FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

igorz: petek, 7. september 2007, ob 20.13 uri; ogledov: 0

Res, da teh štirih dvatisočakov danes nisem načrtoval, ampak so okoliščine tako nanesle. Na zahodu je bilo jasno nebo, pobočja so južna, torej bom v zavetrju, sneg tam ni zapadel. Iz Pontebe se zapeljem v Studeno Basso, ter še nekoliko naprej. Pri mostu, kjer prične pot 432 parkiram, namreč cesta, ki pelje do planin je privatna in zelo strma. V slabi uri pridem po omenjeni cesti do več manjših planin, ki so razmetane na planoti. Tukaj je razcep poti, v desno 433a, v levo 432, ki pa je slabše označena, še vedno se hodi po cesti kakšne pol ure, ko pot zavije s ceste navzgor v gozd. Steza je kar precej strma in se kmalu ponovno razcepi na skali je napis Cima del Pricot v desno oz. naravnost navzgor, v levo pa steza, ki vsaj prvih 100 m nima nobenih oznak, vendar ne more biti nič drugega kot markirana pot 432, ki pelje na Forcje dai Claps. Zavijem torej naravnost navzgor skozi smrekov gozd, sprva me vodijo rdeče- rumene črte, potem samo še rdeče pike. Ko pridem iz gozda na višini okoli 1600 m se razpostre pogled na Sernio in Creto Grauzario, pa nazaj na zamegljene in zasnežene Julijce. Sledim rdečim pikam, ki vodijo sprva na strmo travnato ramo, potem pa več ali manj direktno gor proti vrhu. Na višini okoli 1700 m naletim na zanimivo skrinjo, ki je v obliki plinske jeklenke z napisom Sentiero dei Camosci, ko prelistam vpisno knjigo Slovencev seveda ne najdem, pa tudi sicer so od leta 2002 popisane le tri ali štiri strani, letošnji zadnji vpis 26.05.07 (poleti je tukaj verjetno zelo vroče) Od omenjne jeklenke nadaljujem navzgor po strmih travah na višini okoli 1900 metrov naletim na trop kakšnih 30 gamsov, nadaljujem naprej, kjer pridem do neke skalnate grape (slaba I.) in potem sem kmalu na grebenu. Vrh Crete di Pricot je nekaj 10 m vzhodno (kdor pozna to območje je verjetno opazil nameščeno veliko tablo mobilne telefonije, ki je še nekoliko bolj vzhodno in nižje) Vzpon po navedeni poti oz. označenem brezpotju je pravi cukrček. Seveda sem si ta pobočja že prej ogledoval, nazadnje zgodaj spomladi s planine Glazzat na nasprotni strani doline. Obrnem se proti zahodu, pot poteka sprva več ali manj po grebenu, potem po planoti, kmalu naletim na odcep Via F. Schiavi, po kateri sem priplezal lansko leto s kolegom. Pogled dol na Mokrine je čudovit, seže pa seveda vse gor do tritisočakov Avstrije. Kmalu sem pri zvonu na vrhu Konjskega špika, tudi Rosskofel. S severa seveda že ves čas od kar sem prišel na greben kar lepo vleče, zato se umaknem nekoliko južneje. Po krajšem počitku pričnem s sestopom, nekoliko levo od poti v zavetrju. Spodaj zavijem levo in se po lahkem delno travnatem brezpotnem pobočju povzpnem na Creto di Pricotič 2225 m, ter takoj sestopim po zahodnem brezpotnem grebenu proti Forcje dai Claps. Zaradi krušlivosti je potrebna previdnost. Spodaj na sedlu pridem na označeno pot 432, ki poteka sem od bivaka Ernesto Lomasti. Tukaj se odločim še za četrti dvatisočak in sicer Creto di Rio Secco 2203 m. Nekje na prevalu sedla zapustim markirano pot in zavijem po nekakšnih starih oznakah (enojna črta) gor proti vrhu. Vmes naletim na številne kaverne in ostanke kamnitih zidov, bodeče žice. Pogled je tudi od tukaj čudovit, vse do Dolomitov, v ospredju pa Creta di Aip. Seveda bi sedaj naredil najbolje, da bi po poti vzpona sestopil nazaj na sedlo do markirane poti, ampak, ker imam dovolj časa si privoščim bližnjico, ki pa se izkaže za daljšnico, kot se to običajno zgodi. S sestopom pričnem po JV strmih travnatih pobočjih. Nekaj časa mi gre kar dobro, ko spodaj zaslutim prepad zavijem v desno, kjer ponovno naletim na velik trop gamsov pa na svizce, nadaljujem s sestopom, vendar se moram ponovno vračati, ker je spodaj prepad, to se mi ponovi še enkrat, ko končno najdem nekakšno lovsko stezico, ki me le pripelje na markirano pot. Od tam preko prej omenjenih planin in po cesti sem v dobri uri v dolini. Sicer dvomim, da bi kdo to še ponavljal, pa vendar okolje je čudovito, skrajno samotno, zato tudi toliko gamsov in da se opraviti v dobrih 8 urah.

