PLANINSKA
ZVEZA
SLOVENIJE


petek, 27. maj 2016, ob 10.30 uri

Moja prva reševalna akcija je bila v Prokletijah - ob 70-letnici koroške GRS

Že dolgo je med nami, planinskimi prijatelji in člani Alpinističnega odseka Črna, tlela želja, da bi šli planinarit in plezat na jug nekdanje Jugoslavije. Odločili smo se za Prokletije, ki ležijo v Črni gori, del pogorja pa je v Albaniji.
Ta cilj smo izbrali kljub nesreči, ki se je eno leto pred tem, to je leta 1974, zgodila, ko je snežni plaz pokopal pod sabo dva člana Gorske reševalne postaje Prevalje, in sicer člana Maksa Časa in pripravnika Branka Logarja. Nesreča se je zgodila pod vrhom Jezerca, visokega 2.694 m, imenovanega tudi Karanfil (nagelj). Mrtva je plaz odložil nad dolino Ropojane.

Za pot smo se odločili Jože Svetec, Peter Leskovec, Zdenko Žagar, Branimira Felle - Miša, Irena Greiner in Viktor Povsod - Fika - v času od 23. julija do 3. avgusta 1975. leta.

S Prevalj smo se odpeljali z vlakom do Maribora, ob enajstih zvečer pa sedli na vlak za Zagreb, kamor smo prispeli v jutranjih urah. Na zagrebškem letališču smo se vkrcali na letalo - karavelo in odpotovali do Titograda, današnje Podgorice, glavnega mesta Črne gore. Od tam smo se zvečer z avtobusom odpeljali do Gusinj in potem v zgodnjem jutru ob grozečem tropu psov, ki so se občasno pripodili mimo nas, čakali na beli dan. Dopoldne smo se javili domačinu, krojaču Halilu Čekiću, ki nam je bil že pred tem posredoval podatke o Prokletijah. Še isti dan smo na voz s konjsko vprego naložili vso našo opremo in jo prepeljali v dolino Grbaje ter tam na drugi livadi postavili tabor.

Prvi dan smo se oskrbeli s hrano, naslednji dan pa sta Zdenko in Peter že začela s plezanjem: v steni Volušnice sta opravila prvenstveno smer Koroška, z oceno III-IV+. 28. julija smo opravili daljši planinski pohod: šli smo čez prelaz Šuplja vrata v dolino Ropojane in naprej po soteski do Vusinj, od tam pa v Gusinje in nazaj v tabor. Naslednji dan sta Joza in Miša po svoje raziskovala pogorje, popoldan si je Miša zaželela iti na Volušnico. Na njeno smolo se je tam zaplezala in ostala v skalah celo noč.

Peter in Zdenč pa sta zjutraj istega dne, to je 29. julija, vstopila v smer Grapa, ki poteka levo od Koplja - v Karanfilu; ocena V-VI. Toda zvečer se je v tabor vrnil Zdenč sam in povedal, da je Peter zdrsnil pred izstopom in se poškodoval, dobil je odrgnine in poškodbe na ledvenem predelu. Zdenč ga je imobiliziral, zaščitil pred hladom ter privezal oziroma zavaroval.

Jožeta sem takoj poslal v Gusinje do prvega telefona, da je zaprosil za pomoč. Poklicali so reševalno postajo Javorak - stanica GSS Nikšić. Ostali pa smo šli pod steno, skupaj z Ademom Kolenovićem iz Kranja, da smo z govorjenjem pod steno bodrili Petra; le-ta nas je na srečo slišal in odgovarjal.

Prokletije_1975_1

Zgodaj zjutraj naslednjega dne so prišli reševalci s 100 m jeklenice, zavornim bobnom, Gramingerjevim sedežem, z nosili in s prvo pomočjo. Nekaj malega so imeli tudi alpinistične opreme.

Manjši del skupine je šel iskat Mišo, ki se je bila nesrečno zaplezala; varno so jo pospremili v tabor.
 
Da bi reševali Petra od zgoraj, bi bilo pretežko, zato smo se odločili za pristop do njega po smeri. Ker so bili reševalci starejši in z malo alpinističnimi izkušnjami, razen Steva Vujičića, so naju določili, da splezava do Petra. Stevo je izjavil, da bo ves čas plezal kot drugi, saj je imel premalo plezalnih izkušenj. Vzela sva 60 m vrvi, kline, prvo pomoč, Gramingerjev sedež in ostalo. Za improviziran plezalni pas si je priklenil jeklenico, ki so jo odvijali pod steno, in jo vlekel za sabo. Ko sva bila oddaljena za dober raztežaj, sva ugotovila, da bo premalo jeklenice. To sva sporočila pod steno, zato so po policijski radijski zvezi zahtevali še 100 m jeklenice. Le-to je kmalu pripeljalo dvosedežno letalo in jo odvrglo blizu tabora v Grbaji. Od tam so jo prinesli pod steno in jo priključili na Stevovo.

