Marjan Bradeško v svojem leposlovnem prvencu Hodim, torej grem v 32 zgodbah opisuje svoje poti od kraških goličav Slovenske Istre do Triglava, od mračnih grap predgorja Julijskih Alp do haloških gričev. Zadrži se med domačimi polhograjskim griči, bralca pa povabi tudi preko meje, v Zahodne Julijce in v Ziljske Alpe. Vmes doda vtise s pohodov med polji sivke v Provansi ali med jezeri v Pirenejih, na koncu pa se odpravi na nekaj večdnevnih pohodov po Slovenski planinski poti. Skozi Bradeškove opise zadiši zgodnja pomlad, bralec začuti sijaj belih skal v vročem poletju, se umika zimskim viharjem, prestrašeno čaka medveda, kjer ga ni, ali pa se nasmeji ob zanimivih prigodah, denimo ob reševanju psa iz poledenele Velike Dnine ali ob pogledu na gorsko deklico v Belem potoku.
Marjan Bradeško v svojem leposlovnem prvencu Hodim, torej grem z 32 zgodbami prebuja navdih za odkrivanje prelepih, manj obiskanih koncev v gorah in tudi širše. (foto Mojca Izgoršek Bradeško)
Bradeško je veliko poti prehodil sam, nekaj z ženo Mojco in hčerko Urško, pogosto pa mu je družbo delal zdaj že pokojni najboljši prijatelj Dario Cortese. Iskati poti, ki jih ni ali pa so že skoraj izginile, mu je bilo kar prirojeno. "Že kot otroci smo veliko hodili po gozdovih, nabirali gobe in borovnice, in ker sem bil najstarejši, sem oba mlajša brata moral varno pripeljati domov. Ta zvedavost, kaj je tam naprej, pa mi je, kot kaže, tudi prirojena. Tako mi iskanje pomeni preizkus mojih sposobnosti in najdenje prehoda zadovoljstvo, veselje, ker mi je trud prinesel novo izkušnjo. Ko, kot je rad rekel pokojni prijatelj Dario Cortese, 'blodim' sam, je seveda v meni več napetosti. Sem nenazadnje sam v veliki divjini, vse moram poiskati sam, in res se mi zaradi odmaknjenosti ne sme zgoditi nič. Po drugi strani pa odpade skrb za druge. Odkrivanja so bila z Dariom nekaj, kar si bom zapomnil za vedno, saj sva bila lahko kar drzna pri načrtih in sva se pri stezosledstvu odlično dopolnjevala," se spominja avtor knjige in dodaja: "Pri družinskih raziskovanjih smo se vedno prilagajali, a nikakor se nismo, tudi ko je bila hčerka še majhna, odpovedovali potem, na katerih drugih ni bilo, ali območjem, kjer poti sploh ni. Ko je bila hčerka večja, je z nama ali pa le z menoj večkrat zašla v divje idrijske grape, verjetno je bila najmlajši otrok, ki je lazil po takih brezpotjih. Z ženo pa še danes rada rineva v kakšno z robido prepleteno šavje."
Bradeško pripoveduje, kako je tam gori v skrivnostnem in samotnem svetu gora, in poskuša privabiti še druge, da se gori približajo s spoštovanjem in preudarnostjo in z nje odnesejo spomine, ki jim dajejo moč za vsakdan. (foto Marjan Bradeško)
Doživetja gora pogosto povezuje z doživljanjem glasbe, njegovo pisanje pa se bere kot poezija. "Četudi nisem glasbeno nadarjen, naravo še posebej dobro slišim, v vseh tonih in odtenkih, v neprestani glasbi, ki jo ustvarjajo šumi gozda, šelestenje listja, žuborenje potoka, petje ptic, pa tudi piš viharja ali drobljenje snežink v globokem snegu. Dejansko tudi tišina zveni. In naša ušesa v naravi so za poslušanje, mar ne? Vse to doživljanje je lepo, da, pogosto poetično. Vesel sem, če mi uspe vse te glasove preprosto ubesediti. Da si potem bralec sam ustvari podobo, zvoke, občutja," pojasnjuje Polhograjčan, čigar knjiga je nastajala in se medila vsa leta, ko je hodil po gorah, gričih in planjavah. Najstarejši zapisi v knjigi segajo še v prejšnje tisočletje, najnovejši je izpred poldrugega leta. Ker rad piše, je nekaj stvari napisal že sproti, veliko je objavljal tudi v Planinskem vestniku, kjer je bil skoraj petnajst let član uredniškega odbora. Vedno z velikim veseljem pripoveduje, kako je tam gori v skrivnostnem in samotnem svetu gora, in poskuša privabiti še druge - "da se gori približajo s spoštovanjem in preudarnostjo in z nje odnesejo spomine, ki jim dajejo moč za vsakdan".