igorz: petek, 7. september 2007, ob 20.13 uri

Res, da teh štirih dvatisočakov danes nisem načrtoval, ampak so okoliščine tako nanesle. Na zahodu je bilo jasno nebo, pobočja so južna, torej bom v zavetrju, sneg tam ni zapadel. Iz Pontebe se zapeljem v Studeno Basso, ter še nekoliko naprej. Pri mostu, kjer prične pot 432 parkiram, namreč cesta, ki pelje do planin je privatna in zelo strma. V slabi uri pridem po omenjeni cesti do več manjših planin, ki so razmetane na planoti. Tukaj je razcep poti, v desno 433a, v levo 432, ki pa je slabše označena, še vedno se hodi po cesti kakšne pol ure, ko pot zavije s ceste navzgor v gozd. Steza je kar precej strma in se kmalu ponovno razcepi na skali je napis Cima del Pricot v desno oz. naravnost navzgor, v levo pa steza, ki vsaj prvih 100 m nima nobenih oznak, vendar ne more biti nič drugega kot markirana pot 432, ki pelje na Forcje dai Claps. Zavijem torej naravnost navzgor skozi smrekov gozd, sprva me vodijo rdeče- rumene črte, potem samo še rdeče pike. Ko pridem iz gozda na višini okoli 1600 m se razpostre pogled na Sernio in Creto Grauzario, pa nazaj na zamegljene in zasnežene Julijce. Sledim rdečim pikam, ki vodijo sprva na strmo travnato ramo, potem pa več ali manj direktno gor proti vrhu. Na višini okoli 1700 m naletim na zanimivo skrinjo, ki je v obliki plinske jeklenke z napisom Sentiero dei Camosci, ko prelistam vpisno knjigo Slovencev seveda ne najdem, pa tudi sicer so od leta 2002 popisane le tri ali štiri strani, letošnji zadnji vpis 26.05.07 (poleti je tukaj verjetno zelo vroče) Od omenjne jeklenke nadaljujem navzgor po strmih travah na višini okoli 1900 metrov naletim na trop kakšnih 30 gamsov, nadaljujem naprej, kjer pridem do neke skalnate grape (slaba I.) in potem sem kmalu na grebenu. Vrh Crete di Pricot je nekaj 10 m vzhodno (kdor pozna to območje je verjetno opazil nameščeno veliko tablo mobilne telefonije, ki je še nekoliko bolj vzhodno in nižje) Vzpon po navedeni poti oz. označenem brezpotju je pravi cukrček. Seveda sem si ta pobočja že prej ogledoval, nazadnje zgodaj spomladi s planine Glazzat na nasprotni strani doline. Obrnem se proti zahodu, pot poteka sprva več ali manj po grebenu, potem po planoti, kmalu naletim na odcep Via F. Schiavi, po kateri sem priplezal lansko leto s kolegom. Pogled dol na Mokrine je čudovit, seže pa seveda vse gor do tritisočakov Avstrije. Kmalu sem pri zvonu na vrhu Konjskega špika, tudi Rosskofel. S severa seveda že ves čas od kar sem prišel na greben kar lepo vleče, zato se umaknem nekoliko južneje. Po krajšem počitku pričnem s sestopom, nekoliko levo od poti v zavetrju. Spodaj zavijem levo in se po lahkem delno travnatem brezpotnem pobočju povzpnem na Creto di Pricotič 2225 m, ter takoj sestopim po zahodnem brezpotnem grebenu proti Forcje dai Claps. Zaradi krušlivosti je potrebna previdnost. Spodaj na sedlu pridem na označeno pot 432, ki poteka sem od bivaka Ernesto Lomasti. Tukaj se odločim še za četrti dvatisočak in sicer Creto di Rio Secco 2203 m. Nekje na prevalu sedla zapustim markirano pot in zavijem po nekakšnih starih oznakah (enojna črta) gor proti vrhu. Vmes naletim na številne kaverne in ostanke kamnitih zidov, bodeče žice. Pogled je tudi od tukaj čudovit, vse do Dolomitov, v ospredju pa Creta di Aip. Seveda bi sedaj naredil najbolje, da bi po poti vzpona sestopil nazaj na sedlo do markirane poti, ampak, ker imam dovolj časa si privoščim bližnjico, ki pa se izkaže za daljšnico, kot se to običajno zgodi. S sestopom pričnem po JV strmih travnatih pobočjih. Nekaj časa mi gre kar dobro, ko spodaj zaslutim prepad zavijem v desno, kjer ponovno naletim na velik trop gamsov pa na svizce, nadaljujem s sestopom, vendar se moram ponovno vračati, ker je spodaj prepad, to se mi ponovi še enkrat, ko končno najdem nekakšno lovsko stezico, ki me le pripelje na markirano pot. Od tam preko prej omenjenih planin in po cesti sem v dobri uri v dolini. Sicer dvomim, da bi kdo to še ponavljal, pa vendar okolje je čudovito, skrajno samotno, zato tudi toliko gamsov in da se opraviti v dobrih 8 urah.