NOVICE  

»Najini otroci niso nikoli zaspali, dokler ni oče prišel. Pa je bil recimo na PZS na sejah, pa v službi... ampak, potem pa večerna pravljica in gori doli, tako da, ko je bil doma, je bil pa res doma!«

»Tako kot moj oče, neverjeten domoljub je bil. Kolikrat si slišal od njega, majhen narod smo, zato moramo narediti nekaj velikega. On je res z besedami velikokrat rekel, Jugoslavija mora prideti v svetovni vrh (alpinizma) in je to sanjal že takrat. Poglejte, to je bilo vse tako začetniško, tu ni nobene primerjave, Angleži so bili v Himalaji sredi 19. stoletja, 100 let so imeli oni za to, ko so naši začeli sanjati o Himalaji.«

»Je pritekel domov iz službe, Čehi so v steni, vse je letelo ... Zmetal nahrbtnik, ampak to je bila bitka. Čehi so bili že dva dni v steni, ko so naši šele zvedeli. In potem je drvel kot nor! Tekma v Steni! To sem tudi jaz in kakor je Aleš rekel, Triglav je bil pa toliko fer, da je prekinil tekmo in njim je slabo vreme poslal.«

»Lahko rečem, da si je on izbral Lotse in si ga dal za življenjski cilj, ne samo svoj, slovenskega alpinizma. In to takrat, ko pojem himalajska stena 8000 ni bila še prisotna v alpinističnem slovarju.«

»Na tem Hindukušu so si svoj tip odprave razvili, to se pravi, moštvo, ki med sabo sodeluje. Ni važno kdo bo na vrh prišel, samo da bo eden prišel. To pa je taka kvaliteta. Ko sem z Alešem hodila po tistih kofetkih po predavanjih, tujci so ta moštveni duh res občudovali. Moštveni duh je bila pa odlika naših odprav«.

»Hindukuš je bilo Aleševa vajeniško vodstvo. To se moraš navaditi, kaj je vodja. In takrat je Aleš izoblikoval tako ostro načelo, ki ga nikoli ni prestopil. Naloga vodje je spraviti prijatelje na vrh, ne pa svoje želje izpolnjevati. On je sanjal, da bi enkrat v življenju na vrhu, pa se je dvakrat umaknil.«

»Zraven sem stala, ko je tak kup papirja dal Škarji. Res, potem je Škarja zelo uspešno vodil odpravo, Aleš se je pa potem čisto cel posvetil šoli. To se ne da povedati, koliko tisoče ur je bilo potrebno, da je na koncu Sveta v tisti dolini pod Anapurno zrasla ta šola.«

»Vse spoštovanje slovenskim alpinistom. Morda bi bilo potrebno to raziskati, a je kdaj na svetu bila mednarodna pomoč, da bi 40 let trajala. 40 let! Brezplačno, s samimi prostovoljci, z vrhunskimi strokovnjaki, zdravniki, pa da bi, kako bi rekli, spremenili gospodarstvo ene države. To so bili kitchen boysi, ki so nosili prtljago. Sedaj so vodniki z mednarodnimi licencami, pa lastniki turističnih agencij ...«

»On je 19 let mislil na to. 1962 je prvič videl to steno, 1981 je bila odprava. On je ure in ure molče sedel doma. No, saj sedaj je ta slika v muzeju v Mojstrani. Je imel tako povečano sliko, on je tiho gledal v steno (Lotseja).«

»Ja res, Lotse. Jaz vam povem, držal je žlico v rokah, pa je dremal. Tako globoko utrujenost je imel. Na rdeči luči na semaforju je rekel zbudi me, ko bo zelena. Pa je zadremal za pol minute. Ena globoka utrujenost je to bila!«