme našim željam ni ugodilo - še naprej je bilo mešano z vsakodnevnimi padavinami. Goro smo videli le prvi dan od daleč, nato se je zavila v oblake. Bazo smo si tokrat postavili ob reki blizu vasi Ji Ma Gang, na višini 4600 m. Kratkočasili smo se z obiski lokalcev in preživljanjem večerov pri 10-članski tibetanski družini, ki nas je nekajkrat gostila z večerjo. Potem ko so ostali le še štirje dnevi, namenjeni hribom, in vremenska napoved ni bila obetajoča, smo se odločili, da se predčasno vrnemo v Lhaso.

Domen Kastelic