FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

borutmez: sreda, 1. november 2006, ob 20.28 uri; ogledov: 0

Konec septembra sva bila z drago v Èrni gori. Za razliko od vremena pri nas je bilo tam precej mokro, zato nisva uresničila vseh ciljev. Kljub temu sva prišla na en Kom, pa prehodila Bjelasico in okusila Sinjevino. Že v juliju sva bila v Durmitorju. Spodaj je nekaj slikic iz tokratnega potovanja. Vsekakor zelo toplo priporočam obisk te dežele in njenih gora, saj je večina prav noro deviška. Poiskusila sva tudi v Prokletijah, vendar sva se malo ustrašila kulturnega šoka in zbežala, kar mi je danes malo žal, ampak je pa tako ostal vzrok za ponoven obisk Èrne gore Slikice na: http://www.moj-album.com/uredi/borutmez/5596115/

borutmez: sreda, 1. november 2006, ob 20.28 uri

Konec septembra sva bila z drago v Èrni gori. Za razliko od vremena pri nas je bilo tam precej mokro, zato nisva uresničila vseh ciljev. Kljub temu sva prišla na en Kom, pa prehodila Bjelasico in okusila Sinjevino. Že v juliju sva bila v Durmitorju. Spodaj je nekaj slikic iz tokratnega potovanja. Vsekakor zelo toplo priporočam obisk te dežele in njenih gora, saj je večina prav noro deviška. Poiskusila sva tudi v Prokletijah, vendar sva se malo ustrašila kulturnega šoka in zbežala, kar mi je danes malo žal, ampak je pa tako ostal vzrok za ponoven obisk Èrne gore Slikice na: http://www.moj-album.com/uredi/borutmez/5596115/

Žuža: četrtek, 30. november 2006, ob 15.02 uri

Kar fauš sem vama bila ob gledanju fotk. Prekrasne so. To je čisto drug svet. Je kar za pobegnit tja ... Še mnogo lepih tur. LP Suzana

karli: ponedeljek, 8. januar 2007, ob 21.27 uri

Tudi midva sva bila letos v Èrni Gori, konec oktobra. Najprej sva se namenila v Durmitor, kjer sva se prvi dan skoraj scvrla na +25! :oops: Pa še jezera so se skoraj posušila in si nisva mogla niti nog namočit. Nasledni dan se je pa pokvarilo vreme in sva v orkanskem vetru in megli komaj zmogla na Bobotov kuk. Sva pa nato nekaj dni preživela še na morju (voda 21 8)). Tudi midva sva nameravala za nekaj dni na potepanje po Prokletijah, vendar me je na Albanski meji oblival takšen slab občutek , da sva se raje obrnila. Morda po nepotrebnem? Zakaj sta odšla vidva, sta imela kakšno slabo izkušnjo, se je možno karkoli zmenit, dobit za spat? Same Prokletije so verjetno lepe... Najlepša hvala za kakšen odgovor!

karli: petek, 12. januar 2007, ob 0.23 uri

S tem so verjetno mišljene Prokletije iz srbske strani... je morda kdo že hodil po albanski strani? :?:

borutmez: sreda, 7. marec 2007, ob 14.09 uri

V bistvu je verjetno problem le v naših glavah. Sam imam malo slabo vest, saj drugače veliko delam z Albanci kot gradbinec. Je pa to čisto drug način življenja in malo je potrebno požret svoje principe. Midva sva tja prišla v nedeljo ob petih popoldne, tik pred temo in sva se malo ustrašila kje in kako preživeti noč. Nikjer ni bilo najti nobene informacije o kakem bivališču in sva pač ušla na Sinjevino, ki pa naju je potem čisto navdušila. Naju pa vsekakor vleče nazaj v prokletije, ker sva kasneje kupila eno knjigo o anekdotah v črnogorskih hribih in so zgodbe iz Prokletji najbolj zanimive in dramatične. Vsekakor priporočam kakšen kontakt s kom iz tistih krajev. Midva sva krenila skoraj iz danes na jutri in sva imela s sabo le knjigo Planine Crne gore in dva zemljevida in nič podobnega Lonely planetu. Je pa tam na tromeji vidno bolj anarhaično kot le 30km stran na Komovih in drugje v Èrni gori.

