Dom nas je letos presenetil z zelo lepo, prenovljeno zunanjo podobo, med našim obiskom pa so še vedno potekala dela v okolici, tako da pričakujemo, da bo naslednje leto še lepši. Udeležence je že kmalu po namestitvi čakal prvi sklop predavanj, na katerem so se poučili o osnovnih pojmih orientacije, geografski orientaciji po naravnih znamenjih in tudi tehničnih pripomočkih, ki jih pri orientaciji uporabljamo. Sledilo je delo na terenu, kjer smo merili naklone, azimute in razdalje, vsak pa si je umeril tudi lasten parni korak. Oboroženi s tem znanjem smo se podali na sprehod do Špica in proti Vetrniku, kjer smo se preizkusili v nekaterih tehnikah orientiranja ter določanja stojišča. Na poti nazaj smo s parnimi koraki izmerili razdaljo do doma po cesti. Naš povprečni rezultat je bil 564 m in se je od natančne razdalja razlikoval le za osupljivih 1,4 m.
Po odličnem predavanju o poučevanju orientacije, kjer smo dobili mnogo idej za delo z mladimi, in po večerji, smo tudi v praksi preizkusili zabaven labirint v velikosti 18 x 18 m, postavljen na ravnici pri domu. V tekmovanjih, kdo bo prvi pobral pravo zaporedje 'KT', smo se zabavali in včasih tudi pošteno namučili. Za prijeten konec dneva pa je sledilo še eno zahtevnejših predavanj, kjer smo spoznali ozadje izdelave zemljevidov ter njihove matematične in vsebinske elemente.
Zabava v labirintu, foto Matevž Zih
Sobota je bila bolj praktično obarvana, saj smo se kar dvakrat podali na teren. Dopoldne smo v treh skupinah raziskovali predel Menine vzhodno in jugovzhodno od doma ter pri tem v praksi preizkusili vse naučene tehnike orientiranja. Ko se je spustila tema, pa smo se soočili še z nočno progo in spoznali vse prijetne in neprijetne posebnosti nočne orientacije, ko npr. z lahkoto spregledaš le nekaj metrov oddaljen kolovoz. Za konec pa nas je zajela tudi zloglasna meninska megla, ki nam je delala težave pri iskanju cilja, čeprav smo že bili na znanem terenu. Tudi sicer smo bili ta dan delavni, saj smo se prebili skozi obširno teorijo in prakso vrisovanja kontrolnih točk in spoznali najrazličnejše tipe nalog, v obliki debate pa smo izvedli tudi predavanje o psihologiji pri orientaciji.
Z večino znanja že zasidranega v glavah smo si lahko privoščili bolj sproščen večer in nekoliko poznejše vstajanje v nedeljo. Le kratko predavanje o zgodovini POT v Sloveniji ter o organizaciji tekmovanj nas je ločilo od zadnje preizkušnje, individualne orientacijske proge po še nepoznanem območju Menine. Tekmovalci so se eden za drugim podali na pot in kljub vsem zloveščim vremenskim napovedim uživali celo v žarkih sonca ter v lepi pokrajini, na cilju pa so odpisali še teoretične teste ter vrisali nekaj kontrolnih točk.
Delo na terenu, foto Matevž Zih
Vsi so uspešno prehodili progo v določenem času - nekateri še precej hitreje - in dobro odpisali teste, zato v vodstvu upravičeno verjamemo, da so pridobili precej uporabnega znanja. Tudi odzivi na končni analizi so bili zelo pozitivni, zato lahko le upamo, da se bo dober glas o izobraževanjih razširil, kajti naš cilj je v prihodnosti vsekakor povečati njihovo obiskanost. Letošnjim udeležencem, v katerih smo prepoznali velik talent in potencial, pa čestitamo in želimo uspešno tekmovanje ter predajanje znanja!
Tina Arh,
vodja tečaja ter vodja Strokovnega odbora za orientacijo MK PZS |
