FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Mitja: sreda, 6. oktober 2004, ob 19.58 uri; ogledov: 0

Žal je planinski svet v teh dneh izgubil velikega človeka. Kljub temu, da Tineta nisem poznal, sem bil nad današnjo novico šokiran. Ko bom v prihodnje prebiral njegove številne vodnike, mi bodo misli nehote uhajale k avtorju. In prav je tako. Tine si to zasluži. Dobrodošli še vsi ostali obiskovalci foruma, prijatelji Tineta Miheliča, da napišete nekaj besed v spomin na velikega pisca in ljubitelja gora.

Mitja: sreda, 6. oktober 2004, ob 19.58 uri

Žal je planinski svet v teh dneh izgubil velikega človeka. Kljub temu, da Tineta nisem poznal, sem bil nad današnjo novico šokiran. Ko bom v prihodnje prebiral njegove številne vodnike, mi bodo misli nehote uhajale k avtorju. In prav je tako. Tine si to zasluži. Dobrodošli še vsi ostali obiskovalci foruma, prijatelji Tineta Miheliča, da napišete nekaj besed v spomin na velikega pisca in ljubitelja gora.

Anonymous: sreda, 6. oktober 2004, ob 20.46 uri

"Globoko dolino pred nami po vsej njeni širini zapira zid tisočmetarskih prepadov, ko je izredno slikovit in razgiban. Vanj so zarezane globoke grape z ostanki snežišč, med njimi pa se vzpenjajo navpični stebri. Vse črte stremijo kvišku, proti skupnemu cilju. Planota nad robom sten pa nosi še vršnjo zgradbo Triglava, ki daje celotni podobi vtis izredne arhitektonske popolnosti. Celotna zgradba sloni na podstavku, polnem zelenja in mehkobe, zgornja pobočja pa se bleščijo v večnem snegu." Kada sam imao 6 godina tata me prvi put odveo na Alpe. Na Triglav. Bilo je to 1981. g. i tada smo kupili (veæ tada relativno staru) knjižicu "Bil sem na Triglavu" iz koje je spomenuti citat Tine Miheliča i koju dan-danas čuvam kao relikviju i ponekad prelistam. Uspomene na djetinjstvo i na neke (imaginarne) ljude koji su mi usadili ljubav prema planinama ne blijede... Bojan.

Filip: četrtek, 7. oktober 2004, ob 8.54 uri

Ko sem se predvčerajšnjim vzpenjal čez Plemenice, me je ves čas spremljalo brnenje helikopterja, s katerim so pregledovali pobočja, grape in melišča Pihavca, Bovškega Gamsovca, Stenarja, Škrlatice, skratka celotnega predela, kamor se običajno gre iz Vrat. Vedel sem že, da iščejo Tineta, nisem pa mogel vedeti, da sedi tam pod Pihavcem, gleda proti Triglavu in me še po svoji smrti spremlja na moji poti ...

Anonymous: četrtek, 7. oktober 2004, ob 15.44 uri

Tineta osebno nisem poznal, mislim pa, da v Sloveniji ni niti enega (1) planinca, ki se z njegovimi prispevki ne bi kdaj srečal. Resnično, njegove Julijske Alpe so stare že ohoho časa, pa so z dopolnitvami še vedno največji dosežek na področju naše vodniške literature. In kar se alpinizma tiče, lahko rečem enako za legendarne Slovenske stene. Tine je imel očitno za vrhovno poslanstvo, da svoja hribovska doživetja predstavi tudi drugim, da jim jih pomaga doživeti. Njegovi opisi so bili doživeti, skorajda literarni, kar vleklo te je, da si pogledal proti gojzarjem v omari, srbeli so podplati. Izgubili smo velikega človeka, človeka, ki mu nikdar ne bo enakega. Tine, pogrešali te bomo!

pismo1: četrtek, 7. oktober 2004, ob 17.29 uri

Tudi jaz Tineta Miheliča nisem poznal. Moj oče je vedno bral njegove vodnike ali knjige in mi nekatere stvari pravil. Zadnje korake je opravil na mestih, kjer je najraje preživel svoje ure, dneve. Še dolgo nam bo ostal v spominu.On in njegova dela.

Anonymous: petek, 8. oktober 2004, ob 16.47 uri

Huda strmina bo zame vedno "hudobna".. Naj Tine počiva v miru.