Tone: četrtek, 2. avgust 2007, ob 22.09 uri

Teden, ki sem ga preživel v Èrni Gori, je eden tistih, ki ti ostanejo v spominu do konca. Mogočni, strah vzbujajoči kanjoni, ceste, ki s svojo drznostjo jemljejo dih, in gore, v polnosti doživete! S prijateljem sva se tja odpravila preko Bosne. Ko sva zagledala kanjon Pive, njeno jezero in slikovito cesto čez Durmitor preko vasi Trsa, sva vedela, da sva ravnala prav. Cesta je večinoma asfaltirana in poteka na planoti med 1400 in 1900 m, prometa pa na njej ni kaj dosti. Nastanila sva se v kampu nad Crnim jezerom. Prvi dan sva se povzpela na Bobotov kuk (2523 m). Nosi prvenstvo med črnogorskimi gorami in je temu primerno obiskan, največ s strani Sedla, kjer je pristop najkrajši. Markiran je tako, da se izgubiti ne moreš. Ni pa za samote željnega popotnika. Tega naj pot raje zanese na sosednji Bezimeni vrh (2487 m), kamor sva nato prečila deloma po brezpotju. V sestopu sva obiskala še Ledeno pečino in se po silno dolgi in žejni poti preko Lokvic vrnila domov. Naslednji dan naju je ponesel malo južneje, na Meðeda (2287 m), ki se samoljubno ogleduje v Crnem jezeru. Žal se je ravno takrat potegnila megla in sva bila prikrajšana za lepe razglede na grebenu. Spustila sva se k ledeniku Debeli namet - večji je od triglavskega - potem pa sva se povzpela po severnem ostenju na Savin kuk (2309 m). Uživaška pot. Izpostavljena, nemarkirana, spodaj poteka v dobri skali, zavarovana je s prosto visečo jeklenico, na vrh pa te spusti naravno okno. Še skok na planotasto Šljeme (2445 m - dostop je kar zahteven) in durmitorsko visokogorje sva zapustila. Po dnevu prevozov in obiska razglednika Èurevac (1625 m), kjer se odpre letalski pogled na opevani kanjon Tare, sva prišla v dolino Grbajo v Prokletijah. To gorstvo je precej mogočnejše od Durmitorja. Vojske ni več na mejah, tudi policija ne kaže želje po norčevanju iz planincev, in obisk mejnega področja je popolnoma sproščen. Prenočila sva v t.i. eko katunu pri planinskem domu Karanfil (katun pomeni planšarija, eko katun - črnogorska iznajdba - pa je čisto majhna brunarica, podobna pasji hišici, dovolj velika za dve osebi brez opreme). Dom ni stalno odprt in sva imela srečo, ker je bilo osebje ravno takrat tam. Sicer pa lahko šotor postaviš kjerkoli v Èrni Gori. Zjutraj sva se odpravila na Karanfil (2490 m). Vzpon poteka skoraj "v enem kosu" naravnost kvišku ob zanimivih pogledih na prokletijske ostrice in v prijetnem sprehodu po vršnem grebenu. V sestopu sva naredila ovinek skozi veliko naravno okno Šuplja vrata in se povzpela še na črnogorski Matterhorn - Očnjak (2185 m). Na zelo izpostavljen in koničast vrh pripelje strma zavarovana plezalna pot. In kaj je prinesel naslednji dan? Veličastna tura: Maja e Jezerces (2693 m), najvišji albanski vrh (nekaj višji Korab leži na meji z Makedonijo). Dosegljiv je iz doline Ropojana s črnogorske strani, vzpon pa traja kakih 8 ur. Èe računamo