12.1.2012 smo se s kolegi namenili obiskati Raduho.
V Strugah zavijemo desno in po ozki cesti proti koči na Loki. Ko se konča asfalt, se v gozdu pričnejo v prvi klančini težave. Premagamo jih tako, da ročno potiskamo avto in molimo, da bo šlo. Cesta je vseskozi poledenela in ni primerna za vožnjo brez verig. Pripeljemo se skoraj do planine Vodole.
Od tam, kjer parkiramo avto se prego brega spustimo do Vodol in nadaljujemo do konca planine. Snega je nekaj cm. Prvi cilj je kamniti vrh, ki gleda iz gozdne meje - Jelovec 1808m

.
Po precej zasneženem brezpotju se mukoma vzpenjamo proti vrhu. Ko pridemo do skale smo v dilemi: ali poiščemo v globoko zasneženem ruševju prehod po vzhodnem delu ali poiskusimo preplezat severni skalni greben. Dva se odločiva za plezanje, dva pa za zasneženo ruševje. Malo nelagodno pričnem in iščem prve stope. Hud veter me zasipa z ledenimi kristali in upam, da višje v skali ne bo večjih težav. Uspešno napredujem in zaradi zaledenelega obraza komaj lahko svetujem kolegu, ki se pripravlja spodaj, da prične plezati.
Kmalu sva na vrhu pri križu in vsaj 15 minut čakava kolega, ki se prebijata skozi zasneženo ruševje.

Ko nadaljujemo proti Lanežu se borimo z zameti sipkega snega in hoja je izredno težavna. Razgledi so lepi, le po grebenu pometa veter.
Ko se prebijemo do Durc se odločim, da zaradi krčov v stegenski mišici ne grem na vrh. Kolegi se zapodijo proti vrhu jaz pa proti Koči na Loki. Po stopinjah v snegu se vidi, da sta se dva mučila ta dan po tem pristopu. Spuščanje mi je omililo bolečino v mišici in užival sem v sončnem zavetrnem sestopu. Uro kasneje se vrnejo z vrha Raduhe tudi kolegi. Malo predahnejo, zberemo vtise in se po cesti vrnemo do parkiranega avtomobila.
LP