Plemenska srečanja

Bilo mi je nerodno. Sedel sem v poltemi Kosovelove dvorane, poslušal odlično predavanje Iztoka Tomazina, podkrepljeno z dobrimi in zanimivimi fotografijami, ter se spraševal, zakaj je dvorana napol prazna. Tomazinov slog je špartanski. Brez mašil, vsaka beseda ima svojo težo in nobena ni preveč. Ne vem, kako se je počutil, ko je govoril nekaj desetinam poslušalcev, jaz sem se neprijetno. Ampak na srečo vedno ni tako. Pri Paulu Pritchardu so bili skoraj vsi sedeži zasedeni. Delno ohromljeni plezalec, ki jo je skupil med plezanjem na Totem Pole, govori s težavo, a artikulirano; giblje se težko, vendar v njegovih besedah ni zaznati posledic poškodbe, nastale, ko je velika padajoča skala zadela njegovo glavo. Ker ima neuporabno desno roko, se je naučil pisati z levico. Po predavanju se je počasi podpisoval v svojo odlično knjigo Deep Play (Nevarna igra, Sidarta 2009), a vrsta čakajočih na avtogram zaradi tega ni bila nič krajša, le počasneje se je pomikala.
 

Znana imena, zlasti tuja, napolnijo dvorane. Nekateri govorniki radi slišijo smeh med publiko, zato svoja predavanja začinijo s humorjem. Drugi so bolj suhoparni, stvarni, o svojih drznih podvigih pripovedujejo manj dramatično kot tisti, ki je šel zjutraj v trgovino in ga je na zebri skoraj zbil šofer, ki je prevozil rdečo luč. Dean Potter, Chris Bonington, Matevž Lenarčič, Lynn Hill, Matjaž Jeran, Maurizio Zanolla - Manolo in še koga bi lahko omenil, so imena, ki privabljajo. To so ljudje, katerih predavanje te obogati, navduši. Uglasiš se na njihovo frekvenco in si zadovoljen, ker s teboj delijo svoje izkušnje in zgodbe.
 

Namenoma sem začel s predavanji, ker so pomemben del skoraj vsakega festivala gorniškega filma, prijetna popestritev, ki je med obiskovalci zelo priljubljena. Med filmi, ki sem si jih uspel ogledati v desetih letih festivala gorniškega filma v ljubljanskem Cankarjevem domu, ni bilo slabega. Bili so le bolj ali manj dobri oziroma odlični, karkoli si že kdo predstavlja pod to oznako, pogojeno tudi s posameznikovim okusom. Zame je odličen tisti film, ki mi je med množico videnih ostal v spominu in iz katerega si v duhu lahko takoj prikličem kakšen prizor. Dokler bom pomnil, ne bom pozabil Manolovega virtuoznega plezalskega baleta v Odisejadi stare smeri (Verticalmente Démodé), Tihega snega (Silent Snow), Lhama, otroka Himalaje (Lhamo, l'Enfant de l'Himalaya), Vstaje v dolini (Valley Uprising), Meruja (Meru), Vrha (The Summit), K2 - dotika neba (K2 - Touching the Sky), Jureka ( Jurek) in ne Karavane sanj (Karawana Marzeń) niti Sfinge - če omenim samo nekatere, ki so mi najprej prišli na misel.
 

Filmi (in predavanja) sproščajo užitke in estetske občutke, ki so - boljšega izraza, kot je ta zguljena fraza, žal ne najdem - duševna hrana, spodbuda za nove ideje in premišljevanje o človekovi zmogljivosti, ravnanju na meji ali celo onkraj njegovih sposobnosti.  Pomembna komponenta je tudi zavest, da si med podobno mislečimi ljudmi, ki tam zunaj gojijo podobno dejavnost. Zato je večkrat govor o plezalskem plemenu. Vendar Will Gadd v The New York Timesu v zanimivem članku ugotavlja, da obstajajo podplemena, ki se med seboj razlikujejo po miselnosti in zvrsti plezanja; Voytek Kurtyka, ki se ne spušča v te detajle, pa je nekje komentiral, da je ponosen, ker pripada človeškemu plemenu, ki ga sestavljajo plezalci.
 

V prvih letih festivala gorniškega filma sem bil nad obiskom razočaran, zadnja leta pa z veseljem ugotavljam, da se povečuje, da se je festival prijel. Dejstvo je, da v Ljubljani lahko gledamo iste filme, kot jih vidijo obiskovalci na večjih in starejših festivalih po svetu. In poslušamo predavatelje, ki so gostovali v Banffu, Kendalu ali Trentu. To pa šteje.

Mire Steinbuch

 Uvodnik in kazalo (1,2 MB)

Planinski vestnik je izšel - kmalu ga lahko pričakujete v poštnih nabiralnikih, kioskih ter na policah bolje založenih trgovin in bencinskih servisov.