zraven še nekoliko krajši sestop, je to res veliko. Večina se povzpne prvi dan do nekdanje karavle na ravnici Zastan, kjer se da zasilno prenočiti. Midva sva se raje bolj zgodaj zjutraj odpravila na pot in sva goro zmogla v enem dnevu. Ker slovenskega opisa za ta vzpon še nisem zasledil nikjer, naj ga prispevam jaz. Morda bo še komu prišel prav. Žal pa nimam podrobnejše karte in ne morem navesti krajevnih imen. Iz vasi Vusanje skozi Ropojano se po zelo slabi cesti povzpnemo na Zastan. Cesta je samo ena in ne moremo zgrešiti, čeprav ni kaj dosti markacij. Od karavle je pot odlično markirana; kmalu se odcepi krak levo za Maja Rosit, mi pa nadaljujemo vzpon do velikega mejnega kamna. Stopimo v Albanijo, deželo ponosnih ilirskih potomcev, in kmalu se znajdemo v čudoviti dolini s petimi jezeri. Pri zadnjem markacij nenadoma zmanjka. Jezero obidemo na desni strani in se povzpnemo do praga, za katerim se razprostira velik ledenik. To je pravi sistem položnih snežišč, ki se kmalu usmeri na levo proti vzhodu. Ledenik prečimo do konca in nadaljujemo po meliščih na desni strani (gledano v smeri vzpona) visokogorske doline. Pot včasih bolj slutimo kot vidimo in jo nadaljujemo čisto do sedla na koncu doline. Tu se nam spet nasmeji markacija, ki nas usmeri desno proti našemu cilju. Po razbitih kraških podih nas povede do strme, krušljive gredine, ki ponudi vzpon na desno na vršni del gore. Prečimo na zahodno stran in po sistemu polic priplezamo na teme prokletijskega velikana. Pot je od sedla markirana - bolj redko, vendar tako, da ni večjih težav z orientacijo. Sestop poteka po smeri vzpona. Še eno področje gorskih mogočnežev sva si izbrala - Kome. S prelaza Trešnjevik sva se peljala do obsežne planine Štavna, ki leži na širokem gorskem hrbtu. Od tod sva se odpravila proti Vasojevičkemu Komu (2460 m), ki je najbližji in cilj večine obiskovalcev. Prav nič naju ni motilo, da sva na vznožju gore pomotoma zavila na levo namesto na desno. Sva vsaj spoznala še to stran, za katero so značilna strma travnata pobočja. Res pa ta točka ni kaj prida označena. Cvetje je v Èrni Gori nekoliko drugačno kot pri nas. Z veseljem sem si ogledoval predstavnike ilirske flore, ki jim nisem vedel imena. Najbolj so me razveselile cvetlice, krhke, nežne kot dih, ki bi jih osula že trda misel. Zelo podobne so našim krvomočnicam, vendar tako toplo rumene barve in v velikih skupinah pokrivajo melišča. Pelin ima večje, bolj bogate cvetove, njegovi listi pa so še bolj grenki kot pri nas. Barva cvetov zvončic je za odtenek bolj roza barve; kar nekoliko skrivnostna je. In drobne, bele cvetke, posute s komaj opaznimi oranžnimi lisami, ki pokrivajo grušče na osojnih straneh temačnih globeli! V nadaljevanju so sledile še bolj turistične točke - Cetinje, Lovčen, jadranska obala, slapovi Krke in Plitviška jezera. Lepota, sama lepota! To je bila moja Èrna Gora. Odkritje nečesa novega, skoraj eksotičnega.

