V iskanju zanimivih vsebin

S Tomom (Drolec), s katerim sva svoje čase skupaj opravljala izpit za gorskega reševalca, sva letela v breg, kot da gre za življenje in smrt. Ker sva hodila po poti in ne po grapi, sva prišla celo sto metrov više, kot bi bilo treba, saj nisva videla, kje bi morala zaviti v Kokrski plaz. Zato sva morala s težkim bremenom na ramenih - vsak s svojo polovico reševalnega čolna aki - po strmi Kokrski grapi v obilici novozapadlega snega še precej sestopati. Ko sva se približala našim, prizor ni bil prav nič prijeten. Ni šlo za življenje, temveč za smrt. Dva mlada hrvaška planinca sta bila zakopana meter in pol pod snegom. Do enega so se že dokopali, do drugega še ne. Takrat sem prvič videl, kako sta dva reševalna psa (od pokojnega Miha Valiča in kolega Matjaža Ravnikarja) pomagala pri iskanju zasutih v plazu. Brez pasje pomoči bi morali s sondami prečesati obsežno območje, prepredeno z drevjem. Plaz se je namreč iz grape potegnil v širino. To je bilo februarja leta 2004.

Pred leti, ko je imela hči še svojega psa, sem na mnogih sprehodih z njim spoznal različne vrste psov, tudi tiste "manj prijazne", pravzaprav nasilne in napadalne. Moram priznati, da se mi kaj takega z reševalnimi psi v GRS, pa čeprav sem bil z njimi na celi vrsti kopnih in zimskih vaj, tudi v helikopterju, ni nikoli zgodilo. Vedno gre namreč za prav prijazne pse. Seveda, saj so tako vzgojeni. Kot ste verjetno že sami ugotovili, v tokratni temi meseca predstavljamo reševalne pse oziroma izkušnje in delovanje vodnikov reševalnih psov. Ker o tem že dolgo nismo pisali, je prav, da smo se lotili te teme. Z njo zaključujemo letošnjo bero.

Ob zaključkih leta radi delamo bilance, čeprav moramo biti v uredništvu vedno s pogledom kak mesec, dva, tri ali več naprej, saj sestavljanje in postavljanje revije pač zahteva svoj čas in priprave. Naj tokrat omenim obiske, ki smo jih člani uredništva letos in lani opravili po vseh dvanajstih meddruštvenih odborih planinskih društev (PD) po Sloveniji, o čemer v reviji nismo pisali. Tistim, ki ne veste, za kaj gre, naj povem, da je to oblika povezovanja PD na terenu po območjih. Na skupnih sestankih smo slišali kritike, pa tudi predloge izboljšav in novih objav (tudi tokratno kolesarsko temo) ter vrsto pohval. Nekaj idej nam je že uspelo uresničiti, nekatere bomo še v prihodnosti. Pomembno pri tem je, da imamo čim boljšo komunikacijo s planinsko organizacijo, ki je naš izdajatelj, in da sledimo splošnim trendom v planinstvu in gorništvu.

Kot drugo bi omenil obsežnejšo novembrsko številko, posvečeno Frančku Knezu. Čeprav nismo imeli veliko časa na voljo, nam je vendarle uspelo pripraviti dostojen zapis o legendarnem plezalcu, kar je naletelo na dober odziv v javnosti.

Naslednje leto bo za planinsko organizacijo nekaj posebnega. Razlog za to je preprost: volitve novega vodstva. V vsakem primeru gre za turbulentno obdobje, saj so vedno možne velike spremembe, tudi za nas. Mi za zdaj delujemo utečeno. Poleg priprave naslednjih vsebin naj od nalog omenim prepotrebne izboljšave spletne podpore revije in nujno nadgradnjo spletnega iskalnika po vsebinah vseh letnikov revije od leta 1895.

Vsem bralkam in bralcem se za zvestobo reviji zahvaljujem in v naslednjem letu želim veliko gorniških uspehov ter predvsem lepih doživetij. Naj mi bo na tem mestu dovoljena tudi zahvala vsem urednikom, brez katerih revije v takšni obliki zagotovo ne bi bilo: Mateji, Ireni, Marti, Zdenki, Tini, Emilu, Dušanu in Miru. Pa srečno 2018!

Vaš urednik

 Uvodnik in kazalo