Anonymous: ponedeljek, 11. oktober 2004, ob 12.28 uri

Tudi jaz Tineta nisem poznal, dobro pa poznam njegove vodnike. Pred dobrimi tremi leti sem pričel intenzivno hoditi v hribe. Pogosto hodim sam. Njegovi slikoviti in strokovni opisi so mi v veliko pomoč, iz njih veje njegova velika ljubezen do gora. Brez pretiravanja lahko rečem, da me je njegovo pisanje vzpodbudilo k hribolazenju. Pri prebiranju se bom vedno spomnil nanj. Ob tem žalostnem dogodku naj nas vodi misel, da je umrl tam, kjer mu je bilo najljubše.

Anonymous: četrtek, 14. oktober 2004, ob 9.13 uri

Nakon poznatih neprilika u Bosni i Hercegovini, ukazala mi se prilika da zajedno sa suprugom i malom, 2,5-godisnjom kcerkom Ninom, imigriram u Kanadu. Morali smo limitirati tezinu stvari koju smo mogli ponijeti. Ja sam nosio na sebi samo moju licnu odjecu ali sam u torbu stavio moje knjige, od kojih je jedna bila "Slovenske Stene" Tine Mihelica i Rudija Zamana. Sada je ovdje u Vankuveru, British Columbia, imam uvijek kraj kreveta. Ponekad kada zelim da vidim Triglavsku stenu, Spik ili Veliku Mojstrovku, otvorim knjigu i u mislima penjem sve one smjerove o kojima sam dugo sanjao ali nikada nisam imao priliku da popnem. Hvala Tine, na Tvojoj darezljivosti i zelji da priblizis Slovenske stene nama koji smo bili daleko od njih onda, a pogoto sada kada smo dalje nego sto smo se ikada u zivotu nadali. Zoran

Anonymous: četrtek, 14. oktober 2004, ob 18.42 uri

xmovc Hvala puno na Tvom odgovoru. U znak Tvog i mog postovanja prema nedavno preminulom Tine Mihelicu ja bih otvorio novi post i razgovor o British Columbia na Planinskim Pogovorima? Tako cemo dati priliku ostalima da odaju postovanje covjeku koji nas je sve zaduzio svojim nesebicnim radom u postu koji je otvorio Mitja. Nadam se da se slazes? Tine nam je dao primjer kako treba voljeti Slovenske stene i otkrio nam mnoge sktivene tajne. Svojim radom je izbrisao granice Slovenije i ponekad kada se penjem po Kanadskim planinama vidim ili osjecam Slovenske stene pod nogama i rukama. Odgovor o British Columbiji ce Te cekati u Pogovorima. Please check the Forum. Zoran

Anonymous: četrtek, 14. oktober 2004, ob 18.43 uri

xmovc: četrtek, 14. oktober 2004, ob 19.38 uri

Zoran, pa ti uspeva premagovati "domotožje" zgolj s knjigo na robu postelje? Tudi meni se včasih zdi, da mi le gore še nudijo tisti pravi "dom" (beg pred vsakdanjostjo), na nove obraze, posteljo.... se je verjetno laže navaditi kot pa pozabiti zasvojenost s svojimi "špičaki". Kako pa drugače poteka življenje v Britanski Kolumbiji? Tu se sliši govorice, da je stil življenja zelo podoben ameriškemu in da je v Quebecu bolj "evropsko". Boš kar ostal tam, ali se nameravaš vrniti (na Špik, Mojstrovko... seveda :P ) :lol: :?:

Gregor: petek, 15. oktober 2004, ob 0.54 uri

Sada je ovdje u Vankuveru, British Columbia, imam uvijek kraj kreveta. Ponekad kada zelim da vidim Triglavsku stenu, Spik ili Veliku Mojstrovku, otvorim knjigu i u mislima penjem sve one smjerove o kojima sam dugo sanjao ali nikada nisam imao priliku da popnem.
Zoran, če te kdaj pot zanese v naše kraje se javi. Lahko ti pomagam uresničit kakšen delček starih sanj. Gregor

Zoran: petek, 15. oktober 2004, ob 1.37 uri

Hvala puno Gregor, Isto vazi i za Tebe, ako budes bio u prolazu kroz BC i Vancouver. :D