Atmosfero med številnimi obiskovalci predavanja Ivana Rejca v Tolminu (11. novembra 2015) je težko v celoti prenesti na papir. Na svojem predavanju Od Soče do Piave in naprej, se je ponovno prepustil bogatim spominom in publika je zbrano sledila njegovim preprostim, včasih bolj šegavim, drugič bolj resnobnim, tudi čustveno obarvanim besedam. Avla tolminske knjižnice, v kateri je ta večer zmanjkalo stolov in je v njej vsaj še tolikšno število poslušalcev stalo ali sedelo na tleh, je tokrat več kot izpolnila svoje poslanstvo. To ni bilo zgolj predavanje, bil je tudi poklon velikanskemu opusu alpinista ob njegovi skorajšnji 60-letnici. Gre za bogato bero različnih zvrsti plezanja, vse od letnega plezanja v domačem apnencu primorskih sten, kombiniranega plezanja v centralnih Alpah in na različnih odpravah v tuja gorstva, plezanja v granitu in peščenjaku do lednega plezanja in zimskih prvenstvenih podvigov, gre za alpinista v vseh razsežnostih.  Ivan Rejc se je v posebnem delu predavanja, ki je zajemalo obdobje 1980-2015, spomnil večine svojih soplezalcev. Nekateri so se podali že onkraj najvišjih sten, na svojo večno pot, a spomini nanje so ostali in vredno jih je obuditi. S plezanjem s številnimi partnerji različnih starosti je Ivanu Rejcu v dolgih letih uspelo ustvariti mogočen most med različnimi generacijami. O tem je zgovorno pričala pisana starostna udeležba poslušalcev, ki so prišli tudi iz bolj oddaljenih krajev, nekateri zgolj zato, da bi počastili svojega soplezalca.

Vidim Pavla, kako s posebnim žarom vrta luknjo za edini spominski svedrovec na tretjem bivaku pod seraki. Ah, Pavle, ki si svojo dušo dal za to steno, kako sem nekega junijskega dne tistega leta z bolečino zvedel, da te ni več, da si skupaj s Tamaro za vedno ostal tam, v tvojem ljubem Malem Koritniškem Mangartu. Pa Zlate, kako si po idrijsko »pošiljal v oštjo« tisti kos ledu, ki ti je priletel v obraz. Kako te je naš dohtar Jože potolažil: »Ne skrbi, saj se gobec hitro celi; samo malo zafliki, pa bo.« Plaz, ki je naenkrat zgrmel mimo nas po ozebniku Hasegawa in nas s svojim silnim pišem oplazil - Peter, ti si ga snemal do zadnjega hipa, ko nas je zajela tema ... In ta predzadnji bivak pod skalno bariero, skopan v led, na komaj za rit široki polici, medtem ko so noge visele navzdol v globočino. Ponoči pa je za pest velik kamen švignil skozi platni šotora med glavami ... »Hej, a je lukna«, smo se smejali. In Zlate, ko si splezal zadnjo skalno pregrado, ki je kakor giljotina visela nad nami, ko smo prilezli vsi čez in že čutili, vohali vrh stene nekje blizu nad nami, nam je tistih zadnjih 400 metrov strmega snežišča izpilo še preostalo kri, tako da smo se na vršnem grebenu opotekali kakor pijanci. Tako si nas, Peter, tudi posnel za arhiv. Potem pa smo šli samo še navzdol z zavestjo, da je minilo, da je opravljeno, da smo zunaj. Saj smo bili na nek način ujetniki stene; zavedali smo se, da ni povratka nazaj, da ostaja samo ena pot - navzgor. No, to smo tudi hoteli. Nekje v nekem predalu se še skriva tisti odkrušen kamen, ki sem ga prinesel z južnega vrha Aconcague. Komu mar, nekega dne ga bo nekdo vrgel proč ... Ivan Rejc

Ob zaključku je predavatelj odgovoril tudi na nekaj vprašanj iz občinstva. Večer je izzvenel povsem primerno njegovemu 60-letnemu jubileju, ko so mu kolegi alpinisti na mizo prinesli svečano torto in mu poklonili simboličen šopek: dva, kot pušeljc prepletena ledna cepina s plezalnim pasom. Ivan je sprva ostal skoraj brez besed, nato pa je zbral svoje misli v iskreno zahvalo.

Sledilo je prijateljsko druženje, podaljšan odmev nedavnega Martinovega praznika. Tako množično obiskano predavanje pa je tudi praznik za organizatorja, PD Tolmin, ki uspe vsako predavateljsko sezono vsaj enkrat popolnoma napolniti avlo tolminske knjižnice. To je bil pravi plebiscitarni zbor alpinistov in številnih ljubiteljev gora, ki so se poklonili skromnemu a z vsem srcem predanemu častilcu vertikale, Ivanu Rejcu.

Žarko Rovšček