BOR_KUM: četrtek, 2. avgust 2007, ob 23.39 uri

Lepo napisano. Vabljivo! Ko že ponujaš prst ... A sta mogoče kakšen pogled ujela v magično škatlico?

Tone: petek, 3. avgust 2007, ob 13.34 uri

Ja, v tisti škatli se je nabralo kar precej gradiva. Ga še nisem uspel obdelati, niti domačim ne pokazati. Pa še nekaj ... sem že poskusil odpreti Moj album, pa mi nekako ni šlo najbolje. Bom še kaj poskusil, bo že uspelo. Tehniko narodu!

Tone: sobota, 4. avgust 2007, ob 10.27 uri

Zdaj mi je pa le nekaj uspelo. Slike se skrivajo tukaj: [url]http://tspendov.moj-album.com/album/8783919/[/url]

Vanja Starčević: nedelja, 5. avgust 2007, ob 22.48 uri

Po mojih dveh obiskih severne Èrne gore bi z ostalimi podelil nekaj informacij: - najhitrejši, čeprav ne najkrajši dostop, je po mojih izkušenj prek Beograda in Pljevalja: Zg-Bg, 400 km, 4 h - Pljevlja 330 km, 5 h - Žabljak 65 km, 1 h. Res je da se lahko ob gužvah do Pljevalj potrebuje še do ene ure več, ampak polovica poti poteka po AC; čez Zlatibor je na vseh vzponih dodatni trak in je cesta rekonstruirana. - najkrajši so dostopi prek Bosne, ampak se lahko zgodi da je treba veliko časa čakati na meji, posebej ob nedeljah i ponedeljkih: Zg-Sa, 430 km, 6 h - Foča 70 km, 1.15 h - Šæepan polje, 25 km, 45 min - Trsa, 30 km, 30 min - Žabljak 50 km, skoraj 2 h. Pot čez Bosno je zelo slikovita, posebej če se gre skozi Jajce, ampak se lahko veliko časa vozi v kolonah, ki nastanejo za tovornjaki. Od Foče do Šæepan polja potekajo dela na cesti. Kanjon Pive in cesta nad njim so impresivni in vredni obiska. Od Trse do Žabljaka je ozka asfaltna cesta, ni asfaltirano le 9 km, ampak sem za ta del rabil 45 min, od ceste je ostala le podlaga, ampak ni uničena od vode (precej položno je speljana) Leta 2005 sem obiskal Ljubišnjo, lepo goro nad desnim bregom Tare. Pot ni markirana, opisan je v vodniku Planine Crne gore, brez lokalnega vodnika je treba računati na nekaj iskanja poti in prave smeri. V vršnem delu je Ljubišnja v zadnjih nekaj desetletij postala močno poraščena z rušjem in se je treba prebijati skozi. Ta poletje sem bil na Durmitoru, ki ponuja veliko možnosti za planinske ture. Na skoraj vse vrhove je možno priti po markiranih in nemarkiranih poteh, obstaja odlična planinska karta (1:25000) z vrisanimi vsemi potmi, in si joje dobro nakupiti v Žabljaku, enako kot vodnik Durmitor in kanjon Tare. Razen planinskega doma ob Škrčkom jezeru, obstajajo še zavetišča (po SLO kategorizaciji bivaki) v katunu Lokvice in Karlici, ter bivak namenjen alpinistom pod severno steno Šljemena. Pitna voda se najde na vsakih nekaj ur hoje. Za obisk Bobotovega kuka se meni zdi najlepše zdi prečenja: Sedlo - Vjetrena brda - Zeleni vir (do tja lahko skozi Urdeni do, najkraši dostop) - Bobotov kuk (3.30) - Bezimeni vrh - Ledena peæina - katun Lokvice - Èrno jezero (4 h sestopa). Priporočljivo je vključiti še obisk Škrčkega jezera, kar turo podaljša za 1 dan. Za tale predlog so potrebna dva avtomobila, ali se prevoz z taksijem s Žabljaka. Savin kuk in Šljeme sem obiskal z južne strani, zaradi vročine je potreben zgodnji štart. Iz Virka se lahko gre naravnost na Savin kuk čez travnate strmali, ali po poti pod žičnico, ki pelje do pod vrh, 2 h. Prehod na Šljeme traja 45-60 min in je zelo zahteven (100 dolžinskih metrov plezanja I-II). Nazaj v Virak pelje markirana pot čez južno stran Šljemena, ki je enako kot na Savino kuku travnata. Z Šljemena se lahko po grebenu ndaljuje vse do Sedla. Na nekatere razgledne točke se zelo blizu pride z vozilom (V. Æurovac, 1750 m, 20 min hoje; nekaj več na V. Štuoc, 2104 m). V obisk Durmitorja je še zelo priporočljivo vključiti vsaj enodnevni rafting na Tari, za tiste ki želijo spoznati večji del kanjona obstaja tudi 3 dnevni.

