Med potjo smo prisluhnili ptičjemu petju, opazovali prvo spomladansko cvetje in svet, po katerem smo hodili. Opazili smo tudi nekaj stvari, ki so nas zmotile. To so bile predvsem preštevilne bližnjice. Pobrali smo še kakšna smet, največkrat izgubljen robec ali papirček od bombona. Ni prav, da jih obiskovalci odmetavajo, saj mora nekdo počistiti za njimi. Po navadi so to »Lubnikarji« (redni obiskovalci Lubnika). Nismo pa srečali kolesarja, ki bi se trudil z nošenjem kolesa navzgor ali ki bi se že spuščal v dolino, kar se na žalost tudi dogaja. Opozorili smo lastnika psa, naj ga da na vrvico.

Na Lubniku nam je Valentin Rezar povedal nekaj o pogojih, katerim mora koča zadostiti, da dobi certifikat Okolju prijazna planinska koča. Nato smo si z gospodarjem Jurijem Štancarjem ogledali kočo.

Po kosilu, ki sta ga prijazno postregla oskrbnika koče, je Valentin Rezar, vodja odbora za varstvo gorske narave pri Meddruštvenem odboru planinskih društev Gorenjske novim gorskim stražarjem podelil diplome, značke in izkaznice.

Srečanje smo zaključili z besedami: »Naš planet je vedno bolj ogrožen zaradi zastrupljenega in onesnaženega okolja, kupov smeti, v katerih se dušimo, uničevanja naravnega okolja, gozdov in voda. Vsi skupaj in vsak posameznik smo dolžni, da začnemo ustavljati propad planeta. Še posebej planinci se moramo truditi, da ohranimo to, kar imamo. Imamo pa ogromno! Prelepo gorsko naravo, ki je še sorazmerno dobro ohranjena. Nikakor je ne smemo pustiti vnemar. Naši zanamci bodo namreč neizprosni sodniki našega početja. Mir v hribih, neokrnjena in čista narava nas vsakič že sproti bogato poplačajo.«

Zapis in fotografije prispevala Marta Bašelj