Dom stoji na južni strani Špika, najbolj zahodnega vrha Paškega Kozjaka. Velenjski planinci so najprej postavili zasilno kočo na mestu nekdanje lovske koče, ki je bila leta 1943 požgana; odprli so jo 5. septembra 1954. Leta 1959 so kočo povečali in uredili: prizidali so verando in klet, opremili notranje prostore in iz doline napeljali električni vod. Leta 1963 so napeljali vodovod in začeli graditi cesto, ki so jo dokončali leta 1971. V letih 1968 in 1969 so dom prenovili in posodobili; prenovljeni dom so odprli 27. septembra 1969 ob 20-letnici PD in 10-letnici postojanke. Dom so temeljito obnovili v letih 1977-1979. V dveh gostinskih prostorih in pokriti verandi je 100 sedežev, točilni pult; v 6 sobah je 16 postelj, na skupnem ležišču pa 18 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.
Žigi so pod lesenim nadstreškom ob domu..
Razgled: Iz bližine doma je razgled le proti zahodu na Šaleško dolino z Velenjem in Šoštanjem, na Smrekovec, Golte, Menino planino in Dobrovlje ter na Savinjske Alpe z Ojstrico. S Špika pa je razgled na vse strani: proti vzhodu na greben Paškega Kozjaka z najvišjim vrhom Basališčem, na Stenico, Konjiško goro, Boč in Donačko goro; proti jugovzhodu na Celjsko kotlino in Posavsko hribovje na Kozjanskem z Bohorjem; na jugu je Gora Oljka, za njo pa veriga Posavskega hribovja; proti jugozahodu sta Dobrovlje in Menina planina, proti zahodu pa Golte in Savinjske Alpe; na zahodni strani je v bližini Graška gora, proti severozahodu pa vidimo Peco in Uršljo goro, zadaj pa Svinško planino; na severu je bližnje Pohorje, zadaj pa Košenjak in Golica. Zelo lep in širok razgled imamo tudi z bližnjega travnatega vrha Visoko.