Dodana vrednost Bradeškovega leposlovnega prvenca je v tem, da bralca kar zasrbijo podplati in bi se želel odpraviti na samotne poti, divja brezpotja in v odmaknjene grape. (foto Marjan Bradeško)
Dodana vrednost Bradeškovega leposlovnega prvenca je v tem, da bralca kar zasrbijo podplati in bi se želel odpraviti na samotne poti, divja brezpotja in v odmaknjene grape. "Nujna je ustrezna telesna pripravljenost in spoštljiv odnos do narave in podviga, četudi gremo le na enourni sprehod. A knjiga ni vodnik, zato je potrebno še nekaj raziskovalne žilice, dobrega občutka za zemljevid in za prepoznavanje značilnosti pokrajine. Moj namen s knjigo je bil zares ustvariti tiste pristne občutke, ki bralca predvsem neustavljivo povabijo na pot, ne pa vodijo korak za korakom. Nenazadnje, mar ni pot v naravo vedno malo raziskovanja? Le zakaj bi slepo sledili temu, kar nam kaže aplikacija na pametnem telefonu? Zakaj bi gledali v zaslon, če pa je pred nami tako lepa pokrajina, če se tam kaže neka nenavadna stvar, pot, ki vodi naprej, ali pa prehod, kjer smo mislili, da ga ni. Nekaj poti v knjigi, posebej v grapah, pa je takih, da zahtevajo zares izdelanega planinca, tudi z nekaj alpinističnih izkušenj," poudarja avtor, ki je v času študija tudi sam obiskoval alpinistično šolo, še prej je opravil izpit za gorskega stražarja, desetletja že nabira izkušnje na brezpotjih, opravil pa je tudi nekaj imenitnih turnih smukov. Za razliko od običajnih planincev ima Bradeško rad tudi dolge pohode čez planote, ob morskih obalah, ali pa se z veseljem prebija skozi mračne grape Severne Primorske.
"In stopil bom pred vrata, v nosnice bo planila dehteča pomlad, vonji - mešanica zimske trohnobe, prebujajoče se zemlje in svežina zelenja - vse se bo zamešalo v opojni duh novega, deviškega, v duh, ki te ponese. In pot se bo začela," pomlad dehti iz knjige Hodim, torej grem. (foto Marjan Bradeško)
"Mrak bo še, a prva zarja bo dala toliko svetlobe, da bom vedel. Noč mineva. Vedele bodo tudi pomladne ptice. Še v temo se bo drzno oglasila prva in sprožila neustavljiv zbor, z vsej vej, iz vsakega grma se bo oglasilo: cvrkutajoče, žgoleče, žvižgajoče, gostoleče. Petje, ki pozdravlja prihod dneva. In stopil bom pred vrata, v nosnice bo planila dehteča pomlad, vonji - mešanica zimske trohnobe, prebujajoče se zemlje in svežina zelenja - vse se bo zamešalo v opojni duh novega, deviškega, v duh, ki te ponese. In pot se bo začela," pomlad dehti iz leposlovnega prvenca Hodim, torej grem, ki je sicer že peta knjiga Marjana Bradeška. Magister računalništva, ki se strokovno ukvarja z izobraževanjem in računalništvom, je namreč tudi avtor dveh popotniških vodnikov: Privlačna Slovenija in Konec tedna na izlet: po Sloveniji in zamejstvu ter dveh poslovnih priročnikov: Povejte z veseljem in Prodajte s srcem.
Avtor spremne besede Andrej Mašera postavlja Bradeška ob bok velikanom slovenske gorniške literature, kot so Julius Kugy, France Avčin, Marijan Lipovšek in Tine Mihelič. (foto Manca Ogrin)
Avtor spremne besede Andrej Mašera postavlja Bradeška ob bok velikanom slovenske gorniške literature: "Zdi se mi, da kar dobro poznam slovensko gorniško literaturo, kjer so po estetskem doživljanju narave po mojem mnenju izstopali Julius Kugy, France Avčin, Marijan Lipovšek in Tine Mihelič. To, kar so čutili, so znali tudi odlično ubesediti. Brez kakršnega koli zadržka bi tem štirim priključil še Marjana Bradeška, ki jih v določenih aspektih žlahtne naracije morda celo prekaša. Bradeško je odličen stilist, svoje misli in občutke zna mojstrsko prenesti do bralca, ki mora tudi nehote začutiti do gore tisto gorečo naklonjenost, ki je čista ljubezen. Z ogromnim besednim zakladom zna vselej najti tisto najprimernejšo besedo, s katero želi izraziti svoja občutja in misli."
Pes v gorah in snegu - pot do napete zgodbe v poledeneli Veliki Dnini (foto Marjan Bradeško)
Manca Ogrin
------------------------
Medijske objave:
Marjan Bradeško, Hodim, torej grem (Naš časopis)
 Hodim, torej grem (Rešeto)
Hodim, torej grem (Si21.com)
|
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih