V majski številki Planinskega vestnika smo se v temi meseca posvetili našim markacistom, tem prostovoljcem in požrtvovalnim planinskim delavcem, ki skrbijo in vzdržujejo planinske poti. Z njimi smo se podali tudi na akcijo na greben med Srednjo in Visoko Ponco, kjer so zamenjali kline in jeklenice, ter tako to pot ponovno usposobili za varnejše napredovanje nas gornikov.

Planinska zveza Slovenije je na letošnji skupščini dobila novo vodstvo, Jože Rovan je novi predsednik in tudi o tem pišemo v tej številki.

Pogovarjali smo se z Ines Papert, alpinistko, eno najboljših vsestranskih plezalk na svetu ter tudi nekadnjo tekmovalko in zmagvaloko svetovnega pokala v lednem plezanju.

V rubriki Z nami na pot vas tokrat vabimo na družinske izlete v okolici Tržiča, na Dobrčo, Preval, Križ nad Kofcami in na Kriško goro.

V geo izletu pa v Črmošnjiško dolino. Pišemo tudi o turni smuki v Črni gori in na Zevsovem otoku, pa o dveh zanimivih trekingih ter o planinskem potepanju na Kitajskem

Podajamo analizo reševanj v gorah v letu 2017, obeležujemo 90-letnico PD Mežica in pišemo o 240-letnici prvega pristopa na Triglav.

Sledijo stalne rubrike: planinčkov kotiček, vzgoja, zdravje, kolumna, novice iz tujine in vertikale, športnoplezalne novice, literatura, planinska organizacija, Slovenski planinski muzej, Triglavski narodni park, v spomin.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika!

Poiščite ga v svojem kiosku, naročniki doma v svojih nabiralnikih ali v spletni Planinski trgovini.

Kje so tiste stezice

Na tokratni turi sem bila še posebej pozorna na planinske poti, na njihovo urejenost, označenost, na postavitev usmerjevalnih tabel na mestih, kjer bi lahko odjadrala v napačno smer. Lahko samo rečem, kapo dol. Na vseh mestih, kjer sem ravno dvignila pogled, da pobrskam po spominu, ali sem še na pravi poti, in katero pot ubrati na razpotju, je bila tu markacija, ta rdeče-bela prijateljica, in me usmerila k tokratnemu vrhu. Pot je bila očiščena in prehodna kljub hudi zimi, zato je bilo pravo veselje stopati vrhu naproti.

Vem, ni povsod tako. Nekaterih poti, na našo srečo so redke, skoraj ne moremo več imenovati tako, ker jih načenja zob časa in prerašča grmičevje. Pogosto je vzrok v premajhnem številu ljudi, ki bi lahko poskrbeli, da bi poti ponovno zaživele in razveseljevale pohodnike. A v splošnem so naše planinske poti med najlepše urejenimi in markiranimi planinskimi potmi v Evropi in verjetno tudi na svetu, kar nam priznavajo gorniki tujih držav. Naša planinska društva in markacisti zanje skrbijo na najboljši možni način. To pa seveda za nas še ne pomeni uspešne ture.

Podajmo se le na poti, ki smo jim dorasli in nanje pripravljeni psihično, fizično, z opremo, ki jo potrebujemo in znamo uporabljati, že doma pa proučimo tudi potek poti z vsemi značilnostmi. Planinska zveza Slovenije, krovna organizacija vseh gornikov, je uredila kataster planinskih poti. Vse so zabeležene, popisane, premerjene s sistemom GPS in shranjene v geografskem informacijskem sistemu. Zadnji podatek pravi, da imamo v Sloveniji 10.064 kilometrov markiranih planinskih poti. To je 1,5-krat toliko kot vseh kilometrov avtocest, hitrih, glavnih in regionalnih cest skupaj. Pri čemer naši markacisti za vse planinske kilometre poti skrbijo prostovoljno in v svojem prostem času.

Zanimiva se mi je zdela tudi primerjava števila markiranih poti, članov planinskih organizacij v Nemčiji in Avstriji ter velikosti držav. Planinska zveza Nemčije (DAV) ima po zadnjih podatkih 1.237.810 članov (21,7-krat toliko kot PZS, ki jih ima 57.148), država je po površini 17,6-krat tolikšna kot Slovenija, DAV pa ima le 30.000 kilometrov planinskih poti. Avstrija je nekaj več kot štirikrat tolikšna kot Slovenija, največja planinska zveza v Avstriji (ÖAV) s 545.000 člani (9,5-krat toliko kot PZS) pa premore le 26.000 kilometrov planinskih poti. Naša dežela je z markiranimi potmi dejansko prepredena po dolgem in počez. Zato sem še posebej vesela, da imamo v naši planinski organizaciji tako marljive markaciste, ki svoje delo opravljajo srčno in zagnano. In vse to za svoj lasten hobi, za svoje in naše veselje.

Če kdaj potarnamo zaradi kakšne zaraščene in slabše markirane poti, vzemimo v zakup, da je markacistov PZS le dobrih sedemsto, da na enega markacista pride povprečno štirinajst kilometrov poti (pogosto pa mnogo več) ter da imajo le po dve roki in omejene možnosti markiranja - zaradi službenih obveznosti, številnih dni slabega vremena, dolgih zim itd. Vsega dela naenkrat naši markacisti ne zmorejo opraviti, zato pa lahko naredimo precej tudi sami. Prispevajmo svoj delež, pazimo na poti, ne ubirajmo bližnjic, povprašajmo markaciste lokalnega planinskega društva, ali potrebujejo prostovoljca za pomoč, obnašajmo se odgovorno, spoštujmo naravo, gore in delo markacistov. K temu nas spodbuja tudi Častni kodeks slovenskih panincev, v katerem je od leta 1973 zapisana strateška usmeritev naše planinske organizacije, zadnje spremembe in dopolnitve pa je Skupščina PZS potrdila spomladi leta 2015.

Spomladi - sploh letošnjo pomlad, ki je razkrila številno podrto drevje in neprehodne poti po decembrskem vetrolomu in mnogih plazovih - če se le da, odmaknimo vejo ali dve. Če bi vsak gornik na vsaki svoji turi ravnal tako, bi skupaj naredili veliko. Kar prevečkrat pričakujemo, da bodo vse pospravili in uredili markacisti in skrbniki gozdov. Za nas. Da se bomo laže podajali v hribe in gore. A potem se ne sprašujmo, kje so tiste stezice, ki so včasih bile.

Zdenka Mihelič

 Uvodnik in kazalo