FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

turbo: ponedeljek, 30. november 2009, ob 17.27 uri; ogledov: 0

Nedelja vremensko gledano ni bila najbolj primerna za kako bolj "orng" turo, a sva z Vinkotom vseeno eno prav lepo ušpičila. Začela sva v zaselku Pri cerkvi v dolini Trente. Tam sva po brvi prečila Sočo, šla nekaj sto metrov ob Soči navzdol in ko sva prišla do potoka, ki priteče iz desne, takoj za njim ulovila stezico, ki naju je povedla strmo desno navzgor. V spodnjem delu nama je čez skok pomagala jeklenica, nato pa sva se po lepo sledljivi stezici ob levi strani potoka dvignila do manjše uravnave, (levo nad potjo lovska preža, od tam dalje steza na Staro Utro). Tu sva prečila potok in na drugi strani po lepo sledljivi stezi (na skalah blede rumene markacije, na nekaterih drevesih pribita nekaka rdeča plastika ?!?) nadaljevala proti Ušju. Višje sva prišla do jeklenic, za njimi še malo nadaljevala v isti smeri, nato pa sva se začela dvigati prečno v desno, iskajoč najboljše prehode. Od jeklenic dalje takih ali drugačnih markacij nisva zasledila. Po daljšem prečenju v desno navzgor sva prišla do nekakšne grape in se po njej v cik-caku dvignila direktno navzgor do roba gozda, kjer sva bolj po naključju zopet zagledala bledo rumeno markacijo na skali in nekaj stezici podobnega. Po njej sva kmalu prišla do rušja. Vreme je bilo vseskozi zelo slabo, do prečenja potoka je rahlo deževalo, od tam dalje je bil dež močnejši, od konca jeklenic do začetka rušja pa je padala sodra. Ves ruševnat del pa sva opravila v rahlem sneženju. Pot med rušjem je bila poglavje zase. Za orientacijo so nama služile porezane veje in poseke med rušjem. Snega je bilo tudi po tleh kar precej in nemalokrat se nama je v kotanjah udrlo prav do kolen. Do vrha sva morala tudi malce poplezati čez skalnate skoke, kjer sva si veselo pomagala z vlečenjem po vejah. Da sva dosegla vrh, sva vedela po večjem skalnatem možicu z lesenim drogom v sredini in po vpisni knjigi v plastični steklenici (žal povsem premočena, knjižica namreč). Razgledi so bili vremenu primerni. Videla sva en drugega in od sto do največ dvesto metrov naokoli. Sestop ni bil nič manj naporen, sva pa od konca rušja pa do jeklenic našla še boljši prehod. Za nagrado pa je celo prenehalo padati in spodnjo polovico sestopa sva opravila "po suhem". Za turo sva potrebovala slabih osem ur, kar upoštevaje slabo vreme, zahteven teren in snežne razmere v vršnem delu, niti ni toliko. V povsem kopnih razmerah bi se znal čas zmanjšati za (debeli?) dve uri. In na koncu se kar sama ponudi ideja, ki jo je zapisal Tine v planinskem vodniku Julijske Alpe: povezati prečenje Ušje-Plešivec-Trentski Pelc-Srebrnjak v eno samo veleturo...............

turbo: ponedeljek, 30. november 2009, ob 17.27 uri

Nedelja vremensko gledano ni bila najbolj primerna za kako bolj "orng" turo, a sva z Vinkotom vseeno eno prav lepo ušpičila. Začela sva v zaselku Pri cerkvi v dolini Trente. Tam sva po brvi prečila Sočo, šla nekaj sto metrov ob Soči navzdol in ko sva prišla do potoka, ki priteče iz desne, takoj za njim ulovila stezico, ki naju je povedla strmo desno navzgor. V spodnjem delu nama je čez skok pomagala jeklenica, nato pa sva se po lepo sledljivi stezici ob levi strani potoka dvignila do manjše uravnave, (levo nad potjo lovska preža, od tam dalje steza na Staro Utro). Tu sva prečila potok in na drugi strani po lepo sledljivi stezi (na skalah blede rumene markacije, na nekaterih drevesih pribita nekaka rdeča plastika ?!?) nadaljevala proti Ušju. Višje sva prišla do jeklenic, za njimi še malo nadaljevala v isti smeri, nato pa sva se začela dvigati prečno v desno, iskajoč najboljše prehode. Od jeklenic dalje takih ali drugačnih markacij nisva zasledila. Po daljšem prečenju v desno navzgor sva prišla do nekakšne grape in se po njej v cik-caku dvignila direktno navzgor do roba gozda, kjer sva bolj po naključju zopet zagledala bledo rumeno markacijo na skali in nekaj stezici podobnega. Po njej sva kmalu prišla do rušja. Vreme je bilo vseskozi zelo slabo, do prečenja potoka je rahlo deževalo, od tam dalje je bil dež močnejši, od konca jeklenic do začetka rušja pa je padala sodra. Ves ruševnat del pa sva opravila v rahlem sneženju. Pot med rušjem je bila poglavje zase. Za orientacijo so nama služile porezane veje in poseke med rušjem. Snega je bilo tudi po tleh kar precej in nemalokrat se nama je v kotanjah udrlo prav do kolen. Do vrha sva morala tudi malce poplezati čez skalnate skoke, kjer sva si veselo pomagala z vlečenjem po vejah. Da sva dosegla vrh, sva vedela po večjem skalnatem možicu z lesenim drogom v sredini in po vpisni knjigi v plastični steklenici (žal povsem premočena, knjižica namreč). Razgledi so bili vremenu primerni. Videla sva en drugega in od sto do največ dvesto metrov naokoli. Sestop ni bil nič manj naporen, sva pa od konca rušja pa do jeklenic našla še boljši prehod. Za nagrado pa je celo prenehalo padati in spodnjo polovico sestopa sva opravila "po suhem". Za turo sva potrebovala slabih osem ur, kar upoštevaje slabo vreme, zahteven teren in snežne razmere v vršnem delu, niti ni toliko. V povsem kopnih razmerah bi se znal čas zmanjšati za (debeli?) dve uri. In na koncu se kar sama ponudi ideja, ki jo je zapisal Tine v planinskem vodniku Julijske Alpe: povezati prečenje Ušje-Plešivec-Trentski Pelc-Srebrnjak v eno samo veleturo...............