PLANINSKA
ZVEZA
SLOVENIJE


torek, 10. november 2015, ob 11. uri

Krn – pohod spomina 1918–2015

V soboto, 7. novembra, je bil, tokrat prvič v organizaciji MDO PD Posočja, organiziran že 16. tradicionalni pohod in prireditev Krn – pohod spomina 1918–2015 pri Krnskem jezeru v spomin na 100-letnico začetka bojev na Soški fronti in v počastitev padlih in umrlih vojakov ter konca I. svetovne vojne.
Ker nas 100-letnica fronte ničesar ne izuči glede vojn in ljudje zaradi njih še vedno množično trpijo ali pred njimi bežijo, je bil pohod v visokogorje, prav na mesto krvavih dogodkov, priložnost pohodnikom tudi za protest proti vsem vojnam in nasilju sveta.

V čudovitem vremenu, ki se je "odkupilo" za odpoved dveh preteklih prireditev zaradi neurij, se je pri Krnskem jezeru zbralo več kot 600 planincev in drugih ljubiteljev gora. Pohodniki so prihajali iz različnih smeri: iz Lepene (teh je bilo največ), s planine Kuhinja prek Krna oz. Krnske škrbine, iz Bohinja prek Komne in Bogatinskega sedla in iz planine Polog. Po uvodnem pozdravu Gregorja Rupnika, predsednika MDO PD Posočje, je zbrane je nagovoril predsednik PZS Bojan Rotovnik.

Ob zaključku prireditve je bil prižgan spominski ogenj, na obali jezera pa je v spomin vsem padlim v Krnskem pogorju zagorela drobna lučka, ki je svetila še dolgo v noč.

Milena Brešan

krn_pohod_spomina_1_foto_milena_bresan
Načelnik UE Tolmin Zdravko Likar, poslanec v DZ Danijel Krivec, predsednik PZS Bojan Rotovnik in župan Občine Bovec Valter Mlekuž (foto Milena Brešan)

Govor predsednika Planinske zveze Slovenije Bojana Rotovnika

Širokemu krogu organizatorjev vsakoletnega pohoda spominov v Krnsko pogorje velja posebna zahvala, saj se tudi na ta način ohranja spomin na dogodke iz časa I. svetovne vojne, predvsem kot opomin vsem nam, da se kaj takšnega ne sme nikoli več ponoviti. Letošnji že šestnajsti pohod je še posebej simboličen, saj poteka natančno 100 let po začetku svetovne morije v gorah nad alpsko reko Sočo, po kateri je fronta tudi dobila svoj mednarodno prepoznavni naziv. Današnja prireditev tukaj ob Krnskem jezeru ob veliki udeležbi daje slutiti globoko spoštovanje do dogodkov, ki so se odvili pred stoletjem, žal tudi v našem izjemnem gorskem svetu.

Vsem nam, ljubiteljem gora, je verjetno nerazumljivo, da so se mnogi vojaki, ki so prihajali od vsepovsod, tudi iz slovenskega prostora, morali na tako krut način spoznati z gorskim svetom, ki ga danes na srečo lahko doživljamo čisto drugače. Takrat pa so se mnogi, predvsem mladi fantje, prvič srečali s pogledom na Krn, Krnčico, Batognico, Rdeči rob, Matajur, Rombon in druge gore, ki so jih okupirali tako italijanski kot avstro-ogrski bataljoni. A to srečanje z gorami se je na eni in drugi strani spremenilo v neizprosen boj za življenje, boj za gradnjo predorov, zaklonišč, zasilnih zaklonov, strelnih jarkov, poti in boj za preživetje.

Vojaki, velikokrat mladi in neizkušeni fantje, so spreminjali podobo gorske pokrajine, nehote zavrli in močno zmotili gorsko floro in favno, saj so bili streli pušk, granat, topov in drugega orožja neizprosni in oglušujoči. Eksplozije so rušile naravo in jemala življenja. Pokrajina daleč naokoli se je spremenila, kot se ni tisočletja pred tem.

Dediščina prve svetovne vojne je tesno povezana tudi z nami, planinci. Prenekatero planinsko društvo organizira planinski izlet po poteh Soške fronte in v gore, kjer so potekale bitke. Ustavljamo se ob vedno redkejših sledeh vojne in tudi na ta način se vse generacije od mladih do starejših seznanijo z morijo, ki v zgodovini skoraj nima primere.

Ko na naših planinskih potepanjih spremljamo te ostanke vojne, nam postane jasno, da so morali vojaki za prevoz tovora na težje dostopna območja soškega bojišča zgraditi dostavne žičnice in prenekatero mulatjero, kar je bil velik tehnični izziv in hkrati tudi zelo grob poseg v gorsko naravo. Žičnic danes skoraj ni več, ostale pa so mnoge mulatjere, ki zagotovo sodijo v sklop tehnične dediščine in hkrati danes predstavljajo pomembno infrastrukturo za izvajanje različnih dejavnosti v gorskem svetu.

Žal pa vse do zdaj v državi nismo uspeli sistemsko urediti področja vzdrževanja teh mulatjer. Tam, kjer po mulatjerah potekajo tudi planinske poti, jih poskušamo vzdrževati planinci, a tovrstno vzdrževanje je bolj zasilno, saj kaj več s skromnimi sredstvi in s prostovoljnim delom žal ne zmoremo.

Vseeno pa si planinci prizadevamo ohranjati te vojaške poti, želimo hoditi po njih, ne le zaradi nas, ampak tudi zaradi ohranjanja spomina na tiste, ki so jih v temnih nočeh, opremljeni z bornimi svetilkami in v brezkončnih dnevih brez vode in hrane gradili za zmago. Čigavo? Odgovora velikokrat tudi sami niso poznali.

Ko se je nesmiselna vojna v Krnskem pogorju zaključila, je bil to šele začetek obnove tako narave kot tudi infrastrukture ter objektov, ki so pomembni za življenje ljudi. Žal pa je konec vojne prinesel tudi nove meje v slovenskih gorah, ki so tudi bile vzrok za nove velike inženirske posege v občutljiv gorski prostor in hkrati je bilo onemogočeno prosto gibanje ljudi. Pomemben del Slovencev in slovenskega ozemlja so svetovni politiki izločili iz osrednjega dela Slovenije in s tem ustvarili 25-letno obdobje novih krivic. A slovenska ideja je kljub temu živela naprej in veliko nosilcev narodnostnega gibanja je našlo varno zavetje za izvajanje svojih aktivnosti ravno v gorah nad Sočo.

Na našo srečo pa je nemirni tok zgodovine poskrbel, da se lahko danes tukaj ob Krnskem jezeru v mirnem gorskem okolju in brez strahu spominjamo vrtinca minulih dogodkov.

Naj zaključim z mislijo, s katero so nas organizatorji povabili na današnjo prireditev:
Ker nas 100-letnica Soške fronte ničesar ne izuči glede vojn in ljudje zaradi njih še vedno množično trpijo ali pred njimi bežijo, je današnji pohod v visokogorje, prav na mesto nekdaj krvavih dogodkov, priložnost tudi za protest proti vsem vojnam ter nasilju sveta.

Še kako aktualna misel, kateri se v celoti pridružujem!

Hvala organizatorjem za izvedbo prireditve,
vsem udeležencem pa želim srečno pot nazaj v dolino.

Bojan Rotovnik,
predsednik PZS
https://www.pzs.si/novice.php?pid=10568 24. 4. 2024