Zaradi težke opreme sva s Stevom vedno težje nadaljevala vzpon. Dve uri pred nočjo sva prišla do prečke, 30 m pod Petrom. Jaz sem jo preplezal, Stevu pa niti po več poskusih ni uspelo. Zato sem se vrnil do njega, saj je bil ves izčrpan. Pritrdil sem raztegnjeno jeklenico in jo pripravil za vleko čez prečko, midva pa sva se spustila pod previs in bivakirala. Nama to ni predstavljalo problema, Peter pa je bil verjetno že v stiski, saj je že drugo noč preživljal v steni, ranjen in sam. Naju ni slišal, toda govorice izpod stene so prihajale do njega, ga spodbujale in tolažile z novico, da sva midva tik pod njim. Peter jim je moral odgovarjati, da so se prepričali, da je z njim kolikor toliko v redu.

Proti jutru je začel padati dež, kar je še poslabšalo situacijo. Kljub mokroti sem preplezal prečko 20 m in napeljal dodatne vrvi tako, da je Stevo z opremo za mano lažje sledil. Uspelo mu je in potem sva lahko potegnila še jeklenico. V steni sva na približno 40 m razdalje puščala kline za spust.

Dež je počasi ponehal in po nekaj metrih plezanja sem zagledal Petra. Od veselja sva zavpila; čeprav je imel ponoči že slaboten glas, ga je najino snidenje tako razveselilo, da se je kljub poškodbam glasno odzval. Ko sem priplezal do njega, sem usidral kline in poklical Steva, da je tudi on prišel do naju. Peter je povedal, da mu je tolažba izpod stene močno pomagala, in ko je nekje v prečki za hip ugledal mojo roko, ga je to držalo pokonci tudi drugo noč.

Petra sva dodatno imobilizirala. Stevo je predlagal, da me spušča po lesenem zavornem kolutu. Preverila sva sedež, namestila jeklenico na zavorni boben, Gramingerjev sedež sva dala na moj hrbet in vanj namestila Petra. Stevo me je začel spuščati; ker nismo imeli radijske zveze, so ga po mojih napotkih usmerjali od spodaj. Dobro nama je šlo vse do zevi na začetku stene. Tu so prišli z dodatno vrvjo in mi jo vrgli, da sem naju s Petrom navezal. Na stmem snežišču naju je večje število ljudi želelo potegniti od stene čez zev na snežišče, vendar jim je pri prvem poskusu zdrsnilo in so padli kot domine. Naju s Petrom je z vso silo vrglo v steno, največ jih je dobil Peter. Toda pri drugem proskusu jim je uspelo. Takoj so prevzeli Petra in ga z nosili prenesli v dolino do terenskega vozila, zatem pa v bolnico v Ivangradu.

Peter je bil v steni tri dni in dve noči, to je od 29. do 31. julija. Ker je bil edini telefon v Gusinjah v okvari, sem lahko šele 1. avgusta poročal o nesreči Planinski zvezi Slovenije in načelniku Gorske reševalne postaje Prevalje Francu Telcerju; le-ta pa je posredoval podatke domačim. Ta dan smo tudi obiskali Petra v bolnici, kjer je njegov lečeči doktor obljubil, da ga bodo operirali. Ker pa se je naslednji dan Peter počutil sposobnega za potovanje domov, je bila ta operacija kasneje uspešno opravljena v bolnišnici Slovenj Gradec. Po prihodu domov sva z Ireno obiskala Petrove starše, jim poročala o nezgodi in ustrezno potolažila. Obenem sem oddal zapisnik o nesreči in poteku reševanja načelniku GRS.

Da so dogodki tako gladko potekali, gre zahvala za resnost pri delu reševanja vsem članom planinske ekipe, reševalcem Javorak - stanice GSS Nikšić, še posebej pa reševalcu Stevu Vujičiću. Zahvala pripada tudi Ademu Kolenoviću, Halilu Čekiću ter mnogim neimenovanim iz Gusinj in okolice.

Viktor Povsod - Fika,
vodja odprave

https://www.pzs.si/novice.php?pid=10992 29. 3. 2024