sla: ponedeljek, 16. avgust 2010, ob 13.16 uri

Pa še jaz. Sedaj, mislim, da je najkrajši dostop do ÈG po avtocesti čez Zagreb in Split. Po ÈG so glavne ceste dobre, "oranžne" pa so za naše pojme lahko zelo švoh (kaj šele rumene in bele...). Hribov imajo ogromno in se začnejo že direktno iz morja (ki je bolj ali manj umazano). Hribi pa so resnično lepi. Naše bolj podrobno spoznavanje se je začelo ravno s Prokletijami. To je za mene najlepše gorstvo v ÈG. K sreči še niso tako obljudeni in turistični kot Durmitor. So tudi tehnično malo zahtevnejši. Obiskale smo Severni in Veliki vrh nad dolino Grbaje in se sprehodile skozi Špulja vrata, kjer je bil tudi Tone (glej starejše opise). V kraju Gusinje je možno dobiti kvalitetno knjigo s podrobno predstavitvijo črnogorskega dela Prokletij. Dobro so opisane vse (markirane) poti in na koncu dodane skice in zemljevid. Knjigo je napisal oskrbnik planinskega doma Karanfil v dolini Grbaje. Me smo sicer za par minut zgrešile tega oskrbnika, zato pa smo dobile odprt srbski planinski dom Radnički z Ðoletom, kjer smo postavile šotor. Možno je prespati tudi v restavraciji (eko katun), ali pa postaviti šotor kje drugje (vseeno je dobro, da za dovoljenje vprašaš albanske pastirje, od katerih lahko kupiš tudi mleko in jogurt). Me smo naredile le to krajšo turco (okoli 8 ur hoje), ostale ture so daljše. Precej večji del Prokletij je v Albaniji, kjer je na najvišjih vrhovih še precej snega. Markacije so slabše vidne kot v Durmitorju, vendar pa so izhodišča v dolinah vzorno označena s smernimi tablami. Priporočam obisk tega koščka naše Zemljice.

Janjara: sreda, 18. avgust 2010, ob 13.23 uri

To z vodnikom za Prokletije je pa dobra novica. Fajn bi bilo še povedati, kje v Gusinjah se ga najde oziroma po kom povprašati. Tri leta nazaj je bilo edino slikovno gradivo, ki sva ga uspela najti - slika na steni doma v Grbaji - pa svečo ali baterijo si moral imeti, da si kaj videl. A tiste "pasje ute" imajo še?

sla: četrtek, 19. avgust 2010, ob 9. uri

Na koncu glavne ulice v Gusinjah, kjer je največ bifejev, je na levi stani (če prihajaš iz Plava), majhen kiosk s prijazno punco. Knjiga je morala iziti lansko leto (nisem našla letnice tiskanja) in košta 10,00 EUR. Katere pasje utice misliš????

Janjara: ponedeljek, 23. avgust 2010, ob 14.07 uri

Pred planinskim domom so imeli "bivak" sobe ali "lesene šotore" za dve osebi, v katere so manjši lahko šli po vseh štirih... V glavnem zgledale so kot pasje ute, le dolžina le bila okrog 2 m. Žal nimam slike.

Irena: ponedeljek, 13. september 2010, ob 16.04 uri

Se strinjam, da je Èrna gora res vredna planinskega obiska in to že zelo dobro vedo tujci (predvsem Èehi), ki jih na markiranih poteh ni malo (velja zaenkrat za Durmitor). Priznam, da so me zmedle tako njihove avto- kot planinske karte. Vrisano namreč v naravi večkrat ne obstaja in obratno. A najpopularnejši cilji v Durmitorju so zgledno markirani. Sama sem prečila od Sedla povprek po nemarkiranem (a vidne potke) lepe planine z zelo izrazitimi plastnicami, se povzpela na Bobotov kuk in Ljubični vrh, zgrešila :!: :oops: Bezimeni vrh in poskusila splezati na Oblo glavo z Ledene pečine. Slednje bi zahtevalo kako resnejšo opremo - sidrišča so urejena. Na mali višinski razliki so razdalje precejšnje in moj sestop v Žabljak je trajal in trajal... Veliko jezerc na poti je po dokaj suhem poletju bolj podobnih blatnim mlakam, a Škrčko in Èrno sta (menda) vedno dovolj polni - tudi za morebitne kopalce :D .