NOVICE  

"Mislim, da gore zelo spreminjajo ljudi, če to hočejo. Če se jim pustijo spreminjati. Od človeka, ki gre v gore, je odvisno koliko mu bodo gore dale. Jaz mislim, da nihče ne more nevtralno ostati ob nekem čudovitem prizoru, ki ga v gorah doživiš, ker tista toplota, pa tisto čudenje, to more odpreti srce. Mislim, da se takrat pravzaprav začne človek v sebi spreminjati, ko začne priznavati, da se mu dogajajo taka občutja, ki jih morda v dolini ne more doživeti. Ali pa jih tudi lahko, da ne bi krivico delala tistim, ki ne zahajajo v gore. Zdi se mi, da te občutke lahko doživiš tudi ob čudovitem koncertu ali pa ob neki umetniški dejavnosti. Ali pa ob branju neke knjige, ko zgubiš samega sebe, ko se znajdeš v tistem prostoru, ki ga knjiga opisuje«.

»Njemu (Andrejevemu očetu) so življenje izpolnile čebele, Andreju izpolnjuje življenje alpinizem. Meni tudi, poleg družine in vsega kar je zraven. Se mi zdi, da je mogoče res, da ko prideš do točke in pogledaš nazaj in si lahko rečeš: »Dob'r je b'lo!«, ali pa mogoče, ta pričakovanja s katerimi sva začela, so spet problem, če niso bila izpolnjena, nisi zadovoljen.«

»Ko sem začela plezati leta 75', ni bil moj namen v alpinizmu, da si želim na Everest. Meni se zdi, da ima tudi Andrej zelo podoben stil, da so prišli cilji nasproti. Ni bilo tako zelo veliko pričakovanj.«

»Pri ženskah... To je bilo pa res enega govorjenja, seveda ženski duši prilagojenega o vsem in je bilo res živahno, že na vlaku ko smo se vozile in tudi potem v samem taboru, kjer je bilo več skupin iz različnih narodov. Mi smo bile središče. Dejstvo! To se je zbiralo okrog, kitare ... in vse!«

»Če je kdo res dober psiholog, so to dijaki srednje šole. Ti preučijo vsakega profesorja in iz ene ure izjemno pridnih dijakov lahko v naslednji uri postanejo strašni divjaki. Ker imajo naštudirane učitelje, kot rečemo u nulo.«

»In to je tisto kar je zelo pomembno za človeka, da se ne dvigne nad naravo, a ne? Da ga gora pravzaprav strezni, da je del narave. Nismo mi središče narave, mi smo del narave. To je zelo pomembno. Tak banalen izraz, ki pa, ko ga imaš v sebi, zelo vpliva na ostala razmišljanja.«

»A ni osvobajajoč občutek, da nisi povsod »perfect« oziroma da ni potrebno, da vse obvladaš na vseh področjih in da tudi ne moreš. To se zdi prav osvobajajoč občutek in kot bi iz gosenice se razvil metulj.«

»Zelo imam rada skalo in res uživam v plezanju v skali. Tisto napredovanje, ko se mi res zdi, da čutim tisto svobodo. »To zmorem, to grem!« In ta globina, ki narašča spodaj. To je meni res v veliko veselje. Tako, da jaz imam poletne sezone dosti rajši kot zimske, čeprav, veliko kar sem naredila, sem pravzaprav naredila v snegu, v Himalaji.«

»To božično obdobje je tisto, kar sem prej za gore rekla, da malo odpre srce in pokaže česa smo ljudje tudi v dobrem smislu sposobni. To je samo dokaz, da bi pravzaprav lahko to raztegnili čez celo leto.«