sobota, 15. oktober 2016, ob 13. uri
Kaj se skriva za mejo? In kaj v Planinskem vestniku?Izšla je nova, že deseta letošnja številka Planinskega vestnika. Čas gre hitro se vam ne zdi? Prav tako hitro kakor so za nami hitro številne slovenske planinske poti, stezice, stečine in brezpotja. In kot obrnemo list na koledarju, moramo kdaj obrniti tudi hrbet našim goram. Kajti, kakor pravi urednik Vladimir Habjan v uvodniku, »bomo svoje gore najbolj cenili šele takrat, ko se bomo iz tujine vrnili domov in jih primerjali z drugimi. Ko bomo videli še druge gore, bomo lahko ugotovili, da so naše le med najlepšimi. In to brez lažnega domoljubja.« Kaj se skriva za mejo?
"Vem, da boste mnogi med vami presenečeni, vendar vam moram priznati, da zame naši hribi niso najlepši na svetu, pač pa so to Dolomiti," je v začetku oktobra na gorniškem večeru v knjižnici Domžale povedal alpinist in himalajec Tomo Česen (intervju z njim bomo objavili v eni od prihodnjih številk). Ste presenečeni, začudeni, morda celo prizadeti? Sam priznam, da ga povsem razumem in spoštujem njegovo stališče, pa tudi to, da si je to "upal" priznati v javnosti. Zdi se mi namreč, da je tako stališče v slovenski planinski javnosti skoraj bogokletno. Naj povzamem samo zadnjo anketo, katere rezultate smo objavili v lanski decembrski številki in kjer je pri vprašanju, katerih vsebin je v PV preveč, največ odgovorov veljalo tujim goram, in obratno, pri vprašanju, katerih vsebin je v reviji premalo, je bil odgovor: naše gore. Podobne rezultate beležimo že vsa leta, odkar izvajamo ankete. Zakaj je tako, mi pravzaprav ni povsem jasno.
Pred kratkim sem se vzpenjal po poti Silva Korena na Krn, kjer mi je možakar povedal, da gre vsak mesec parkrat po tej poti. Kako to, da ne gre še kam drugam, kjer še ni bil, ga nisem uspel vprašati, ker je tako hitro odbrzel naprej. Poznamo celo vrsto
ciljev, kamor se ljudje redno odpravljajo in beležijo svoje vzpone, npr. na Ratitovec, Kriško goro, Lubnik, Šmarno goro, Kališče in drugi. Dobro, tu gre bolj za rekreacijo kot pa planinarjenje, pa vendar se vse to dogaja v hribih. Zakaj tolikokrat po isti poti, če zagotovo obstaja še kak gorski vrh, kjer še nismo bili?
Tudi sam sem se v preteklosti obnašal podobno - slovenske gore sem spoznaval do potankosti. Načrtno sem raziskoval doline, prehode, pristope, markirane poti na vrhove iz raznih smeri, pa potem brezpotja, in to v tolikšni meri, da sem poznal skorajda vsak možen pristop na posamezen vrh, ki sem se ga lotil. Prebiral sem vse vodnike, kjer so bile opisane poti, si podčrtaval opise, iskal spletne strani, ko so se tudi tam pojavili opisi, si beležil svoje opise pristopov in jih tako nabral za celo goro. Hribovski kolegi so mi dolgo prigovarjali, naj vendarle pogledam še čez mejo, da so tudi tam vredni gorniški cilji, a jaz sem trmasto vztrajal pri naših hribih. Tisto čez mejo me ni zanimalo.
Potem pa se mi je nekoč s planine Pecol, kjer sem bil na izletu z otroki, prikazal mogočni Montaž in z njim Zahodni Julijci. Kakšno gorovje! Moje raziskovanje je prvič seglo malce čez mejo. In končno sem se nekega dne le spravil še malo dlje ter stopil na vrh Monte Cristalla v Dolomitih. Bil sem enostavno navdušen. Odprl se mi je povsem nov svet, nove dimenzije, nova okolica, čisto drugačna, kot je v naših hribih. Za Dolomiti so prišli tritisočaki, štiritisočaki z ledeniki ...
Danes vem, da so tudi mnoge gore zunaj Slovenije nepopisno privlačne. Razlogov, da jih obiščemo, je toliko, kolikor je vrhov, vsak je po svoje privlačen in vreden našega obiska. Prevzeli so me skalni vršaci in beli vrhovi nad bleščečimi ledeniki, ledeniški potoki, šumeči slapovi, zelena jezerca ... Te gore so kot mamilo, ko se vzpnemo na eno, si zaželimo še druge, tretje itn., z vsake se nam odpirajo širša obzorja in novi cilji.
Vse to, kar opisujem, želimo predstaviti tudi vam, dragi bralci. Težko je venomer pisati le o Jalovcu, Škrlatici, Triglavu ... V rubriki Z nami na pot, kjer objavljamo vabila s podatki na ture, smo skorajda že izčrpali slovenski gorski prostor in se že ponavljamo. Nikakor vas ne odvračamo od hoje po naših gorah, vendar vam z opisi gora čez mejo poskušamo odpirati nova obzorja. Dejstvo namreč je, da bomo svoje gore najbolj cenili šele takrat, ko se bomo iz tujine vrnili domov in jih primerjali z drugimi. Ko bomo videli še druge gore, bomo lahko ugotovili, da so naše le med najlepšimi. In to brez lažnega domoljubja.
Vladimir Habjan
 Uvodnik in kazalo (1,2 MB)
Planinski vestnik naročniki najdete v nabiralniku, ostali pa v bolje založenih trgovinah in trafikah ter seveda v spletni Planinski trgovini. |
|
